Pozdravljeni na podstrani o kamnoseških znamenjih! Vabim vas, da si preberete spodnji odlomek iz knjige o stavbarskih delavnicah, avtorja Roberta Peskarja, ki vam bo poskušal pojasniti osnovne pojme obravnavanega področja. Zelo zanimive pa so tudi besede dr. Ivana Stoparja v knjigi "Bridka kopja, ostri meči", založbe Viharnik, ki jih ravno tako citiram nižje.
Do seznama kamnoseških znamenj na našem in tudi tujem ozemlju pridete s pomočjo spodnjih povezav.


Seznam kamnoseških znamenj na območju republike Slovenije
Kamnoseška znamenja izven naših meja
Neurejen in nesortiran seznam kamnoseških znamenj avtorja Tina B.


Robert Peskar
GOTSKA ARHITEKTURA NA GORIŠKEM
STAVBARSKE DELAVNICE (1460-1530)

3. KAMNOSEŠKI ZNAKI
Pionirske raziskave o kamnoseških znakih je prispeval Franz Ržiha. Poleg osnovnih pojavnih oblik je znake razdelil na štiri različne konstrukcijske sisteme, kar naj bi ustrezalo štirim glavnim stavbarnicam. A se je kmalu izkazalo, da je takšna razdelitev zavajujoča. Kljub novim spoznanjem pa vrsta vprašanj zlasti o pomenu in namenu kamnoseških znakov ni bila zadovoljivo razrešena. Obveljalo je mnenje, da so znaki služili za obračun plačila, na splošno pa naj bi se pojavljali kot osebno, avtorsko ali lastniško znamenje. Tudi Günter Bindig je opozoril le na nekaj novih metod pri raziskovanju arhitekture, čeprav so pri tem kamnoseški znaki odigrali vidnejšo vlogo. Problemu kamnoseških znakov se je temeljiteje posvetil le Horst Masuch in na podlagi računskih knjig in gradbene prakse na največjih gradbiščih v srednjeveški Evropi ugotovil, da kamnoseški znaki zgolj za obračun plačil niso bili potrebni. Hkrati je opozoril na nekaj novih vidikov ne samo o pomenu in namenu kamnoseških znakov, temveč tudi o različnih dokumentacijskih metodah, ki so skupaj z nekaterimi novimi ugotovitvami seveda zanimivi tudi v okviru gotske arhitekture v Sloveniji.
Medtek ko pravilniki kamnoseških bratovščin celo nadrobno govorijo o razmerjih med mojstri, pomočniki, zidarji in učenci, o njihovih znakih ne povedo veliko. Zanimivejše omembe prinašajo šele listine iz začetka 16. stoletja v zvezi s sporom glavnih mojstrov delavnic v Magdeburgu in Annabergu glede predpisane učne dobe. Ker so v sporu razsodili v prid prvega mojstra, s tem pa se annaberški mojster ni strinjal, so mojstru zagrozili, da bodo njegov znak postavili na sramotilno desko. Na to grožnjo je annaberpki mojster odgovoril: "...ich hab meyn zeichen, welches maynn ehr antrifft also redelich vnnd hertlichen erdineth...". Iz teh omembm je razvidno, da moramo kamnoseške znake obravnavati kot osebna znamenja. Nosilcu so pomenila legitimacijo, čast in ponos in so vsakega izšolanega kamnoseka spremljala do konca življenja. To pomeni, da kamnosek svojega znaka ni spreminjal. Izjema so le nekateri zrcalno obrnjeni znaki, ki so jih mojstri ali pomočniki prilagajali simetriji kompozicije; največkrat so na osenjih portalov ali obočnih sklepnikih. Iz domačega gradiva poznamo dva zgornja primera omjstrskih znakov, in sicer na ladijskem oboku cerkve na Pungertu v Kranju iz leta 1478 in na osrednjem sklepniku prezbiterija danapnje župnijske cerkve v Škofji Loki iz časa okrog leta 1524, kjer je mojster H. R. poleg znaka zrcalno upodobil tudi monogram. Le v opusu mojstra Hansa Vechselpergerja na Bavarskem poznamo njegov znak v treh različicah.
