Valdek (grad)
Waldeck

12.stoletje

Na valdeške viteze naletimo sorazmerno zgodaj. Leta 1141 je salzburški nadškof Konrad naznanil, da je Adelrammus de Waldecke ustanovil korarski samostan pri cerkvi sv. Marjete pri Bistrici in mu podelil več posestev. Isti Adelramus se omenja tudi leta 1149, ko je s svojo soprogo Ričinco, od katere se je bil zaradi njenega pregrešnega življenja ločil, a se je potem z njo spet sprijaznil, podelil sekovski cerkvi vsa svoja posestva.
Zgodovinarji se razhajajo v mnenju, od kod naj bi rod tu omenjenih Valdeških izviral; nekateri menijo, da je bil njihov grad Piestingu v Avstriji, nekateri pa opozarjajo, da se pogosto zamenjuje zgodovina gradu Valdek z zgodovino gradu Waldeck pri Kirchbachu na avstrijskem Štajerskem. Četudi načeloma ta pomislek drži, je to res samo za mlajše omembe gradu, saj je grad v Kirchbachu, sodeč po legi in vidnih stilnih sestavinah nekaj stoletij mlajši.
Prva zanesljiva omemba valdeških gospodov z našega gradu izvira iz leta 1239, ko se kot priča v neki listini omenja dominus Vlricus de Waldekke, ki je bil takrat vazal oglejskega patriarha in je imel od njega v zajmu tudi grad. Leta 1265 se omenja vitez Wernhard Valdeški, pozneje pa je utrdba prešla v roke Aufensteinov in nato deželnega kneza. Deželni knez jo je nato - še vedno kot oglejski fevd - zastavljal in oddajal v oskrbo. Grad se tačas leta 1361 omenja kot vest Waldekk, leta 1430 kot haws und vest Waldekg in leta 1480 kot gsloss Waldekg. Kot grajski oskrbnik se omenja Hans Žusemski, po njegovi smrti leta 1484 pa njegov nečak Bernard Liechtenberger. Takrat se grad znova omenja kot gschloss Waldekg.
Med leti 1500 in 1534 ga je imel v zastavi Adrijan Greissenegger, leta 1587 pa ga je kupil v polno last Viljem Leysser. Leta 1602 ga je Andrej Freyburger odstopil Hansu Ludoviku Sauerju, leta 1662 je njegov lastnik Andrej pl. Sichte, po smrti Otona pl.Teufenbacha leta 1695 njegovi dediči in nato leta 1722 baroni pl. Kulmer, ki so malo gospoščino združili z Rotenturnom.
Kdaj so grad opustili in ga prepustili uničenju, ni mogoče ugotoviti.

Tudi o gradu Valdek je znanih dosti zgodb in legend. Nekaj jih je zbral Janko Orožen v knjigi »Gradovi in graščine v ljudskem izročilu« in si jih lahko preberete preko spodnjih povezav (wikisource.org).

Kratek kažipot za tiste, ki bi radi razvalino gradu Valdek obiskali:
V kraju Gornji Dolič ob cesti Mislinja-Velenje stoji ob desnem robu ceste (edina) kapela. Pot pelje po desni mimo te kapele in nato po nekaj metrih zavije levo na neoznačeno stezo po travi. Pot se nadaljuje po lepi poti in po nekaj minutah pridete do razpotja na grebenu, kjer zavijete desno strmo navzgor. Po približno petnajstih minutah prispete do vznožja gradu, od koder boste na desni strani na vrhu videli razvaline gradu Valdek.


Besedilo in slike (če ni navedeno drugače): Aleš Hotko

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Solčavskim in Kobanskim", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN /
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Grad Valdek
Zgodovina soteske »Huda luknja«
Gradovi in graščine v ljudskem izročilu - Valdek (wikisource.org)
Prireditve:
Razvaline niso primeren prostor za prireditve.
GPS koordinate:
N 46° 25.439' E 15° 10.786'

nazaj

Če se približamo grajskim razvalinam po pešpoti iz doline, najprej opazimo njegovo južno stran
Jedro gradu oblikuje romanska stolpasta stavba pravokotnega tlorisa
Jugovzhodni vogal stolpa z zunanje strani
Jugovzhodni vogal z notranje strani; stolp je delno ohranjen do višine dveh nadstropij, njegovo pritličje pa je zasuto; pritličje je bilo nekdaj ravno stropano, o čemer pričajo tramovnice v vzhodni steni, spodaj pa vidimo odprtino, ki je po mojem mnenju sekundarno prebit vhod v stolp na vzhodni strani
Ležišča tramov v vzhodni steni
Ostanek južne stene v jugozadnem delu stolpa
Detajl južne stene; zidava je značilna plastovita romanska
Severna stena stolpa z notranje strani, viden je nekdanji vhod v stolp, ki je bil v višini prvega nadstropja, zdaj je tam prebita odprtina
Nekdanji vhod v stolp na severni strani
Detalj polnilne zidave severne stene stolpa
Drugo nadstropje v severozahodnem vogalu stolpa
Severozahodna stran stolpa z zunanje strani
Zunanja stran severne in južne stene stolpa nista bili ravni; južna stena je bila rahlo usločena, severna pa, kot lahko vidimo na klesancih, zalomljena
Grad je z vseh strani zavarovan s strmim pobočjem
Prvotni vhod v grad na severni strani, ko ga vidimo z zunanje strani
Ostanki zunanjega zidu medzidja na severni strani stolpa
Severna stena stolpa z vzhodne strani - prerez
Ostanki zidovja na vzhodni strani
Skrajni južni konec vzhodnega zidovja
Že zelo derutni ostanki zidov na severovzhodu
Prerez zunanjega zidu medzidja na severni strani
Notranja stran medzidja je zasuta skoraj do višine vhoda v stolp, medtem ko na zunanji strani, proti jarku, sega zid v globino ok.10-12 metrov
Obrambni jarek na severni strani
Pogled na zunanjo steno medzidja iz severnega obrambnega jarka
Stik med zunanjo steno medzidja in stolpom ter ostanki zahodnega dela medzidja
Ostanki zahodne stene stolpa z zunanje strani
Ostanki zahodne stene in jugozahodni vogal stolpa
Severna stena in zahodno zidovje stolpa, pogled iz zahoda
V oluščeni zahodni steni lahko vidimo plastenje polnilne zidave po načinu »opus spicatum«
Jugozahodni vogal stolpa
Detajl jugozahodnega vogala - zidava je značilno romanska - ogelni kamni določajo višino plasti
Ostanki zahodne stene stolpa - zdni plašč je že skoran popolnoma oluščen
Osredno zasnovo opasuje v širokem loku obodno zidovje, ki poteka v zalomih; na sliki so ostanki zunanjega obodnega zidovja na zahodni strani
Ostanki zunanjega obodnega zidovja na južni strani
Južni obrambni jarek


nazaj