Volčji Potok (tabor, refugij)
Wolfsbüchel

16. stoletje

Na prvo posredno omembo Volčjega Potoka naletimo 7. aprila 1220, ko se v neki darilni listini, izdani na Turjaku, omenja dominus Hermannvs de Wolfsprach. Ime Wolfsbach srečamo v Volčjem na Blokah blizu Starega trga pri Ložu in v listini omenjeni Herman bi utegnil izvirati ravno od tam.
Leta 1380 se v nekem dokumentu omenja dvor - ze Wolfsbach vnder dem hoff, vendar o gradu ni besede. Možno, da je v srednjem veku tako obstajal le dvor, ki je bil središče manjšega imenja, na kar kaže tudi povsem negrajsko ime domnevne grajske stavbe, ki je nekoč stala v bliži poznejšega dvorca. Lastniki novega dvora se nato od 16. stoletja dalje še večkrat omenjajo. Po Valvasorju je bil leta 1595 lastnik posesti Nikolaj Bonhomo, njegovi dediči pa so na začetku 17. stoletja grajsko stavbo, ki z razvaljeno stavbo vrh hriba ni imela ničesar opraviti, opustili.

Valvasorjeva veduta iz 17. stoletja, edina znana upodobitev, kaže tabor kot dvonadstropen, pozidan na pravokotnem tlorisu, z že razkritimi kvadratičnimi stolpi in z močnim rondelom v ozadju. Arhitekturne značilnosti (strelnice) razvalin uvrščajo njen nastanek v čas zrele renesanse, ko so zaradi turške nevarnosti vsepovsod po deželi rasle utrdbe. Nastanek "hlačaste" strelnice, ki se nahaja v pritličju severnega zidovja peterokotnega obrambnega stolpa si ne moremo zamisliti pred letom 1500.
Dozdeva se, da je domnevni srednjeveški grad v resnici samostojna renesančna utrdba, ki je bila v funkciji največ nekaj desetletij ali morda stoletje, nakar je prenehala obstajati. Trdimo lahko, da je bila utrdba pravzaprav nič drugega kot protiturški refugij, trditev pa podpira tudi Valvasor, ki ga sam navaja kot enega izmed takratnih taborov. Lokacijo v srednjem veku izpričanega dvora bo torej treba iskati drugje, po vsej priliki tam, kjer je pozneje zrasel med zadnjo vojno porušeni dvorec. Nahajal se je ob vznožju holma, kjer bomo danes našli locirana velika umetna pava. Do danes so ohranjeni in obnovljeni le vrtni paviljon, grajska kapela in stopnišče, ki vodi v nekdanji grajski park, na območju katerega je danes arboretum.
Za ogled razvalin, ki se nahajajo na zahodnem pobočju holma znotraj arboretuma, boste primorani, tako kot vsi ostali cvetja željni obiskovalci, plačati vstopnino (domačini verjetno poznajo tudi kakšno alternativno stransko pot).

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - I. Gorenjska (Območje Kamnika in Kamniške Bistrice)", Viharnik, Ljubljana, 1997, ISBN 961-6057-12-X
Kontaktni podatki:
Arboretum Volčji Potok
Volčji Potok 3
1235 Radomlje
Tel.: 01 8312345
Spletne povezave:
Arboretum Volčji Potok (arboretum-vp.si)
Arboretum Volčji Potok (ljubljana.si)
Volčji Potok (burger.si)
Prireditve:
Na območju razvalin ne, za prireditve v arboretumu glej spletne povezave
GPS koordinate:
N 46° 11.351' E 14° 36.758'

nazaj

Pogled iz vzhodne smeri na obnovljeni vhod v grajski kompleks in okrogli obrambni stolp
Lina v stolpu
Pogled na lino iz notranje strani
Pogled na razvaljeni stolp iz severo-vzhoda
Strelnica na zahodni strani stolpa
Vhod so umetno prebili v času predvojne sanacije
Grajsko jedro
Južna zidava, ki se naslanja na peterokotni renesančni stolp
Zunanja jugo-zahodna stena stolpa
Zidavo počasi drobi vegetacija
Pogled na jugo-zahodno zidavo stolpa od zgoraj
Nenavadna "hlačasta" strelnica, kjer se trojica strelnih jaškov steka v eno samo majhno kvadratično strelno odprtino; podobno najdemo v Sloveniji le še v Zapricah
Pogled na strelnico iz zunanje strani; če zidovje na tem mestu ne bi bilo že tako razvaljeno, bi videli zgolj enojno kvadratno odprtino
J. V. Valvasor, dvorec Volčji potok z vidnim razvaljenim gradom v ozadju


nazaj