Če govorimo o kamnoseških znakih kot o osebnih znakih, potem jih moramo gotovo obravnavati vzporedno z drugimi znaki, ki jih poznamo v srednjem veku, saj so bili v podobnih oblikah razširjeni tudi med drugimi obrtniki, npr. tesarji, in med trgovci ter meščani (hišna znamenja)[glej opombo spodaj]. Le plemiči so imeli na voljo družinske grbe. Ti osebni znako so med pretežno nepismenim prebivalstvom prejkone igrali pomembno vlogo in so v srednjem veku predstavljali pravni inštrument, s katerim je bila označena bodisi pravica ali dolžnost. To pomeni, da je bilo mogoče te znake celo podedovati ali podeliti pravnim naslednikom. Vendar v kolikšni meri velja slednje tudi za kamnoseške znake, ni mogoče povsem zanesljivo odgovoriti. V nekaterih znanih evropskih družinah stavbarjev sicer zasledimo, da so znak prenašali z enega člana na drugega, a so ti primeri prej izjema kot pravilo. Ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker lahko kamnoseške znake v številnih primerih razumemo kot avtorsko znamenje. Horst Masuch je bil glede tega sicer precej zadržan. Kot tehten argument je navedel razmeroma kratek čas namembnosti znakov, saj so svoj pomen povsem izgubili z namestitvijo izklesanega kamna. Toda tega zagotovo ne moremo trditi za tiste znake (mojstrske znake), ki jih srečujemo ob različnih napisih, na reprezentativnih mestih, ob letnicah, na ščitkih na obokih, se pravi tudi v družbi svetnikov, v katerih so poleg krepitve stavbarjeve samozavesti in socialnega položaja zrcali tudi težnja po avtorjevi individualnosti.
Številni momenti torej govorijo, da se kamnoseški znaki po pomenu in namenu med seboj precej razlikujejo: na eni strani imamo opraviti z znaki mojstrov, na drugi strani z naki pomočnikov, katerih namembnost je bila v primerjavi z mojstrskimi znaki silno kratkoročna. Zato se je tudi večina piscev nagibala k domnevi, da so bili kamnoseški znaki potrebni za ugotavljanje količine opravljenega dela ob obračunu plačila. Prav v zvezi s tem pa je, kot rečeno, Horst Masuch opozoril, da tovrstne funkcije znakov obračunske knjige ne potrebujejo. Gre namreč za način izplačevanja. Čeprav so bili na številnih gradbiščih (Praga, Dunaj) kamnoseki plačani po kosih, se pravi po delu, so plačilo prejemali vsak teden, pri čemer preštevanje izklesanih kosov zagotovo ni bilo težavno, zlasti če upoštevamo majhno število sočasno delujočih kamnosekov in skromno število izklesanih kosov v enem tednu. Še bolj pomenljivo je dejstvo, da kamnoseških znakov v obračunskih knjigah ne zasledimo, tudi v tistih primerih ne, ko sta se kamnoseka enako imenovala. Predstavnik naročnika, ki je obračunaval pračilo, je za razločevanje med kamnoseki namesto njihovih znakov raje zapisoval kamnosekove telesne posebnosti (npr. Henrich maius in Henrich minor) ali kamnosekovo poreklo. Tezo, da znaki niso bili potrebni za obračunavanje količine izklesanih kosov, ne nazadnje potrjujejo tudi z znaki signirani figuralno oblikovani arhitekturni členi. V slovenskem gradivu je tovrstne stavbne plastike precej, med najlepše pa gotovo sodita figuralni konzoli s kamnoseškima znakoma v kartuziji Pleterje (glej M. Zadnikar, 1996, pp. 120-121). Pri tem je potrebno omeniti, da znaka kamnoseka, ki je izklesal konzoli, na ostalih stavbnih členih ne najdemo. Vse to govori, da so bili raba in s tem pomen in namen kamnoseških znakov razširjena le med kamnoseki, se pravi znotraj delavnice, in da v odnosu z naročniki niso imeli posebne funkcije.
