Žička kartuzija (samostan)
Closter Seiz, Seytz

12. stoletje

V obdobju romanike, leta 1084 je na novo nastali kartuzijski red (njegov izvor je v Franciji) iz doslej še ne povsem pojasnjenih razlogov okrog leta 1160 naselil Žičko kartuzijo. To prvo ustanovo tedaj pri nas je začel graditi štajerski mejni grof Otokar iz rodbine Traungaucev. Dokončal jo je njegov sin, ki je o tem leta 1165 izdal tudi ustanovno listino kot pravni akt in potrdilo svoje naklonjenosti fancoskemu redu. Avstrijski cesar Jožef II. je leta 1782 kartuzijo razpustil. Takrat se je začel njen razpad, ki ga zdaj poskuša zaustaviti spomeniško varstvo.
Od mnogih kartuzijanskih stavb in gospodarskih poslopij se do danes ni ohranilo prav veliko. V Špitaliču se je npr. dokaj dobro ohranila nekdaj redovna, sedaj župnijska cerkev, ki nosi portal za katerega velja, da je veliko likovno bogastvo. V Špitaliču je stal tako imenovani "spodnji samotan", kjer so prebivali redovni bratje-laiki. Znano je, da je tu stal tudi hospital (značilno srednjeveško gostišče, zavetišče in bolnica obenem), ki je dal kraju sedanje ime. Špitalič se s svojo gotizirano romaniko iz konca 12. stoletja uvršča med najpomembnejše spomenike v vsej Srednji Evropi. S 15. stoletjem so bratovski samostan opustili.
če sedaj nadaljujemo naš sprehod do "zgornjega samostana", ki je od "spodnjega" oddaljen dobra 2 kilometra v dolino, bomo na levi strani naleteli na visoko gotsko slopasto znamenje, ki so mu kasneje dozidali večjo kapelico. V neposredni bližini ležijo tudi trije ribniki, ki so nekdaj kartuzijanom predstavljali edini vir mesa, ki so ga smeli uživati. Od tu se nam že začne odpirati pogled na samostanske razvaline.
Najprej bomo naleteli na najstarejšo gostilno na Slovenskem (1467), ki hrani v svoji zbirki še srednjeveške recepte. Takoj za gostilno se nam odkriva pogled na "zgornji samostan", ki je bil nekoč ves obzidan in utrjen z mnogimi stolpi, med katerimi je najmočnejši zgornji okrogli stolp, postavljen visoko v bregu. Obzidje je bilo zidano tako, da se je prilagajalo terenu, kar je značilno za srednjeveške gradnje pri gradovih. Okrog leta 1530 so zaradi pogostih vpadov Turkov menihi obzidje še močneje utrdili in pozidali veliki okrogli stolp nad samostanom.
Okrog velikega pravokotnega dvorišča so stale meniške hišice, celice, v katerih je živel vsak menih zase, okrog dvorišča pa je stal poseben pokrit hodnik, ki je povezoval cerkev in druge skupne prostore. Kapiteljska dvorana, obednica, kuhinja itd. so razvrščene ob malem križnem hodniku, ki obteka manjše pravokotno dvorišče severno ob cerkvi. S temi poglavitnimi sestavinami, med katerimi je veliki križni hodnik v dotedanjem zahodnoevropskem redovnem stavbarstvu novost in posebnost, je nastal nov tip samostana, kartuzija. Žička kartuzija je ohranila iz srednjega veka še vse bistvene sestavine.
Velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika po katerem se sedaj imenuje tamkajšnja dolina je enoladijska dvorana. Na prvi pogled daje občutek gotske stavbe in je danes le še mogočna razvalina. Številne konstrukcijske značilnosti kažejo na to, da je cerkev v jedru še romanska. Romansko stavbo iz prvega obdobja kartuzije so namreč v gotski dobi močno prezidali in jo s tem prilagodili novemu slogovnemu okusu pa tudi praktičnim potrebam. Viri iz 14. stoletja pišejo, da je bilo takratno popravilo nujno potrebno. Poleg glavnega vhoda v zahodni fasadi, ki je zdaj povsem porušen, je imela velika cerkev na severni strani še dvoje vhodov. Skozi prvega od zahodne stene so hodili vanjo redovni bratje, ki so imeli v njej poseben prostor v zahodnem delu. V vzhodni del cerkve, kjer je bil tudi oltar, pa so hodili očetje pri posebnih vratih naravnost iz malega križnega hodnika.
Na južni strani se na cerkveni prezibiterij naslanja visoka stavba tako imenovane Otokarjeve kapele, ki je bila prvotno zakristija. Pred gotsko prezidavo, ki ji je dodala ožji tristrani zaključek, je bila v isti črti s cerkvenim prezibiterijem proti vzhodu ravno zaključena, kakor tudi kapiteljska dvorana na drugi strani. V tej stari zakristiji je bil pokopan ustanovitelj kartuzije, štajerski mejni grof Otokar s svojo ženo Kunigundo in s sinom istega imena, ki je bil prvi štajerski vodja. Grobna jama je zdaj odprta in prazna, odkar so leta 1827 prenesli baročni nagrobnik v cistercijski samostan Rein pri Gradcu.
Mali križni hodnik, ki se na severni strani naslanja na cerkev, ima obliko pravokotnika in je povezoval med seboj posamezne skupne prostore, ki so ležali ob njem. O prvotnem, to je romanskem križnem hodniku, vemo le to, da je imel enak tloris kakor današnji gotski, saj kažejo vse okvirne stene z načinom zidave še romanske posebnosti, njegove arhitekture pa ne poznamo. Sklepa se, da je bil križni hodnik sprva lesen, morda celo vse do gotske predelave.
Ob vzhodnem delu hodnika je ležala tik ob cerkvi, kakor je bilo tudi v drugih kartuzijah v navadi, kapiteljska dvorana, to je nekaka zbornica, v kateri so se menihi, ki jih je bilo sprva dvanajst, pod vodstvom priorja zbirali k posvetu.
Med pomembne prostore štejemo še refektorij, kuhinjo, kleti in nadstropni trakt. Nadstropni trakt ob zahodni steni je nastal v začetku 15. stoletja in je še v celoti ohranjen. Zaradi izdatnega kasnejšega zasutja dvorišča so te arkade zdaj občutno prenizke, saj so njihovi stebrasti nosilci domala v celoti zasuti z zemljo. Na dvoriščni strani je v nadstropju tega trakta vzidan velik gotski sklepnik s cerkvenega oboka, okrašen z reliefom vola, simbola evangelista Luke, zraven pa je še kopija plošče z latinskim napisom v gotici, ki pove, da je leta 1165 štajerski mejni grof Otokar ustanovil to prvo nemško kartuzijo.
Na zahodnem pročelju gotskega trakta lahko v višini nadstropja opazimo ostanke stenske slike. Ta freska je doslej edini ohranjeni srednjeveški slikarski spomenik v vsej kartuziji. Kartuzijanski red namreč ni dopuščal bogatih umetnin v svojih samostanih, prepoved pa je kasneje prišla tudi v redovna pravila. Na freski je upodoboljeno Križanje z Marijo in Janezom Evangelistom, ob straneh pa sta dodani še figuri Janeza Krstnika in sv. Krištofa.
Med vsemi razvalinami, ki so bile do sedaj odkrite in predstavljene, obstaja še mnogo ostalih, neizkopanih. Večji del samostana je še vedno zakrit našim očem. Ves obsežni prostor, ki se razteza severno od malega križnega hodnika pa vse do zgornjega obzidja in okroglega stolpa, je namreč obsegal veliki križni hodnik. Bil je to velik pravokoten prostor s trato na sredini in obdan s pokritim hodnikom, okrog katerega so bile nanizane celice kot samostojne in druga od druge vizualno povsem ločene hišice z vrtičkom znotraj obzidja. Vsaka je imela vhod le iz križnega hodnika, zraven vrat pa je bila z vratci zaprta linica, skozi katero je menih dobival hrano in vse drugo, kar je potreboval za življenje. Že najstarejša redovna pravila govore o tem, da menih celice ni smel zapuščati, njegova poglavitna naloga je biti v miru in v samoti svoje celice.
Še v celoti ohranjena pokopališka kapela, z nad sončno uro vklesano letnico 1469, se opredeljuje v 15. stoletje in je pravi biser zrele gotske arhitekture.
Sredi nekdanjega velikega križnega hodnika, verjetno južno od kapele je stalo pokopališče, kjer so pokopavali vse člane redovne družine. Vsak grob je bil označen le z lesenim križem brez imena, saj je bil kartuzijan pokopan enak med enakimi. Le priorjev grob je bil na križu označen z njegovim redovnim imenom.

