Waldenberk (Lipnica, Pusti grad)
Waldenberg

13.stoletje

Novejši zgodovinarji so prepričani, da je bil Waldenberk kot eno najpomembnejših ortenburških središč na Kranjskem, zgrajen že pred letom 1200, njegovi prebivalci, ortenburški ministeriali, pa se omenjajo od leta 1228 dalje. Klicali so jih navadno dominus ali miles, le redko chappo - hlapec, kar priča o njihovem ugledu, saj se nižje plemstvo v tem času ni zlahka povzpelo do viteške časti.
Prvi med njimi nastopa omenjenega leta v spremstvu ortenburškega grofa Hermana Fridericus de Waldenberch, ki ga srečamo tudi v listini iz leta 1239. S to listino sta ortenburška grofa Herman in Oton podarila prijatelju Viljemu iz Loža 300 mark penezov z namenon, da bi podaril grad Altenhaus pri Komeringu na Koroškem v fevd njunim ministerialom, med katerimi je bil tudi waldenberški Frideric, vitez, ki je bil Ortenburžanom porok za precejšnjo denarno vsoto.
Leta 1274 nastopajo v neki briksenški listini kot priče kar trije waldenberški vitezi - Albertus, Uolricus et Henricus de Waldenberch. To kaže, da je bil grad, prvič izrecno omenjen šele leta 1263 kot castrum Waldemberch, takrat že ganerbnega značaja. Tega leta sta Friderik in njegov brat Henrik ortenburška s posredovanjem svojega gospoda vojvoda Ulrika III. sklenila prijateljsko dedno pogodbo, po kateri je dobil Friderik, poleg ostalega, grad Waldenberk s pritiklinami, njegov brat Henrik pa, prav tako poleg ostalega, Jamo - Antrum in grad Kamen pri Begunjah.
Waldenberški, ki so bili po mnenju Dušana Kosa istega izvira kot Blejski Reynmani, so do prve tretjine 14. stoletja izginili iz javnega življenja, na gradu pa so zagospodarili uradniki - gradiščani, ki so se rekrutirali iz vrst gorenjskih ortenburških ministerialov. Tako se, kot menda prvi med njimi, leta 1321 omenja gradiščan Herman, ki je v listini označen kot castaldus dicti dominis comitis. Gradiščansko upravo na gradu so na Waldenberku po letu 1418 ohranili tudi Celjani.
Po letu 1456 je Waldenberk kot dediščina grofov Celjskih prešel v deželnoknežjo posest, od leta 1515 dalje pa je bilo gospostvo z gradom v zastavni lasti Dietrichsteinov. Tem so od koncu stoletja kot zastavni lastniki sledili grofje Thurn-Valsassina, ki pa so gospoščini že leta 1616 prevzeli v polno last in jo dve leti kasneje proglasili za fidejkomis (v fevdalnem pravu dedno rodbinsko posestvo, ki se je prenašalo iz roda v rod z dedovanjem, medtem ko prodaja in delitev nista bila dovoljena). Od začetka 17. stoletja dalje je bilo waldenberško gospostvo združeno z radovljiškim, grad pa se je bil medtem že davno spremenil v razvalino. Poškodovan je bil menda že za časa bojev za celjsko dediščino, poslednji udarec pa mu je zadal požar, ki ga je prizadel v 16. stoletju, nakar so ga opustili.

Še v 19. stoletju je domači župnik Jernej Uršič poročal o kar osemnajstih svobodnjakih, ki so prebivali v bližini gradu in katerih naloga je bila spremljati grajskega gospoda, braniti grad in ga ponoči v dvojicah stražiti, pa tudi sodelovati pri izrekanju sodb krvave rihte in eksekucijah, ohranjena pa je tudi legenda, ki govori o koncu rodu vitezov Waldenberških. Med lepo Nežiko, hčerjo grajskega oskrbnika, in mladim graščakom Udom se je spletla tiha, zatajevana ljubezen. To je zaslutila zla graščakinja, ki je iz maščevalnosti z zlato iglo umorila malega Nežkinega posvojenčka. Sledilo je Udovo maščevanje. Nežika je potlej našla smrt na bregu reke Save, Udo je za vselej izginil, graščakinja pa se je pričela ponoči prikazovati kot bela kača, ki varuje zaklad. Druga legenda govori o zadnjem Ortenburžanu, Frideriku III. Njegova žena, Margaret pl. Teck, naj bi svojega moža prav tu zastrupila s strupenim jabolkom. Zlonamerna grofica je bila za kazen spremenjena v ostudno kačo z zlato krono na glavi, ki še danes lazi po gradu. Zgodovinska resnica legende ne potrjuje, saj je Margareta Teck umrla pred svojim možem leta 1408. Seveda pa noben grad ne bi bil popoln brez skrivnega rova. Tako imamo tudi na Pustem gradu legendo o skrivnem rovu, ki naj bi pod reko Savo povezoval Pusti grad in Radovljico, vendar arheološke raziskave tudi teh navedb niso potrdile.

