Velenje (grad)
Wöllan

13. stoletje

Velenjski grad je eden izmed najlepše ohranjenih gradov v Sloveniji. Nastal je pozno, vsekakor pa pozneje kot istoimenski trg. Njegovi prebivalci so se omenjali šele leta 1264, nekateri formalno kot tržani (Gebhardus civis de Weln, ..., Reynherus civis de Weln), in to skupaj z vitezi iz sosednjega Turna (Oto, Henrik, Gundaker, Albero in Günther) ter z nekaterimi pravimi (starovelenjskimi) trškimi prebivalci. Pri nekaterih imenovanih osebah (Gundaker, Albero, Günther) je šlo najbrž za velenjske gradiščane. To potrjuje listina iz leta 1270 (Kos, po Stoparju iz leta 1275), ko se je po Velenju imenoval Gundaker - Gundachero de Welen; letnica označuje tako prvo posredno omembo gradu. Ker je bil Gundaker prisoten ob izstavitvi listine na gradu Kunšperk, je jasno, da je bilo Velenje že v začetku last Kunšperskih, Gundaker pa je bil najbližji sorodnik kunšperskih vitezov (služabnikov).
Leta 1323 je Friderik s Kunšperka sorodnikoma Herdegnu in Frideriku s Ptuja zastavil, leta 1325 pa tudi odprodal alodialna gradova Stopnik in Velenje. Leta 1362 je Friderik Ptujski izročil utrdbo Velenje - vest Wele - kot očetovo dediščino vojvodi Rudolfu in jo prejel od njega v zajem, vendar je po Rudolfovi smrti spet postala ptujska last. Kot dota Ane Ptujske je grad prišel v roke Hansa Liechtensteinskega. Ko se je ta sprl s Celjani, mu je grof Herman grad otel in mu ga vrnil šele po razsodbi vojvode Albrehta III. S poroko neke Liechtensteinske je grad prišel v posest Friderika Stubenberškega. Leta 1437 sta ga posedovala njegova vnukinja Kreszenza, soproga Konrada iz Kraiga, in njen brat Hans, upravljal pa ga je Jošt s Turna. Med leti 1477-1501 ga je posedoval Žiga Liechtenberški, ki je izpričan tudi kot oskrbnik Fohrtebeka ter upravitelj v Šoštanju in Kacenštajnu. Sledil mu je Franc Liechtenberški, poslednji svojega rodu, ki je grad s pritiklinami leta 1537 podaril sinu Erazma Wagna z Liechtenberga pri Litiji, Hansu Wagnu Wagensberškemu, ta pa ga je leta 1544 zapisal svoji ženi Heleni, hčerki Felicijana pl. Petschacha za preneseno doto 2.000 goldinarjev. Po smrti Hansa Wagna leta 1553 je prevzel dediščino in s tem grad njegov sin Balthasar - Boltežar, pozneje pa vnuk Hans Žiga, ki je gospoščino leta 1598 prodal Boltežarju Heriču s Turna in Pakenštajna, ta pa jo je že leta 1603 zamenjal za neke druge posesti s Hansom Ludovikom Sauerjem s Kozjaka. Sauerji so ostali v posesti gradu in gospoščine do leta 1797, nato si sledijo Gabriel Pauer, leta 1829 Edvard Trigler, med leti 1851-1858 Hubert grof d'Harnoncourt-Unverzagt, leta 1858 Karl pl. Adamovich, leta 1918 pa je kupil grad grof Coronnini-Kromberk in ga uporabljal kot poletno rezidenco do leta 1943. Po drugi vojni je grad prešel v last splošnega družbenega premoženja. V njem so uredili stanovanja, veliko notranje opreme je bilo uničene in stavbi je grozil propad. Leta 1957 je velenjski premogovnik na gradu ustanovil Muzej slovenskih premogovnikov. Postopoma so v njem začeli urejati zbirke, hkrati se je začela intenzivna sanacija stavbe.

Na Velenjskem gradu je muzej z desetimi stalnimi muzejskimi in galerijskimi zbirkami:
- zbirka ostankov Mastodonta
- Šaleška dolina med 10. in 17. stoletjem
- zbirka afriške umetnosti Františka Foita
- rekonstrukcija stare trgovine z mešanim blagom
- rekonstrukcija stare gostilne
- "Ko je Velenje postajalo mesto"
- Šaleška dolina 1941 - 1945
- zbirka baročne umetnosti iz cerkve sv. Jurija v Škalah
- galerija Lojzeta Perka
- zbirka sodobne slovenske umetnosti Gorenje

Oddelek, posvečen slovenskemu premogovništvu, na gradu ni več prisoten. Ob severo-zahodnem stolpu se je včasih nahajal premogovniški vagon. Za več podatkov o muzejskih in galerijskih zbirkah si oglejte spletno stran Muzeja Velenje.

