Vinica (grad, dvorec, grajska kapela)
Weinitz

18.stoletje

Grad se v ohranjenih srednjeveških virih ne omenja, neposredno pa se že leta 1279 omenja cerkev sv. Križa. Čas nastanka gradu, ali vsaj grajske kapele, postavlja starejša literatura v obdobje pozne gotike ali v 16. stoletje. Arhitekturne značilnosti pričajo o tem, da bi lahko kapelo pozidali že v 14. stoletju in jo nato leta 1556 (kot priča napisna plošča) nadzidali. Podatki o lastnikih v 16. in 17. stoletju so nejasni, ravno tako navedbe grajske fevdalne postojanke, ki jo viri mnogokrat ne razlikujejo od trga. Verjetno je šlo prvotno le za stolpast dvor, ki je v 16. stoletju zrasel v utrjen stavbni kompleks tabornega značaja.
Gospostvo je imelo na območju, ki je obsegalo Vinico in bližnjo okolico, tudi t.i. pomirje - burgfridt, kjer je imelo policijsko oblast in v lasti neobdelan svet.
Ugibanja o najstarejših lastnikih Vinice prepustimo zgodovinarjem in se oprimimo zanesljivejših podatkov iz mlajših stoletij. Na začetku 16. stoletja naj bi neki Kralič prodal gospostvo Semeničem. Brata Žiga in Andrej Semenič sta leta 1618 v navzočnosti Janža Baltazarja Purgstalla, lastnika gospostev Krupa in Pobrežje, sklenila pogodbo, po kateri naj tisti od obeh, ki bo dobil Vinico, da drugemu, ki bo dobil dvorec Semič, še 1250 goldinarjev. Nadaljni podatki o lastnikih gospostva Vinica se spet nekoliko razhajajo, vendar se zdi, da je Vinico med leti 1632 - 1654 dobil v posest Wolf Žiga Purgstall. Skupaj s svojima mlajšima bratoma Ferdinandom Žigo in Viljemom ga je nasledil njegov sin Janž Adam, ki ga v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 kot edinega lastnika omenja tudi Valvasor.
Sredi 18. stoletja so bili lastniki Vinice pl. Gusiči. Leta 1751 jo je dal Maks Adam Gusič v zakup Ignacu Wolfgangu Mandiču, po njegovi smrti leta 1767 jo je dedoval njegov sin Žiga Adam. Ta je vso svojo posest, ki je poleg Vinice obsegala tudi gospostvi Gradac in Zastavo, leta 1792 prodal svojemu sinu Juriju Žigi, v lasti rodovine Gusič pa so nato ostala vsa tri gospostva še vse do leta 1856. Takrat je Vinico kupil Franc Friedau, ki pa jo je leta 1882 prodal šele leto prej ustanovljeni Alpski rudarski družbi - Alpe Montangesellschaft. Družba jo je posedovala vsega še šest let, dokler je ni leta 1888 skupaj z nekdanjimi gospostvi Gradac, Domineče, Zastava in Turn pri Dragatušu prodala Zagrebčanu Hinku - Henriku Grünwaldu. Ta je med leti 1890 in 1891 graščinsko posest razparceliral in jo po kosih prodal domačinom. Grajsko stavbo je kupil Viničan Miha Malič, ki jo je kmalu prodal sorodniku Petru Maliču, ta pa učitelju Jožetu Bergantu. Leta 1925 je postal njen lastnik Franc Mihelič, danes jo posedujejo njegovi potomci.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - V. Dolenjska (Bela Krajina), Viharnik, Ljubljana, 2007 (ponatis), ISBN 978-961-6057-40-0
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
/
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 45° 27.5721' E 15° 15.3620'

nazaj

Kapelo ali natančneje stolp s kapelo predstavlja v njeni današnji podobi na skoraj kvadratni talni ploskvi pozidana ladja
K ladji se na vzhodni strani prislanja enako visok, tristrano sklenjen prezbiterij, ki ga v pritličju obteka močan talni zidec
Na zahodni strani (na sliki desno) je ob njej enoosni opečni prizidek iz polovice 19. stoletja, severno stoji štala
Na jugozahodnem vogalu stoji mogočen okrogel stolp, del nekdanjega trškega obzidnega sistema
Ladja in prezbiterij segata v današnji podobi v višino dveh nadstropij; njuni vogali so poudarjeni, sestavljeni iz mogočnih kvadrov
V pritličju drži v kapelo v južni ladijski zid vstavljeni kamnitni, v klasicističnem slogu oblikovani portal, ki ga sklepa potlačen lok s sklepnim kamnom
Nad portalom je pravokotna kamnitna plošča s profilirano obrobo, na kateri je na levi strani reliefno oblikovana maska, na desni pa vanjo v gotici vklesana letnica - AD MCCCCLXXII (1472). Kot me je opozoril bralec G. V., v tem primeru ne gre za cesarja Ferdinanda I., kot to zmotno navajajo nekateri viri. Bržkone gre za takratnega lastnika gradu ali deželnega gospoda. Tik nad ploščo je vzidana skromna plošča z vklesano letnico 1556 in dvema vrsticama glagolskih pismenk. Bralec G. V. jih je uspel raztolmačiti in pomenijo: prva vrsta pismenk predstavlja številke 1000, 500 50 in 6, torej skupaj 1556; druga vrsta črke M in G, kar bi lahko tolmačili kot začetnici izdelovalca plošče ali lastnika gradu.
Visoka in ozka okna v pritličju, v sklepnih stranicah prezbiterija niso bila nikoli opremljena s krogovičevjem in so v svoji spodnji tretjini zazidana
Dostop do grajske kapele in prizidka z zahodne smeri
Portal, ki vodi v kletne prostore prizidka
Ostanek obzidja jugo-zahodno od grajskega kompleksa na poti do reke Kolpe (glej Valvasorjevo upodobitev)
Ostanek istega obzidja višje, vzhodneje
Pogled na grajski kompleks s Kolpe
Reka Kolpa
Stari viniški grad, ki je bil nekdaj vpet v južni vogal obzidanega trškega pomerija, je do danes že povsem izginil in celo na franciscejski mapi iz 19. stoletja ni o njem nobenega sledu več; njegovo nekdanjo podobo zato poznamo samo po bakrorezu v Valvasorjevi Topografiji in pozneje Slavi vojvodine Kranjske, kjer se nam kaže kot dvonadstropna, v obliki dvojnega ključa pozidana gosposka stavba, v katere sestavu je tudi okrogli obzidni stolp


nazaj