Višnja gora (grad)
Weichselberg

12. stoletje

Grad Višnja gora je bil sedež grofov Višnjegorskih, ki so izhajali iz rodu Askvina, grofice Heme in grofov s Plaina, po katerih so podedovali obsežno alodialno posest na Dolenjskem. V 12. stoletju je bil njegov gospodar grof Majnhalm Višnjegorski (1132-1165), brat štajerskih gospodov Prisov in Plainov, ki se prvič imenuje po gradu leta 1152. Dve leti kasneje, leta 1154 pa se grad tudi neposredno omenja kot castello Wichselberg. Takrat je bila na njem izdana listina, s katero je Majnhard iz Šumberka odstopil vetrijskemu samostanu nekatere posesti.
Alodialna posest Višnjegorskih je segala na zahodu in jugu vse do Krke, kjer je mejila na posest hrvaških Baboničev, okoli leta 1200 pa je grof Albreht segel celo prek Gorjancev, pripojil svojemu alodu celotno ozemlje današnje Bele Krajine in ga zavaroval s svojo utrdbo Mehovo. V drugi polovici 12. stoletja in na začetku 13. stoletja se plemeniti Višnjegorski še večkrat omenjajo, vendar pa je njihov rod že v generaciji, ki je sledila Albrehtu, izumrl. Njihovi dediči so bili grofje Andeški, Babenberžani in pozneje Spanheimi, tudi ti pa so, tako kot prej Višnjegorski upravljali svoje posesti s pomočjo ministerialov, ki že od vsega začetka v ohranjenih listinah dovolj pogosto nastopajo. V zadnji četrtini 12. stoletja izginejo iz javnosti, na gradovih pa jih zamenjajo kot gradiščani vitezi nižjega ranga. Večji del višnjegorsko-andeške dediščine je s poroko s hčerjo meranskega vojvode Ota, Agnes, po letu 1230 dobil štajerski vojvoda Friderik II. in jo obdržal do smrti leta 1246. Z vdovo se je poročil koroški vojvoda Ulrik Spanheimski in zasedel posest. V listini iz leta 1250 preberemo, da se je Ulrik Spanheimski, ki je za Babenberžani prevzel večji del višnjegorsko-andeške dediščine, poravnal z oglejskim patriarhom Bertoldom Andeškim. Izročil mu je vse zahtevane gradove, med njimi tudi Višnjo goro, ki jo je od leta 1251 zasedal državni vikar grof Majnhard Goriški. Grad je ostal spanheimski in v gradiščanski upravi. Vojvoda Filip gradu v testamentu leta 1279 sicer ni navedel med svojimi gradovi, je pa bil zapisan v popisu posesti koroškega vojvode leta 1311. Sredi 14. stoletja so si ga podredili Habsburžani, a že pred letom 1386 je prišel v posest Celjanov, ki so ga omenjenega leta prodali grofom Ortenburškim. Ko so ti izumrli, je grad postal deželnoknežji, od 16. stoletja dalje pa se je zvrstilo na njem še nekaj plemenitih rodovin. Leta 1573 je nadvojvoda Karl prodal gospostvo Juriju grofu Khislu, potlej so bili njegovi lastniki Mosconi in naposled leta 1631 Auerspergi. Ti so v 18. stoletju grad opustili in prepustili propadu.

V začetku 20. stoletja je grad obiskal kastelolog Otto Piper. Omenja, da so tako kot večino drugih gradov pri nas, tudi tega oropali za večidel klesancev. Razvaline se sodeč po njegovem opisu niso dosti spremenile do današnjih dni, iz njegove skice pa razberemo, da je razvalina vsekakor po stotih letih izgubila nekaj kamenja.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - III. Dolenjska (Porečje Temenice in Mirne), Viharnik, Ljubljana, 2002, ISBN 961-6057-34-0
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Višnja Gora (Wikipedia)
Višnja Gora (burger.si)
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 45° 57.107' E 14° 44.649'

nazaj

Pogled na grajski hrib iz naselja
Po poti, ki pelje po jugo-vzhodnem pobočju grajskega hriba, pridemo do pobočja, kjer najprej ozremo ostanke stolpa
Grajski vhod z izluščenim portalom, ki je bil po vsej verjetnosti iz klesanca
Nakazan začetek loka portala
Pogled na vhod iz notranje smeri
Na zahodni strani se k vhodu naslanja ozka dolga stena, del nekdanjega poslopja
Pogled na grajski stolp, ki ga delno zakriva zahodna stena razvaljenega objekta
Iz vzhodne smeri pripelje pot pred vhod v stolp
Portal? v severni steni
Severna stena
Iz peščenjaka izklesan gotski okenski profil
Profiliran okenski okvir v zahodni steni stolpa
Pogled skozi okno v vzhodni steni
Ogelniki iz apnenčastega tufa
Notranjost stolpa (primerjaj s Piperjevo skico)
Pogled na stanovanjski stolp iz severne smeri
Severno pobočje, po katerem je ravno tako speljana pot do gradu
Pogled na naselje Višnja gora
Johannes Clobucciarich, grad pri pogledu s severa, okoli leta 1603 (Gradec, Štajerski deželni arhiv)
Johannes Clobucciarich, grad pri pogledu z juga, okoli leta 1603 (Gradec, Štajerski deželni arhiv)
Otto Piper, risba palacija višnjegorskega gradu; Oesterreichische Burgen VIII, Wien 1910
Grad in mesto na bakrorezu v Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske, 1679


nazaj