Stavbna zgodovina gradu je v temeljnih obrisih znana. Prvotni grad je imel iregularno tlorisno zasnovo z manjšim stolpičem v severo-zahodnem vogalu in verjetno že kmalu nato - če ne celo istočasno - pozidanim ozkim palasom ob južnem delu obzidanega dvorišča. Grad so v tej obliki pozidali sredi 13. stoletja, naslednja obdobja pa označuje sukcesivna pozidava razpoložljivih površin znotraj obzidanega prostora. Pomembnejši poseg iz tega časa pomeni pozidava močnega okroglega obrambnega stolpa na jugo-zahodnem vogalu zasnove, ki ga datiramo v poznogotsko dobo. V začetku 16. stoletja so na vzhodni strani k obzidju z zunanje strani prislonili nov trakt, s katerim so zaobjeli tudi severni del prvotne zasnove; pri tem so podrli del severnega dvoriščnega obzidja in z novim traktom ustvarili stopniščni zamik, posihmal dostop v notranjost gradu. V času zrele renesanse, ki ga okvirno opredeljuje letnica 1588 na vhodnem portalu, je grad v temeljnih potezah dobil današnjo podobo. V grajskem jedru so obokali kletna prostora v zahodnem traktu, dvorišče so opremili z arkadami, zunanje obzidje pa so na severo-zahodni strani pomaknili navzven, ga utrdili z dvema stolpičema in mogočnim rondelom. Poznejše prezidave so se večidel omejile na prilagajanje arhitekturnih posamičnosti, predvsem oken in vrat, vsakokratnemu okusu. Pred leti so zazidali gladovni jašek v kletnih prostorih severnega stanovanjskega trakta.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Solčavskim in Kobanskim", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN /
MUZEJ Velenje - Stalne muzejske in galerijske zbirke (letak)
Šaleška dolina med romaniko in barokom : katalog razstave, Muzej Velenje, 1998
Stopar, Ivan, Dr.: Velenjski grad / 46. zvezek zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zavod za spomeniško varstvo Slovenije, Ljubljana, 1974, ISBN /
Kontaktni podatki:
Muzej Velenje
Ljubljanska 54
3320 Velenje
Telefon 03 898 26 30
Fax 03 898 26 40
Spletne povezave:
Muzej Velenje
Mestna občina Velenje - Gradovi
Grad Velenje (burger.si)
Prireditve:
Prireditve na gradu Velenje, leta 2000 se je zgodil srednjeveški dan, ki pa jih sedaj nimajo več namena prirejati
GPS koordinate:
N 46° 21.410' E 15° 6.604'