Kot je poudaril Horst Masuch, je mogoče nekatere odgovore v zvezi z namenom in pomenom kamnoseških znakov izluščiti predvsem iz delovnih razmer na srednjeveških gradbiščih, ki so najbolje dokumentirane v Nürnbergu (St. Lorenz), Pragi (Sv. Vid), Konstanzi in Dunaju (Sv. Štefan). Na vseh gradbiščih je opaziti izrazito nihanje števila zaposlenih kamnosekov. V pragi, Nürnbergu in na Dunaju je bilo največje število zaposlenih v poletnih mesecih, vendar se je oktobra po vstavljanju izklesanih kosov bliskovito zmanjšalo. Ravno obratno je opaziti v Konstanzi, kjer je največ zaposlenih kamnosekov naštetih v zimskih mesecih, čeprav so kamne ravno tako nameščali v poletnih mesecih. To dejstvo je mogoče razložiti s tamkajšnjim razmeroma ugodnim podnebjem, saj je v nasprotju s severnimi mesti dopuščalo delo v tem letnem času. Vsekakor pa povsod zasledimo nagnjenje k hitremu menjavanju gradbišč. V Pragi npr. je v letih 1372-1378 delovalo 162 kamnosekov, vendar je večina (94) sodelovala pri gradnji le nekaj mesecev, nekateri (14) pa celo samo en teden. Le šest kamnosekov je na gradbišču ostalo več kot tri leta. Hkrati opažamo, da so se kamnoseki pogosto, po nekajmesečni ali letni prekinitvi, vračali na gradbišča. Po drugi strani so se kamnoseki seveda selili sem ter tja tudi na samem gradbišču. Klesanje so prenehali bodisi zaradi dela v kamnolomu ali nameščanja izklesanih kosov, ali pa si vzporedno našli dodatno zaposlitev. O tem govori dovoljenje Maksimiljana I., da lahko kamnoseki v Konstanzi prevzemajo dela tudi profanih stavbah v mestu, če pri tem ne bo trpela gradnja stolnice. Zaradi tovrstnih prekinitev so nekateri kosi ostali napol izklesani ali pa so bile celo vzrok za kamnosekovo odsotnost ob plačilnih dnevih. Slednje je mogoče razbrati tudi iz pravilnikov bratovščin, ki pravijo, da plačilo prejmejo le tisti pomočniki, ki so ob plačilnih dnevih (navadno sobota zvečer) tudi prisotni. Ob naštetih okoliščinah pa se seveda zastavlja vprašanje, kakšno vlogo imajo tem kamnoseški znaki. Horst Mauch je sklepal, da kamnoseki zaradi pogoste odsotnosti ali drugih razlogov niso mogli vedno uveljavljati pravice do plačila. Da v njihovi odsotnosti ne bi prihajalo do zlorab, se pravi da ne bi neki pomočnik prejel plačilo za delo, ki ga v resnici ni izvršil, so kamnoseki na tiste kose, za katere še niso prejeli plačila, vklesali svoj znak in si s tem zagotovili pripadajoče pravice. Po drugi strani pa so kamnoseki pa so kamnoseki pogosto zapustili gradbišče, še preden so njihove izklesane kose namestili na ustrezno mesto. Ker bi tudi v teh primerih lahko prihajalo do zlorab, je prav vklesan znak preprečil, da bi nekateri od preostalih pomočnikov zahteval plačilo za že plačano delo. Če je delovala nespremenjena in stalna zasedba pomočnikov, potem kamnoseški znaki niso bili potrebni.
Čeprav z vidika gradbenih procesob v kasnejših obdobjih potemtakem s pojavom kamnoseških znakov zrcalijo bolj ali manj posebne gradbene razmere, o tej problematiki ne bomo več govorili, saj gotov zahteva celovitejšo obravnavo, v kateri bi bilo med drugim potrebno upoštevati tudi znake, ki jih zasledimo npr. na originalnih načrtih iz 15. stoletja. Treba pa je vendarle poudariti spoznanje, da lahko znak nekega kamnoseka celo v obdobju enega leta zasledimo na različnih gradbiščih ne glede na oddaljenost. S tem obstaja vse manjša možnost, da bi istem času imela dva kamnoseka znak enake oblike, zlasti ne v ožjem geografskem prostoru. To pa že opravičuje vidnejšo vlogo kamnoseških znakov v umetnostnozgodovinskih interpretacijah gotske arhitekture, še posebno v tistih primerih, ko se ne moremo oprijeti na slogovne značilnosti, ampak so znaki edino izhodišče za kronološko razvrstitev in datacijo posameznih spomenikov. Vendar kamnoseški znaki kot eden vidnejših elementov organizirane delavniške skupnosti oziroma izšolanih kamnosekov niso dobrodošli le za ugotavljanje kronologije nastanka. Njihov pojav lahko pokaže tudi na takšno ali drugačno povezanost posameznih kamnnosekov z določenimi delavnicami, kar se seveda najbolje odraža v številu kamnoseških znakov na eni stavbi. Za to pa je potrebna ustrezna dokumentacija znakov, ki ne zadeva le oblike, temveč tudi natančno lokacijo in število.




