Vuzenica (grad)
Saldenhofen

13. stoletje

Trg in grad Vuzenico so v 12. stoletju Spanheimi podelili Trušenjskim gospodom. Grad, imenovan tudi Pistrov grad, se omenja sorazmerno pozno, leta 1238 (omenja se vitez Pilling oz. Pillung - Pillungus miles de Saldenhouen). Še pred omenjenim letom naj bi ga zgradil Kolo oz. Kolon s Seldenheima. Leta 1288 naletimo na neposredno omembo gradu kot hvs an deme purkperge ze Seldenhoven, ko so bratje Ulrik, Konrad in Dietrik Mariborski prodali otrokom svojega strica Kolona Vuzeniškega za 25 mark srebra svoj dedni delež na vuzeniškem gradu.
Leta 1359 se prvič izrecno omenjata vuzeniški grad in stolp nad njim, ki je verjetno imel funkcijo propugnaculuma - die vest Saeldenhofen vnd der turn, der darob leyt. Takrat je Kolon V. zadnji Vuzeniški in zadnji Trušenjski, glavar Pordenonski in štajerski deželni glavar (1363-1367), obljubil Glaneškemu z medsebojno dedno pogodbo vuzeniški grad ni stolp nad njim in trg z vsemi pritiklinami kot svojo pravo svobodno posest. Vendar pa je bila Kolonova "svobodna posest" očitno sporna, saj si je grad lastil kot vrhovni fevdni lastnik tudi šentpavelski samostan, ki je imel tod ob Dravi strnjene posesti. Le tako lahko razumemo, da je samostan obljubil vojvodi Rudolfu IV. in njegovim dedičem Vest Seldenhofen, di gelegen is in dem Land ze Steyer (grad Vuzenico, ki leži v štajerski deželi) kot posest, ki jo je imel Kolon od samostana v zajmu. Po Kolonovemu izumrtju leta 1374 so posest prevzeli Celjani, ki so z okoli 2.000 funti izplačali druge pretendente. Celjski upravnik gradu in gospoščine je postal Hans Liechtenstein Nikolsbur, ki je med letoma 1374 in 1378 prevzemal deželnoknežje in šentpavelske fevde, navadno vezane na Vuzenico. Vendar pa so Celjani Vuzenico še priznavali za šentpavelski fevd, ne pa več njihovi nasledniki Habsburžani, koi so se je leta 1456 polastili, kljub temu, da so jo leta 1451 Celjani namenili Walseejem.
Habsburžani so grad upravljali - tako kot prej Celjski - z oskrbniki. Prvi med njimi je bil že leta 1457 Friderik Verl, ki je nasledil celjskega oskrbnika Wolfganga Schrampfa. Leto zatem je postal grajski oskrbnik Gebhard Puescher, med letoma 1463 in 1480 je bil Ulrik Ivniški, nasledil ga je Lenart Prežinski - Presinger. Leta 1489 je bil cesarski upravitelj na gradu Benedikt Satel, po njegovi smrti leta 1497 je prevzel mesto Krištof Steinacher, a že naslednje leto je cesar podelil grad Wolfgangu Grabenskemu. Leta 1509 ga je dobil v zastavo Žiga Ivniški. Ivniški so ostali v posesti gradu do leta 1568; vmes ga je med letoma 1523 in 1547 imel v zastavi Andrej Hofman, vendar so ga očitno tudi tedaj neposredno uporavljali Ivniški. V tem obdobju je grad od blizu doživljal burne dogodke, ki so takrat pretresali deželo. Leta 1515 je vojskovodja deželnik stanov Jurij Herberstein potolkel in razgnal tu zbrane čete kmečkih puntarjev, leta 1532 so tod pustošila turška kdela. Koliko je bil grad pri tem neposredno prizadet, iz listin ne izvemo, beremo pa, da so ga leta 1539 na novo obrožili s topovi in strelivom.
Leta 1568 grad in gospoščino Vuzenica - das Schloss und Herrschaft Seldenhofen prevzel od nadvojvode Karla v zastavo Krištof Kollnitz, ki pa je moral poprej izplačati Ivniške, a že leta 1586 je posest kupil v polno last Lenart, zadnji iz rodu Kollnitzov, ki je že naslednje leto umrl. Vuzeniški grad s pritiklinami je nato za 30.000 fl. kupil Matija Amman pl. Ammansegg. Ammani, ki jih opisujejo kot hudo samopašne gospodarje, so gospodovali na gradu do okoli leta 1646, ko ga je Ana Regina, vdova po Žigi Frideriku Ammanu, prinesla v zakon najprej svojemu drugemu možu Hansu Karlu Kemetarju, ki je bil zadnji grajski lastnik vuzeniške gospoščine. Ta je vso svojo posest leta 1663 prodal konventu samostana dominikank v Marenbergu - Radljah.
Ob koncu 17. stoletja je bil grad še povsem ohranjen. Leta 1782 je bil marenberški samostan razpuščen, grad (že opustel?) pa je prešel v roke verskega sklada. Med poznejšimi zasebnimi lastniki se omenjajo Edvard Maggi, Feliks Schmitt in leta 1881 Karel Fritscher. Leta 1897 je ostanke mogočnega gradu - renesančni stolpič, kupil oče slikarja Oskarja von Pistra st. Slikar Oskar von Pistor, poročen z domačinko Ano Verdnik , je živel v stolpiču do leta 1928. Leta 1938 je stolp skoraj popolnoma uničil požar. Pistorjevi nasledniki so ga delno obnovili, tako je bil poseljen do leta 1970.

Danes je na skalnem pomolu moč naleteti še na nekaj obzidja ter razvaljeni renesančni obrambni stolpič.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Solčavskim in Kobanskim", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN /
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
/
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 46° 36.092' E 15° 10.277'

nazaj

Do gradu se povzpnemo po cesti "Pod gradom", kjer skrenemo na "Planinsko ulico"; tam bomo naleteli na starejši objekti, ga krasita dve sončni uri iz leta 1783
Portal v razvalini nekega starejšega objekta, verjetno iz 18. ali 19. stoletja
Pot nadaljujemo po "Gozdni poti", kjer bomo na zemljevidu ugledali "Pistrov grad"
Južno zidovje, na skrajnem zahodnem delu pečine
Pogled proti zahodnemu delu razvalin, kjer je slutiti, da se pod zelenjem skriva kamenje
Razvaljeno zidovje sredi skalnega pomola
Pogled z jugo-vzhodne smeri na renesančni obrambni stolpič z na zunanji, proti sovražniku odprti strani, močno zaobljenima robovoma
Ohranjena ključasta strelnica
Ključasta strelnica
Notranjost razvaljenega stolpiča; o bifori, ki je nokoč krasila vzhodno steno ni več sledu
Pogled na stolpič z zahodne smeri, na koncu pobočja
Pogled na naselje Vuzenica s cerkvijo sv. Nikolaja
Grad Vuzenica s trgom na bakrorezu iz Vischerjeve Topografije Štajerske, okoli leta 1681


nazaj