nazaj

Grad Velenje iz jugo-vzhodne smeri
Pogled iz severo-zahodne smeri
Gradu se lahko približamo iz te, južne smeri, po cesti, ali peš po kamnitih stopnicah iz vzhoda
Vhodni stolpič se nahaja na južni strani grajske zasnove
Leta 1991 rekonstruirani portal z letnico 1558, ki datira modernizacijo obzidja in njegovo utrditev z jugo-vzgodno rondelo ter obema okroglima stolpičema
Svetlobna lina v stolpiču
Na zunanjo stran južnega obzidja, tik vhodnega stolpa, je prislonjen stanovanjski trakt (hiša)
Južno obzidje na katerega je naslonjen trakt
Jugo-vzhodna rondela
Rondela ima v podstrešni etaži, oprti s konzolnim vencem, še vedno v neokrnjeni obliki ohranjen obrambni sistem, ki ga opredeljuje sosledje strelnic in izlivnic za smolo
V pritličju rondele lahko na njeni zahodni strani zasledimo ključasto strelnico
Renesančno obzidje s šalastim polstolpom, ki ga krepijo kontraforji; na starejših upodobitvah so polstolpi videni še zastrešeni
V severni polstolp je vzidan zanimiv profil ključaste strelnice, ki pa verjetno služi zgolj za okras
Severo-zahodni "odsekan" stolp v katerem so leta 1660 uredili kapelo, sedaj pa so v njem uredili zbirko cerkvene baročne umetnosti; v spodnjem pasu je vidna podolgovata strelna lina
V portal kapele je vklesana letnica 1660
V kletni etaži se nahaja lina
Severni trakt
Zahodni polstolp
Zunanje dvorišče, v katerega vodi pot skozi vhodni stolpič in se nato spiralno vije okoli gradu ,na koncu pa zaključi s portalom, ki vodi na severno stran
Portal, ki povezuje "spodnje" in "zgornje" zunanje dvorišče
Grad je povezan s predgradjem prek lesenega mostovža nad grajskim jarkom, ki so ga postavili v 19. stoletju
"Zgornja" ploščad zunanjega dvorišča na južni strani, do katerega nas vodi tudi lesen mostič
Južno fasado gradu krasijo renesančna okna
Mogočni okrogli obrambni stolp na jugo-zahodnem vogalu zasnove, ki ga datiramo v poznogotsko dobo
V notranji grad držijo stopnice, ki so v 19. stoletju zamenjale leseni vzdižni most
Portal je kamniten, polkrožno sklenjen, s starimi kovanimi vratnicami
Renesančna dvojna konzola s ščitcem
Da ne bi bilo potrebno velikih železnih vhodnih vrat zmeraj odpirati, imajo na sredi odprtino skozi katero so lahko ljudje vstopali in izstopali.
Polkrožni poznogotski portal s posnetim robom, ki vodi v pritlične kletne prostore zahodnega trakta
Poznogotski portal s sočasnimi vratnicami v pritličju severnega trakta grajskega jedra
Notranji vodnjak (južno ob gradu bomo naleteli še na zunanji, menda kar 55 metrov globok vodnjak)
Heraldična plošča, vzidana v južni, edini nearkadirani steni dvorišča, ki datira zadnje pomembnejše prezidave gradu v letu 1858
Arkadiran hodnik v nadstropju severnega trakta
Jugo-vzhodni del notranjega dvorišča
Portal v južnem traktu
Za tem vhodom (dostop je sicer omogočen iz druge strani) se nahaja rekonstrukcija stare gostilne, opremljene z mnogimi zanimivimi originalnimi deli pohištva
Muzejske in galerijske zbirke: zbirka afriške umetnosti Františka Foita
Afriška zbirka - maske
Zbirka sodobne slovenske umetnosti
Deli originalnega vhodnega portala, ki so ga leta 1991, ob postavitvi njegove rekonstrukcije, vzidali v notranjosti drugega nastropja zahodnega trakta
Nagrobnik Uršule Rosine Raumschüssel, rojene Wernek (cerkev sv. Andreja, Šalek, 16. avgust, 1626)
Plošča ljubljanskega škofa Tomaža Hrena; župnišče ž.c. sv. Jurija, Škale (1607)
Originalne poslikave iz prve polovice 16. stoletja (grad Švarcenštajn)
Ena izmed poslikav
Rekonstrukcija portala iz leta 1490 (letnica je vsekana v sklepni kamen); Zakristija ž.c. sv. Mihaela v Družmirju (cerkev je porušena); portal je last Zvoneta čebula, Šoštanj
Poznogotska skrinja v alpskem slogu (grad Turn)
Pečnica (grad Švarcenštajn, 16. stoletje)
Čaša na nogi, okrašena z odtisi štirih različnih pečatov, ustje je uvihano, izdelana je na vretenu na nožni pogon, oker žgana glina (grad Šalek, 15. stoletje)
Puščične osti (grad Šalek in Kacenštajn, 12. - 15. stoletje)
Rekonstruiran romanski prezbiterij
Rekonstruiran kamniti oltar sv. Jošta iz Paškega Kozjaka iz leta 1676; osrednji kipec (sv. Jošt) pa je še iz obdobja pozne gotike
Vetrina v zbriki "Ko je Velenje postajalo mesto" (spremljan je čas od leta 1945 do leta 1960); precejšen poudarek je dan Josipu Brozu Titu, saj še danes nekateri pomni(j/m)o, da je mesto Velenje nekoč imelo predznak "Titovo"
Pogled na mesto Velenje iz gradu (v ozadju je viden grad Šalek)
Velenje z gradom v ozadju iz okoli leta 1954
Še ena fotografija, približno enako časovno obdobje
Velenjski grad na kolorirani litografiji C. Reicherta iz okoli lets 1860 (izrez)
Carl Goedel, Velenjski grad, kolorirana litografija iz okoli leta 1860, Gradec, zasebna zbirka
Trg Velenje in grad nad njim (arhiv muzeja Velenje, avtor ni naveden)
Grad Velenje, G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681; bakrorezec te podobe je bil A. Trost
Grad Velenje, G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681
Velenjski grad sredi 19. stoletja; litografija iz Puiffove knjige Wegweiser in sämtliche Gesundbrunnen und Bäder der Steiermark, 1854


nazaj