Gotsko hišno znamenje nekega obrtnika pod oknom hiše v Kamniku.

dr. Ivan Stopar
BRIDKA KOPJA, OSTRI MEČI

Pričeli so graditi (str. 32, 2. odstavek)
Mojstri, ki so vodili gradbena dela, so se na začetku izšolali v samostanskih delavnicah, tako imenovanih stavbarnicah, pozneje, pri nas od 14. stoletja dalje, pa so se stavbarnice večinoma osamosvojile ali pa se vezale na pomembnega fevdalnega gospoda. Takšna je bila stavbarnica, vezana na celjske grofe, ki je poleg Marijine kapele ob celjski župnijsko-opatijski cerkvi sv. Danijela in še nekaterih drugih pomembnih gotskih stavb pozidala tudi kartuzijanski samostan z imenitno cerkvijo v Pleterjah, na njenem čelu pa je izpričan mojster Melfrid, gradnik na Friderikovem stolpu v Celju. Sicer pa iz virov o mojstrih, ki so v srednjem veku delovali v našem prostoru, ne izvemo kaj dosti, vemo pa, kakšne so morale biti njihove sposobnosti in njihovo znanje. Obvladati so morali poleg zidarstva vsaj še kamnoseške veščine ter matematiko, zlasti geometrijo, med njihovimi pomočniki, ki so pri gradnji aktivno sodelovali, pa je prvo mesto zavzemal kamnosek - latomus, lapicida. Takoj za njim je bil zidar - murator, caaementarius, ki je bil morda vešč tudi kamnoseških del, ob slednjih sta bila še kovač - faber, faber ferarius, ki je skrbel za vzdrževanje orodja, in tesar - lignarius, carpentarius. Seveda pa je bilo treba na novih stavbah vstavljati tudi strope in poskrbeti za ostrešja, da so naposled lahko prišli še krovci, ki so strehe s skodlami, skrilom ali korci (antična tradicija na Primorskem) lahko prekrili. Pri tem je moral za nestrokovna opravila poskrbeti kar sam grajski gospod, naročnik gradbenih del, opraviti pa so jih morali tlačani. A tudi zanje ni zmanjkalo opravil, od priprave potrebnega lesa in lomljenja kamnov v kamnolomih pa vse do žganja apna, dovažanja gradbenega materiala na gradbišče in še marsičesa drugega. Kako je potlej delo potekalo, razberemo iz miniatur, raztresenih po srednjeveških rokopisih, tam pa se poučimo tudi o orodju, ki so ga uporabljali, od kotomerov in grezil pa vse do sekal, dlet, kladiv in samokolnic ter vsakršnih priprav, ki so lajšale vzdigovanje tovorov v višino.


