Vipavski Križ, nekdaj Sv. Križ se kot naseldbina prvič pisno omenja leta 1030 zaradi že takrat obstoječe cerkve sv. Križa. Hrib na katerem leži vas je bil naseljen že v predrimskih časih. Leta 1482 so naseldbino zaradi grozeče turške nevarnosti utrdili z obročem obzidja. Grad se prvič neposredno omenja leta 1535, čeprav lahko ponekod zasledimo podatek, da je bil pozidan že konec 15. stoletja, skupaj z obzidjem - utrjenim Taborom.
Nadaljne utrjevanje naselja so pospešile vojne med Habsburžani in Benečani. Habsburžani, ki so nasledili goriške grofe, so ga zastavili grofu Vitu della Torre, sinu prvega svetokriškega grofa Ivana Feba. Vitov sin Franc, z nemškim vzdevkom grof Thurn iz Sv. Križa, pa je nato, ko je postal goriški deželni glavar, leta 1547 prodal gospoščino svojemu sorodniku Ahacu iz pliberške veje grofov Thurnov. Leta 1589 preide grad spet v posest svetokriških Torrejev - Thurnov, ti pa so ga leta 1605 prodali grofom Attemsom, ki so ga obdržali v nasledjih stoletjih. Ko so leta 1809 Vipavsko dolino zasedli Francozi, so Attemsi Križ za nekaj časa zapustili in se kasneje spet vrnili. Kmalu po vrnitvi so pričeli posestva odprodajati. Zadnji graščak Kristijan Karel Nikolaj Attems je leta 1842, ko se je preselil v Furlanijo, stavbo zapustil. Leta 1885 je le približno šestino odkupil tedanji šolski zalog - sklad in ga prezidal v šolo, ki še vedno deluje.

Svetokriški grad je pozidan po italijanskih vzorih, ki črpajo svoje pobude neposredno iz antične tradicije. Oblikovan je kot nizek, someren renesančni kastel s štirimi enonadstropnimi stanovanjskimi trakti in štirimi mogočnimi okroglimi stolpi - rondelami na vogalih, ki s svojo višino ne presegajo višine ostale gradnje. Take oblikovno čiste in v sorazmerjih skladne renesančne kastelne stavbe ne srečamo nikjer več na Slovenskem. Grad, ki se nam spričo svojih masivnih stolpov - v pritličju so debeli približno dva metra - kaže na zunaj kot tipična utrdba, pa je ob vstopu v dvorišče videti kot dvorec, saj krila z razvrstitvijo in značajem svojih oken in drugih odprtin v ničemer niso utrdbenega značaja; nasprotno, vse govori o udobju in razkošju življenja njegovih nekdanjih prebivalcev.