Žusemski grad se prvič posredno omenja leta 1203 v daritveni listini viteza, krškega ministeriala
Poppo de Suzzenheima, izrecno kot grad pa leta 1364 kot vest Suzzenhaim. Tega leta
so Celjski grofje grad podedovali od brata Heinzela in Albrehta. Leta 1404 preide utrdba nazaj v roke
Hansu Žusemskemu in njegovemu ujcu Andreju. 1437 je moral Andrej zastaviti svojo hišo Celjanom.
1480 prevzame oskrbništvo nad žusemskim gradom Hansov stric Bernard Lichtenberger. Do leta 1871 so
se menjavali različni lastniki, zadnji med njimi je bil L. Fieglmuller, ki je grad prej omenjenega
leta prepustil uničenju, da mu zanj ne bi bilo treba plačevati davka.
Znani so še podatki: 1550 je cesar Ferdinand dovolil Francu pl. Altenhansu, da uporabi za stavbna
dela na gradu 400 fl. in ta znesek prišteje k zastavni vsoti. 1579 je Danijel Kupič, celjski mestni
pisar in član komisije, ki je popisovala in ocenjevala deželnoknežje gradove in posesti, natanko opisal tudi
Žusem. Tu med drugim omenja, da je imela kapela križni obok iz klesanega kamna Spigulj imenovanega.
1635 so grad oplenili in razdejali uporani kmetje, 1695 pa je pogorel. Stavbni mojster J. Satler iz
Celja je takrat ocenil škodo na 2188 fl.
Kot večina naših gradov, ki so se ohranili v novi vek, je tudi Žusem v podobi, kakršno je imel ob koncu 19.
stoletja, rezultat številnih prezidrav in dozidav. Ob močno razčlenjeno grajsko jedro, ki je že malone
povsem razsuto, se je na zahodni strani prislanjal trinadstropni, šesteroosni stanovanjski trakt, katerega
prednja vgala sta bila okrepljena z mogočnima okroglima stolpoma. Pritličje, ki je bilo znotraj obokano
in je rabilo za klet, je bilo utrjeno z renesančnimi strelnimi nišami s ključastimi, iz enega kosa kamna
izklesanimi strelnicami. Trikotna čela nad okni v tretjem nadstropju so imela že povsem zrel poznorenesančen
značaj; kamnitni okenski profili so še ohranjeni. Na vzhodni strani gradu je bila grajska kapela, katere stolpič
je viden na starih upodobitvah. Sodeč po Kupičevem opisu iz 1579, je bila njena arhitektura gotska. V eni
izmed razvaljenih sten v grajskem jedru razločno izstopa pozneje obzidani vogal prvotnega romanskega gradu;
opredeljujejo ga klesani ogelniki, ki uravnavajo precej pravilno zidavo. Po ohranjenih sledovih in starih
upodobitvah sodeč se zdi, da je imel prvotni grad podobo mogočne utrjene stolpaste hiše. Do gradu je
držala obzidana pot, zavarovana z zunanjim in notranjim vhodnim stolpičem.
(Citirano)
Grad ni težko dostopen, spet do nekaterih delov ruševin pa se ni lahko prebiti. Hoja po gradu
je lahko nevarna, saj so zasute stene ponekod precej visoke, za njimi pa ponavadi sledi prepad.
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem štajerskem", Slovenska matica Ljubljana, 1977
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Kozjanskim in porečjem Save", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN 961-6057-00-6
|
nazaj
|
|
Zahodna stena na kateri so vidne renesančne strelne niše
|
|
Pogled na visoko severno steno, ki obsega 3 nadstropja; spodaj je viden prehod v
notranjost, ki lahko, da je nastal kasneje kot posledica rušenja stene
|
|
Pogled v notranjost iskozi severni portal
|
|
Notranja vzhodna stena, vidni si še leseni oboki
|
|
Podobno so vidni leseni tramovi na severni steni
|
|
V notranjosti, v severno-zahodnem delu gradu zazidan romanski portal
|
|
Severno-zahodni del, pogled proti nebu
|
|
Notranjost gradu, pogled iz južno-zahodne smeri proti severu
|
|
Stolp (palacij), ki se nahaja na jugo-zahodnem vogalu gradu
|
|
Pogled na stolp iz južne smeri
|
|
Iz vzhodne smeri so nekaj metrov stran od gradu vidne obrambne stene
|
|
Južna stena, nekaj metrov od gradu
|
|
Južna stena gradu
|
|
Razvaline obrambne stene na jugo-vzhodni strani
|
|
Še več razvalin, ki jim je težko pripisati pomen na prvi pogled
|
|
Skranja južna strani na zahodni strani
|
|
Skrajna vzhodna stena gradu
|
|
|
|
|
|
Vrh ruševin, notranjost gradu je popolnoma zasuta z zdrobljenim kamenjem in peskom
|
|
Jugo-zahodni del na vrhu ruševin
|
|
Vzhodni dej ruševin
|
|
Čudovit pogled proti jugo-vzhodu iz vrha ruševan
|
|
Del zahodne stene, pogled iz notranje strani
|
|
Oboki v jugo-zahodnem stolpu
|
|
Notranjost ruševin stolpa
|
|
Nekoč naj bi ta izvir predstavljal grajski gospodi vir pitne vode
|
|
Naselje Dobje nekaj sto metrov nad razvalinami
|
|
Vischerjev bakrorez, okoli leta 1681; na upodobitvi je pod strešnim vencem še
ohranjen zunanji leseni obrambni hodnik
|
|
Kolorirana litografija iz Stare Kaiserjeve suite, okoli leta 1830
|
|
Predvojna razglednica
|
|
Reichertova litografija, okoli leta 1863
|
|