Podpisi v kamnu (str. 40, 3.-6. odstavek)
Med pomembna sporočila preteklosti štejemo na gradovih kamnoseška znamenja. Raziskovalci so še pred dobrim stoletjem ugibali, da gre za podpise kamnosekov - ti naj bi tako označevali kamne, ki sojih bili obklesali, da bi svoje delo lahko obračunavali. Trditev je še vedno v veljavi, vendar pa se ob njej vzbujajo tudi pomisleki. Znamenja se namreč ne pojavljajo povsod, pa tudi tam, kjer nanje naletimo, njihova gostota in raznolikosti nihata. Na srečo nam kljub temu, kadaj jih najdemo, krepko pomagajo pri dataciji posamičnih stavbnih prvin, z njihovo pomočjo pa v sklopu neke komplekse arhitekture laže ugotavljamo, kaj je izdelala ista stavbarska delavnica oz. kaj sodi k isti gradbeni fazi. Pi tem pa kamnoseških znamenj ne kaže zamenjevati s podobnimi, vendar ambiciozneje oblikovanimi na poudarjenih mestih nameščenimi mojstrskimi znamenji. Ta so kamnoseškim sicer podobna, vendar vselej večja, srečujemo pa jih le na pomembnih arhitekturnih členih, na konzolah ali obočnih sklepnikih.

Kamnoseška znamenja se pojavijo na srednjeevropskih arhitekturnih spomenikih v drugi polovici 12. stoletja, dokler v prvi polovici 16. stoletja hkrati s srednjeveškimi stavbarnicami ne izginejo. Na slovenskem najdemo najstarejša na stanovanjskem stolpu gradu Pišece na Bizeljskem, katerega nastanek postavljamo s pridržki v čas okoli leta 1200. Ves spodnji del njegove vzhodne stene je posut s temi znamenji, nanje pa naletimo tudi v ostenju mogočne romanske line v njegovem prvem nadstropju. Znamenja imajo, podobno kot na stolnici v Krki na Koroškem, večidel obliko velikih rimskih črk, razporejena pa so povsem naključno, brez nekega vnaprej določnega reda. Na gradu v Pišecah so v dani obliki v našem prostoru izjemna in morda jih bo prej ali slej mogoče povezati s stavbarnico, ki je takrat delovala na območju salzburške nadškofije.

V 13. stoletje datiramo kamnoseška znamenja, ki so se ohranila na prvem zunanjem obodu gradu Žovnek pri Braslovčah, vendar pa so se z njimi zaznamovani kamnitni kvadri žal znašli že v sekundarni poziciji. Tako le dokumentirajo obstoj neke gradnje iz tega obdobja, ne datirajo pa obzidja, kjer so jih bili vzidali. Ne oziraje se na to, predstavljajo v naših razmerah zanimiv in zaenkrat še vedno edinstven primer kamnoseških znamenj, ki s svojimi značilnostmi, še povsem enostavnimi, iz kratkih črt sestavljenimi oblikami kažejoo na svoj nastanek v zgodnji gotski dobi.



V 14. in 15. stoletju postanejo kamnoseška znamenja na naših gradovih pogostejša. Na zunaj so zdaj sicer manjša, velika vsega le nekaj centimetrov, hkrati pa dosti bolj komplicirana od romanskih ali zgodnjegotskih, ob koncu tega obdobja pa so že povsem igriva. Sistematično jih ni še nihče dokumentiral ali preučeval, čeprav je res, da so na gradovih dosti bolj redka kot na sočasnih cerkvah. To gre nemara tudi na rovaš okoliščine, da se na naših večidel razvaljenih srednjeveških gradovih kamnoseško obdelani deli n.pr. oken in vrat skoraj nikjer niso ohranili, medtem ko so pri sakralni arhitekturi, ki je večinoma preživela vihre časov, dovolj pogosti. Prav kamnoseško oblikovani arhitekturni členi so namreč pri opuščenih gradovih vselej prvi postali zaželjeni plen, saj jih je bilo pri novih gradnjah mogoče imenitno uporabiti. Kjer so se še ohranili, so zato toliko dragocenejši, kar pe posebej velja za tiste, ki so jih našli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ob raziskavah knežjega dvorca v Celju. Izvirajo iz časa okoli leta 1400, po svoji obliki pa kažejo, podobno kot znamenja v celjski opatijski ali pleterski samostanski cerkvi, na stavbarnico celjskega gradbenega mojstra Melfreda in njeno razvejano dejavnost.



