Vipava (zgornji grad)
Wippach, Vipacco

12. stoletje

Vipava se v pisnih virih prvič pojavi leta 1154, ko se omenja bogenski ministerial Wulfing de Wippach. Pozneje je bila v različnih listinah omenjena še cela vrsta oglejskih vazalov, poimenovanih po Vipavi. Valvasor jih je naštel nekaj iz 13. stoletja: Simona iz Vipave, omenjenega leta 1272, njegovega sina Hartviga, omenjenega leta 1274 in Rüdigerja, omenjenega leta 1291. Na začetku 13. stoletja je bila v Vipavi poleg oglejske posesti med največjimi le pe andeška. Grofje Andeški so prevzeli večji del posesti svojih sorodnikov grofov Bogenskih. Grofje Andeški so prevzeli večji del posesti svojih sorodnikov grofov Bogenskih. Po smrti Henrika Andeškega leta 1228 je andeško posest podedoval njegov brat, oglejski patriarh Bertold, ki jo je do leta 1251 kot svoj alod skupaj z ministeriali prenesel na patriarhat. Leta 1242 so preostanek posesti grofov Bogenskih podedovali Babenberžani, kmalu zatem pa si ga je pridobil Ulrik Spanheimski. Posest na območju Vipave je bila tako sredi 13. stoletja razdeljena na večji oglejski in manjši spanheimski del. Leta 1269 pa je tudi spanheimski del prešel v last oglejskega patriarhata. Leta 1275 je bil zgornji vipavski grad prvič izrecno omenjen kot castrum Wipaci superioris. Takrat ga je upravljal Ditmar s Kronosa (Greifenfels) na Koroškem. Leta 1316 je grad z gospostvom odstopil zetom Rajnherju Schenku z Ostrovice, Ofu iz Kostanjevice in Konradu Ungnadu. Gospostvo se je do takrat očitno že spremenilo v navaden fevd, s čimer se je spremenil tudi način oglejske uprave. Leta 1320 je oglejski patriarh podelil grad le Rajnherju Schenku kot formalnemu nosilcu fevda. Eden od dedičev, Konrad Ungnad, je leta 1340 prodal svoj delež grofu Albertu Goriškemu, vendar jima posestne transakcije ni uspelo izpeljati v celoti, saj so drugi oglejski vazali brez vednosti patriarha grad med letoma 1342 in 1343 prodali Habsburžanom. Zgornji vipavski grad je bil tako od leta 1344 habsburška posesti. Leta 1351 je moral oglejski patriarh Nikolaj s pogobo dokončno priznati, da sta Vipava in Erzelj habsburški posesti. Habsburžani so zgornji grad zastavljali; pred letom 1357 ga je imel Hartnid z Vivšnika (Weissenegg) na Koroškem, zatem pa grofje Celjski. Leta 1374 je grad kot zastavo za poročne prejemke dobila žena grofa Hermana I. Celjskega Katarina ter ga že kot vdova leta 1387 podarila sinu hermanu I. in nečaku viljemu. Medtem, ko je grad prešel v habsburško posest, se je vaška naseldbina pod njim razvila v trg. Ta je v virih prvič omenjena leta 1367 kot foro Wippach.
Valvasor je poročal, da je cesar Friderik III. leta 1487 vipavsko gospostvo podelil v fevd Leonardu baronu Herbersteinu. V Vipavi je do odhoda na Dunaj leta 1499 otroštvo preživel njegov sin Žiga (Sigismund) Herberstein (1486-1566). Leta 1497 je cesar Maksimilijan Vipavo s še nekaterimi drugimi gradovi odstopil goriško-tirolskemu grofu Leonardu v zameno za nekaj gradov v Furlaniji. Po Leonardovi smrti leta 1500 je na podlagi dedne pogodbe iz leta 1498 Vipava ponovno pripadla cesarju. Leta 1508 so beneške čete med vojno za nasledstvo izumrlih goriških grofov vipavski zgornji grad menda kar dvakrat zavzele in ga razdejale. Po mnenju Simona Rutarja naj si grad od takrat ne bi več opomogel, kar pa ne drži. Gotovo je pravilnejše Valvasorjevo poročilo, da so v njem še do začetka 17. stoletja živeli številni plemiči, nato pa so si grofje Lanthieri zaradi želje po večjem udobju v trgu zgradili novo grajsko poslopje, ki je dobilo ime novi grad. Valvasor je poročal, da je leta 1557 vipavsko gospostvo za zasluge v vojaški in diplomatski službi prejel v fevd Nikolaj grof Thurn. Vendar to ne drži, saj je vipavsko gospostvo že leta 1528 dobila v zakup rodovina Lanthieri. Od prve polovice 16. stoletja pa do obdobja po drugi svetovni vojni v 20. stoletju sta bila zgornji in spodnji vipavski grad z gospostvom, združenim po letu 1500, v posesti Lanthierijev oziroma njihovih potomcev. Zgornji grad so ob koncu 16. stoletja opustili. Na Valvasorjevi upodobitvi gradu iz leta 1678 je za zunanjim obzidjem grajskega kompleksa še stalo nekaj razvaljenih hiš.

