Vitanje (Stari/Goležev grad)
Weitenstein

12. stoletje

Stari vitanjski grad oz. Goležev grad, kot mu pravijo domačini, se prvič posredno omenja leta 1107, ko se omenja vitez Marchward (de Witenstain). Leta 1130 se omenja (med drugim) vitanjska posest v Marki, ki jo je cesar Lotar III. potrdil na novo ustanovljeni krški škofiji (et predia in Marchia: Dobrich, Stenniz, Frezniz...). Že kmalu nato, leta 1140, se v sicer ponarejeni listini, ki je nastala med leti 1172-1176, omenja grad Vitanje. Grad, ki ga je Herman, morda sin koroškega vojvode, z vojsko napadal in vznemirjal - Castrum... Witenstain... quod Hermannus inpugnat et infestat, je tedaj rimski kralj Konrad III. poleg drugih posesti potrdil krški cerkvi. V listinah iz let 1154 in 1173 se omenja vitez Odalskalk (Odelschalkus de Witenstaine), v eni izmed njih pa tudi njegov oče Eberhard. Leta 1144 naj bi se grad prvič omenjal v svojem izvornem imenu nekega Adalbrehta. Že pred letom 1224 so ga dobili v varstvo bratje Wulfing, Bertold in Henrik. Bertold je živel še leta 1264. Njegov potomec je bil najbrž Bertold II., ki se je na Vitanju obdržal vse do leta 1306 in se občasno imenoval tudi z vzdevkom Muttel, tako kot njegov sorodnik Henrik, ki je vsaj okoli leta 1299 živel na vitanjskem gradu. Leta 1306 sta bila gradiščana Ulschalk in Wulfin (Lindeški), leta 1326 pa Ulschalk in Kuno (Konrad). Slednji se je po Vitanju imenoval že leta 1317. Njim sledi več gradiščanov med katerimi so nekateri živeli tudi na novem gradu. Poseben uradnik je bil deželski sodnik Albreht, ki je identičen z Albrehtom (II.) iz Lindeka. Omenja se leta 1316, ko je v Mengšu prisostoval pri nekemu pomembnemu rodbinskemu dejanju. Leta 1368 se omenja neki Henrik, gradiščan in sodnik. Vseskozi v 14. stoletju se omenjajo tudi uradniki, ki so nosili naziv točaja (schenk). V virih je vseskozi moč zaznati močno prisotnost Lindeških v Vitanju, kar potrjujeta tudi zelo podobna grba (drevo s koreninami).
Vitanje se neposredno kot grad v virih omenja še: leta 1311 kot castrum Weitenstayn, leta 1322 in 1369 pa že kot altes haus. Zlasti je pomembna omemba iz leta 1201, ki jo je Orožen v svoji Celjski kroniki povzel takole: 4. maja je bil v našem kraju tak siloviti potres, da se je mnogo stanov ino gradov razsulo. V vitanjskem gradu se je poderl turn, ki je štajerskega ministeriala Hartolda ino sedem drugih oseb pobil.
Grad so po potresu obnovili in do leta 1430 so na njem še gospodovali vitanjski vitezi, krški ministerialci. Vitanjskim vitezom so v posesti gradu sledili razni kastelani, oskrbniki in najemniki, ki pa so hkrati upravljali tudi drugi, mlajši vitanjski grad. Iz teh let (1434, 1436 in 1440) se je v krškem škofijskem arhivu ohranilo več računskih knjig, ki nadrobno opisujejo tudi orožje, katerega so takrat hranili na gradu. Po Santoninovem sporočilu iz leta 1487 je bil grad tedaj tako kot mlajši istoimenski grad še dobro ohranjen in trden. Leta 1542 so ocenili njegovo vrednost na 100 funtov, že kmalu nato pa so ga bržčas opustili, saj je na Vischerjevi upodobiti iz okoli leta 1681 že hudo opustel. Da bi ga bil leta 1439 zavzel celjski vojskovodja Vitovec, ne drži. V Kroniki grofov Celjskih omenjeni turn zu Weittenstein ni vitanjski grad, pač pa v urbarju iz leta 1404 omenjeni dvor, stolp v Ljubnici.

Citirane omembe kažejo, da gre za enega najstarejših gradov na Slovenskem Štajerskem. Njegovo ime je slovenskega izvora, izvedenka iz besede vitati, ki je nekdaj pomenila prenočevati, muditi se. Nemški Weitenstein je tako ponemčena oblika slovenskega imena.

Do razvalin pelje gozdna pot iz južne in severne smeri. Najprimerneje je pustiti prevozno sredstvo v naselju in se do vrha pečine povzpeti peš. Velja opozoriti, da je hoja po območju razvalin starega vitanjskega gradu lahko zelo nevarna!

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje", Založba Park, Ljubljana, 1991, ISBN /
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Do Vitanja in na Stenico
Prireditve:
Območje razvalin ni primeren prireditveni prostor
GPS koordinate:
N 46° 22.598' E 15° 17.582'

nazaj

Grad deluje kot nezavzetno gnezdo; pogled iz novega gradu
Vzhodno obzidje in ostanki bergfrida
Pogled vrh skalne pečine na ostanke južnega zidovja
Skrajno južno zidovje pod oborom, kjer so se nekdaj verjetno nahajali hlevi ali grajski vrt
Pot, ki pelje navzgor proti grajskemu jedru; levo so vidni ostanki zidnih kron
Romanska zidava stene severno ob poti
Prehod v steni, na katero bomo naleteli, če bomo pot najprej nadaljujevali po severnem delu terase
Še ena opazna zidna krona
Severni del nad prepadom
Na zahodnem delu terase
Pogled na severno-vzhodni del iz bergfrida
Ostanki bergrida katerega zidovi so ob temeljih debeli kar poltretji meter
Od nekdaj mogočnega bergfrida se je ohranil le še njegov severo-vzhodni vogal
Približan del severne stene, kjer je viden šivan vogal
Razpoka (vsaj deloma?) v severo-vzhodni steni pod stolpom
Stičišče vzhodnega obzidja z severo-vzhodnim vogalom bergfrida
Pogled iz terase navzgor na severno steno bergfrida
Struktura zidave bergfrida
Pogled na zahodni del severnega dela grajske zasnove, spodnja terasa
Povsem zaraščeni zahodni del, kjer je viden polkrožno zaključ vogal obzidja
Bergfrid, ki je povsem zasut do višine dveh etaž
Zaključek vzhodnega zidovja
Na tem mestu se je nekoč nahajala stražarnica
Zidovje stražarnice na jugo-vzhodnem delu
Verjetno ostanek zidovja, kjer je bil vhod z utrjenimi vratmi
Povsem zaraščena pot je edina, ki pelje do grajskega jedra
Pogled iz gradu na pot, ki se vije mimo gora iz smeri Socke
Naselje Vitanje
Vitanje z obema gradovoma; sekundarno kolorirana litografija iz Tagespost suite, okoli leta 1860; grafični muzej Rogaška Slatina
Vitanje, G.M. Vischer, Vitanjska gradova iz Knjige gradov, bakrorez, okoli leta 1681


nazaj