Žička kartuzija se v vrsti te posebne rodovne arhitekture celo v evropskem merilu uvršča na eno prvih mest. V njej so nekoč živeli tihi in skromni ljudje, ki jih naš čas skoraj več ne razume. Prišli so prostovoljno, se odrekali svetu in ustvarili so te stavbe zato, da bi v njih našli svoj mir in svojo osebno srečo. To pa je največ, kar v življenju lahko dosežemo.

Ogled Žičke kartuzije je danes možen v skupini z vodičem ali samostojno. V času mojega obiska kartuzije, južni trakt ni bil dostopen obiskovalcem, objektiv mojega fotoaparata pa se temu ni mogel podrediti. Po ali pred ogledom ne smemo pozabiti obiskati najstarejše gostilne pri nas "Gastuž" in okusiti kakšno jed, pripravljeno po tamkajšnjih srednjeveških receptih. Trenutna obnovitvena dela, ki potekajo na kartuziji financira Ministerstvo za kulturo RS in Občina Slovenske Konjice, strokovni nadzor pa izvaja Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje. Gradbena dela izvaja Drago Ratajc S.P. V Špitaliču je bil ustanovljen tudi ansambel KARTUZIJANI, ki izvaja narodnozabavno glasbo. Pa še to: kartuzija je posuta s kamnoseškimi znamenji!