KAMNOSEŠKA IN OBRTNIŠKA ZNAMENJA

Razlikovati moramo med kamnoseškimi in obrtniškimi znamenji. Seveda je lahko neko kamnoseško znamenje hkrati tudi obrtniško in obratno, velikokrat pa bomo v literaturi naleteli na upodobitve srednjeveških obrtnikov, ki si zaradi svojega stanu niso mogli (smeli?) zagotoviti svoj lasten grb in so se zato ponašali s svojim, v nekem okolju enoličnim, znamenjem. Obrtniška znamenja so bila upodobljena znotraj ščita, enako kot grb, izpostavljena pa so bila na vidnem mestu, bodisi naslikana na fasadi, vzidana kot sklepnik ob oknu ali vratih.


Kamnoseški mojster in arhitekt Anton Pilgram (1450–1515), je v katedrali sv. Štefana na Dunaju izklesal svoj avtoportret. Na okenski okvir je vklesal tudi svoj obrtniški znak. Ob napisu pod okenskim okvirom (a.d. 1880), opazimo še eno znamenje. Morda gre v tem primeru za obrtniški znak delavnice.


V starem mestnem jedru mesta Tabor v Češki republiki bomo našli ta izjemen primer poslikave na fasadi neke obrtniške hiše. Sodeč po simbolu v rdeče obarvanem ščitu je v tej hiši živel krojač. Verjetno je v ščitu levo naslikan njegov obrtniški znak, desno pa mogoče obrtniški znak mojstra, ki je postavil/obnovil to hišo z letnico 1579.


Zanimiva pa je tudi poslikava v manuskriptu "Kronika koncila v Konstanci" iz leta 1414-1418. Ena izmed strani prikazuje obrtnike, v konkretnem primeru prodajalca rib, ki ima na sodu naslikano svoje obrtniško znamenje.

Po večletnem proučevanju obrtniških znamenj lahko včasih že kar nekako zaslutimo, ali gre za kamnoseško ali zgolj obrtniško znamenje, ki ni bilo nikoli vsekano v kamen. O tem nam govore predvsem linije, ki v so kamnoseških znakih bolj ostre, redko zakrivljenje, če pa že, pa je kot krivulj enakomeren vseskozi od njenega začetka do konca - kar pa ni pravilo.



Sicer ne vem, koliko se zavedajo pomembnosti kamnoseških znamenj snovalci slovenskega potnega lista, je pa zanimivo, da se kamnoseška znamenja pojavijo na eni izmed straneh našega potnega lista! V bistvu gre v tem primeru za kopijo strani iz knjige Marijana Zadnikarja z naslovom "PTUJSKA GORA - Visoka pesem slovenske gotike", kjer je skiciral nekaj (morda vsa), leta 1950 zbranih kamnoseških znamenj.
Sprašujem se, do kakšne mere lahko dejansko ta znamenja štejemo za slovenska. Sklepam, da velika večina teh znamenj pripada mojstrom, ki so prišli kamenje obdelovat po naročilu iz drugih krajev. Torej, kaj počne kamnoseško znamenje nekega mojstra iz recimo Zgornje Štajerske v slovenskem potnem listu?

V nadaljevanju boste našli povezave na seznam zbranih kamnoseških znamenj. Poudarek je na kamnoseških znamenjih, zbranih na območju republike Slovenije. Ker sem si imel priložnost ogledati nekaj izbrane arhitekture tudi izven naših meja, sem dodal tudi seznam "tujih" kamnoseških znamenj.


Seznam kamnoseških znamenj na območju republike Slovenije
Zgoščeni seznam (samo skice znakov) - v pripravi!
Kamnoseška znamenja izven naših meja



K sodelovanju in sooblikovanju spletne strani ste vabljeni vsi, ki bi želeli prispevati podatke o kamnoseških znamenjih v slovenskem arhitekturnem prostoru. Skupaj zmoremo več!