Leta 1987 so bili ostanki grajskega kompleksa razglašeni za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost. Danes je celota v lasti občine Vipava. Med obnovitvenimi deli leta 1999 so odkrili sledove železnodobne naseldbine, kar dokazuje, da je bila lokacija gradu poseljena že v prazgodovini.

Literatura:
Sapač, Igor: "Grajske stavbe v zahodni Sloveniji - I. Zgornja Vipavska dolina, Viharnik, Ljubljana, 2008, ISBN 978-961-6057-67-7
Kontaktni podatki:
TIC Vipava
Glavni trg 1
5271
Vipava
Telefon : 05 368 70 41
E-pošta : tic.vipava@siol.net
Spletna stran : www.vipavska-dolina.si
Spletne povezave:
Grad Vipava (burger.si)
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 45° 51.042' E 13° 57.878'

nazaj

Grajsko jedro je na vrhu dominantne vzpetine pozidano na približno pravokotni tlorisni ploskvi v izmeri okoli 18x36 metrov
Zidovi so pozidani na skalni osnovi in deloma segajo še skoraj do prvotne višine
Na severni strani so še ohranjeni visoki zidovi nekdanje ščitne stene
Na jugo-vzhodni strani so visoki ostanki palacija
Grajsko jedro je na severni (na sliki) in na severo-vzhodni strani zavarovano z mogočnim jarkom, vsekanim v skalna tla
Del zunanjega zidnega plašča, severo-vzhodni vogal in vrhnji del severne stene so v današnji podobi rezultat obnovitvenih del med obema sv. vojnama
Na zahodni steni, ki še sega do vrha drugega nadstropja, so v več vrstah opazne okrogle luknje, ki kažejo na položaj lesenih gradbenih odrov
Manjša okenska odprtina v zahodni steni (pogled z notranje smeri)
V drugem nadstropju je zahodna stena stopničasto stanjšana, poševni potek zidne stopnice pa kaže na nekdanjo enokapno pultno streho sedaj porušenega južnega stavbnega trakta; tega so s treh strani zapirale še ohranjene zahodna, severna in vzhodna stena
Vzhodna stena severnega dela grajskega jedra je v pritličju debela 2,3 metra; njeno zunanje lice je, drugače kot pri severni in zahodni steni, zgrajeno iz manjših pravilnih klesancev, v pravilnih, vodoravnih skladih
Južni zaključek stene je po vertikali obdelan kot zaključen zid, obenj prislonjena tanjša vzhodna stena osrednjega dela obodne zasnove je domala povsem porušena
V veliki meri obnovljena ozka visoka pravokotna lina v prvem nadstropju vzhodne stene južnega dela grajskega jedra
Na južni strani v prvem nadstropju je leta 2003 obnovljeno široko segmentno sklenjeno okensko ostenje gotskih oblik, ki je bilo nekoč opremljeno z zidano obokensko klopjo; nad oknom je v drugem nadstropju še manjša okenska odprtina
Pogled na južno steno z zunanjščine
Na vzhodni steni so deloma še ohranjene kamnite konzole renesančnih oblik, na katerih je bila nekoč nameščena lesena stropna konstrukcija med drugim in tretjim nadstropjem
Grajsko jedro je na vseh štirih straneh koncentrično obdajalo nižje zunanje obrambno obzidje, ki je sedaj na jugo-zahodnem vogalu popolnoma porušeno
Polkrožni stolp pri katerem je nekoč potekal vhod v grajski kompleks
Sredi zahodne stranice je bil vhod v grajsko jedro; na tem mestu je najbrž stal tudi stolp enak tistemu na sredi vzhodne stranice
Ob južno stranico zunanjega obrambnega obzidja je prislonjen obor na skoraj kvadratni tlorisni površini, ki je na južni strani zavarovan z dvema okroglima stolpoma; tod je potekal vhod v širše grajsko jedro
Vzhodni del obora so uporabljali za prehod do grajskega jedra
Zahodni pa je bil najbrž prekrit in je rabil za stražarnico ter na nastanitev grajskih služabnikov
Pogled na večji, jugo-zahodni stolp; vidna je ohranjena strelnica
Pogled z gradu nad staro mestno jedro Vipave
Pogled na vipavsko dolino
Razvaline gradu na upodobitvi iz knjige Giuseppa Caprina Alpi Giulie iz leta 1895
Razvaljeni kompleks zgornjega gradu nad Vipavo v Valvasorjevi Skicirni knjigi


nazaj