Besedilo in fotografije (v kolikor ni navedeno drugače): Aleš Hotko

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji (I. Gorenjska) - Med Goričanami in Gamberkom", Založba Viharnik, Ljubljana, 2000, ISBN 961-6057-23-5
Kontaktni podatki:
TIC Radovljica
Linhartov trg 9
Radovljica

Tel: (04) 531 51 12
Fax: (08) 205 13 36
GSM: 040 460 675
E-naslov: info@radolca.si
www.radolca.si
Spletne povezave:
Srednjeveški gradovi v pokrajini – Pusti grad, Kamen in blejski grad
Arheološki viri za zgodovino Pustega gradu nad Lipnico (gradu Waldenberg) (FF UNI-LJ)
Pusti grad (radolca.si)
Naravoslovna učna pot Pusti grad (radolca.si)
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 46° 19.650' E 14° 10.200'

nazaj

Pot, ki nas pripelje do sedanjega vhoda v grajski kompleka je speljana iz vzhodnega obrambnega jarka
Vzhodni zunanji jarek
Vhod v grajski kompleks je skozi (sekundarno prebit?) vhod na vzhodni strani obzidja
Južni del vzhodnega obzidja pri sedanjem vhodu v grajski kompleks
Po vstopu v grajski kompleks se nam odpre pogled na romansko grajsko jedro z JZ strani; grajsko jedro je bilo imelo simetrično zasnovo. Sestavljali so ga dva peterokotna palacija in vmesno obzidano pravokotno dvorišče. V 14. stoletju je bilo pozidano segmentirano predgradje s polžastim dostopom in več obrambnimi stolpi. V 16. stoletju je bil urejen zunanji obrambni obor ob vstopu v prvo predgradje.
Ostanki obzidja na južni strani (pogled iz notranjosti)
Ostanki obzidja na V strani (pogled iz notranjosti) ob sedanjem vhodu v grad
Ostanki obzidja na vzhodni strani
Grajsko jedro je locirano na kopi znotraj kompleksa
Notranji jarek na severni strani
Ostanki romanskega grajskega jedra; pogled iz severnega notranjega jarka
Grajska kopa z zahoda
Ostanki zunanjega obzidja na zahodni strani
Notranji jarek na jugu kompleksa
Obokani ostanki okenskega okvirja(?)
Južna stran grajskega jedra
Manjši prostor tik ob jedru na južni strani
Prehod med jedrom in manjšim prostorom ja južni strani jedra
Pogled z jedra na južno stran kompleksa
Grajsko jedro - pogled proti zahodni strani
Notranje doviršče (vzhodna stran), kot je videti z lokacije jedra
Grajsko jedro - pogled proti zahodu
Detajl ostankov zidovja v grajskem jedru
Vzhodna stran grajskega jedra
Zasuti obokani ostanki v grajskem jedru
Zahodni del grajskega kompleksa - pogled z lokacije jedra
Ostanki zunanjega zidu na južni strani
Južni del kompleksa, ostanki, fotografirani z zunanje - zahodne strani
Ostanki zunanjega obzidja na zahodu
Zunanji jugovzhodni vogal obzidja
3D rekonstrukcija gradu Waldenberk (avtor: Ben Gros); v tlorisu podolgovato šesterokotno zasnovo je grad obdržal vse do opustitve (domnevno v 17. stoletju)
3D rekonstrukcija gradu Waldenberk (avtor: Ben Gros)


nazaj