Literatura:
TD-ŠPITALIč: "Dolina Sv. Janeza Krstnika", brošura
Zadnikar, Marijan, Dr.: "ŽIčKA KARTUZIJA", 34. zvezek zbirke kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 1973
Kontaktni podatki:
Turistično društvo Špitalič
Špitalič 2
3215 Loče
e-mail: tdspital@siol.net
www: www.unisoft.si/spitalic
Spletne povezave:
Turistično društvo Špitalič
Gradbeništvo Ratajc (veliko slik obnovitvenih del)
www.slovenskekonjice.si (Občina Slovenjske Konjice)
Žička kartuzija (gremoVEN.com)
Prireditve:
Kresna noč na predvečer goda sv. Janeza Krstnika, srečanje zeliščarjev Slovenije zadnjo soboto v juniju, pohod po poteh bl. A. M. Slomška - 25. junij, (poroke?).
GPS koordinate:
N 46° 18.672' E 15° 23.556'

nazaj

Do kartuzije vodi več poti, med drugim tudi pešpot iz konjiške smeri; pogled iz vzhodne smeri od koder je vidna tudi najstarejša gostilna pri nas Gastuž
Približan pogled iz vzhodne smeri
Gastuž
Do notranjosti kartuzije vodita dve poti; ena je plačjiva, po drugi pa se lahko vstopnini tudi izognete
Stolp ob sotočju obeh potokov, v 17. stol. so ga uredili v kapelo, katera je bila dostopna tudi ženskam
Pogled na razvaline iz jugo-zahodne smeri
Nasilno prebit dostop skozi porušeno obzidje, nekdaj so tukaj bila le majhna vrata
Ribji stolp
Velika redovna cerkev
Otokarjeva kapela, ki se drži velike cerkve; znotraj so vidni ostanki polžastih stopnic, ki so skrivaje peljale do prvega nadstopja, kjer se je nahajala knjižnica
Pogled na veliko redovno cerkev iz severne smeri; v spodnjem delu cerkve je še vidna romanska zidava
V njenem vzhodnem kotu bomo našli ohranjen hodnik po katerem so se vile polžate stopnice
Ohranjen fragment polžastih stopnic
Notranjost južnega trakta pred obnovo, nekoč je bilo to stanovanjsko-gospodarsko poslopje (sedaj je v njem urejena razstava)
Hodnik v južnem traktu, severna stena (pred obnovo)
Baročno stopnišče, severna stena južnega trakta (pred obnovo)
Svetlobne in strelne line tik ob sedanjem glavnem vhodu v kartuzijo
Južni trakt
Južni trakt, nadaljevanje
V notranjosti tega predela juznega trakta bomo nasli tale (kasneje vzidan, prinesen od?) gotski portal
Okno velike cerkve
Neka izlivna lina v Otokarjevi kapeli, čemu služi nisem uspel ugotoviti
Nosilni stebri velike cerkve, zadaj Otokarjeva kapela
Zgornji del zahodne stene velike cerkve, vhod
Celice v katerih so samotarili menihi
Ponovno postavljeni oboki, žgani z domačim apnom
Notranjost velike cerkve
Pogled na severno steno obzidja
Razvaline nekega objekta, zadaj je viden zgornji okrogli stolp, pogled proti severu
Pogled na kartuzijo iz severne smeri
Gotska pokopališka kapela iz leta 1469, pozidana na osmerokotni talni ploskvi
Na njeni južni strani bomo našli sončno uro
Freska na steni pokopališke kapele - križ
Maketa kartuzije v stekleni vetrini znotraj kapele
Portal v kapeli
Gotski arkadni nadstropni trakt, ki se v pritličju s polkrožnimi loki odpira na dvorišče ob nekdanji kuhinji
Mlinski kamen
Hodniki med celicami
Polkrožni poznogotski portal s prirezanimi robovi
Še en poznogotski portal
Na venčnem zidcu osamljena preprosta dekoracija v krogih vklesanih rozet
Zelenjadni vrt pri sedanjem vhodu v kartuzijo
Nekdaj redovna, sedaj župnijska cerkev v Špitaliču, okrog nje je sedaj urejeno pokopališče
Romanski portal, ne dolgo nazaj je še nad njim stalo okno!
Kapiteli v levem ostenju glavnega portala
Južna stena cerkve, kjer je viden skromni vhod za brate "spodnjega samostana", ki so imeli svoje sobice na južnem dvorišču
Lipa, ki daje zelo prijetno hladno senco kjer se lahko malce spočijete (pri vhodu v cerkev)
Velika cerkev po akvarelu iz leta 1867
Žička kartuzija po grafiki iz 18. stoletja
Žička kartuzija, G. M. Vischer (1681)


nazaj