Na valdeške viteze naletimo sorazmerno zgodaj. Leta 1141 je salzburški nadškof Konrad naznanil, da je
Adelrammus de Waldecke ustanovil korarski samostan pri cerkvi sv. Marjete pri Bistrici in mu
podelil več posestev. Isti Adelramus se omenja tudi leta 1149, ko je s svojo soprogo Ričinco, od katere
se je bil zaradi njenega pregrešnega življenja ločil, a se je potem z njo spet sprijaznil, podelil sekovski
cerkvi vsa svoja posestva.
Zgodovinarji se razhajajo v mnenju, od kod naj bi rod tu omenjenih Valdeških izviral;
nekateri menijo, da je bil njihov grad Piestingu v Avstriji, nekateri pa opozarjajo, da se pogosto zamenjuje zgodovina
gradu Valdek z zgodovino gradu Waldeck pri Kirchbachu na avstrijskem Štajerskem. Četudi načeloma ta pomislek drži,
je to res samo za mlajše omembe gradu, saj je grad v Kirchbachu, sodeč po legi in vidnih stilnih sestavinah nekaj
stoletij mlajši.
Prva zanesljiva omemba valdeških gospodov z našega gradu izvira iz leta 1239, ko se kot priča v neki listini
omenja dominus Vlricus de Waldekke, ki je bil takrat vazal oglejskega patriarha in je imel od njega v zajmu
tudi grad. Leta 1265 se omenja vitez Wernhard Valdeški, pozneje pa je utrdba prešla v roke Aufensteinov in nato
deželnega kneza. Deželni knez jo je nato - še vedno kot oglejski fevd - zastavljal in oddajal v oskrbo. Grad se
tačas leta 1361 omenja kot vest Waldekk, leta 1430 kot haws und vest Waldekg in leta 1480 kot
gsloss Waldekg. Kot grajski oskrbnik se omenja Hans Žusemski, po njegovi smrti leta 1484 pa njegov nečak
Bernard Liechtenberger. Takrat se grad znova omenja kot gschloss Waldekg.
Med leti 1500 in 1534 ga je imel v zastavi Adrijan Greissenegger, leta 1587 pa ga je kupil v polno last Viljem Leysser.
Leta 1602 ga je Andrej Freyburger odstopil Hansu Ludoviku Sauerju, leta 1662 je njegov lastnik Andrej pl. Sichte,
po smrti Otona pl.Teufenbacha leta 1695 njegovi dediči in nato leta 1722 baroni pl. Kulmer, ki so malo gospoščino
združili z Rotenturnom.
Kdaj so grad opustili in ga prepustili uničenju, ni mogoče ugotoviti.
Tudi o gradu Valdek je znanih dosti zgodb in legend. Nekaj jih je zbral Janko Orožen v knjigi
»Gradovi in graščine v ljudskem izročilu« in si jih lahko preberete preko spodnjih povezav (wikisource.org).
Kratek kažipot za tiste, ki bi radi razvalino gradu Valdek obiskali:
V kraju Gornji Dolič ob cesti Mislinja-Velenje stoji ob desnem robu ceste (edina) kapela. Pot pelje po desni mimo te kapele
in nato po nekaj metrih zavije levo na neoznačeno stezo po travi. Pot se nadaljuje po lepi poti in po nekaj minutah pridete
do razpotja na grebenu, kjer zavijete desno strmo navzgor. Po približno petnajstih minutah prispete do vznožja gradu,
od koder boste na desni strani na vrhu videli razvaline gradu Valdek.
Besedilo in slike (če ni navedeno drugače): Aleš Hotko
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Solčavskim in Kobanskim", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN /
|
Prireditve: |
Razvaline niso primeren prostor za prireditve.
|
nazaj
|
|
Jedro gradu oblikuje romanska stolpasta stavba
pravokotnega tlorisa
|
|
Jugovzhodni vogal stolpa z zunanje strani
|
|
Jugovzhodni vogal z notranje strani; stolp je delno ohranjen
do višine dveh nadstropij, njegovo pritličje pa je zasuto; pritličje je bilo nekdaj ravno stropano,
o čemer pričajo tramovnice v vzhodni steni, spodaj pa vidimo odprtino, ki je po mojem mnenju
sekundarno prebit vhod v stolp na vzhodni strani
|
|
Ležišča tramov v vzhodni steni
|
|
Ostanek južne stene v jugozadnem delu stolpa
|
|
|
|
Detajl južne stene; zidava je značilna
plastovita romanska
|
|
Severna stena stolpa z notranje strani, viden je nekdanji
vhod v stolp, ki je bil v višini prvega nadstropja, zdaj je tam prebita odprtina
|
|
Nekdanji vhod v stolp na severni strani
|
|
|
|
Detalj polnilne zidave severne stene stolpa
|
|
Drugo nadstropje v severozahodnem vogalu stolpa
|
|
Severozahodna stran stolpa z zunanje strani
|
|
Zunanja stran severne in južne stene stolpa nista bili
ravni; južna stena je bila rahlo usločena, severna pa, kot lahko vidimo na klesancih, zalomljena
|
|
Grad je z vseh strani zavarovan s strmim pobočjem
|
|
Prvotni vhod v grad na severni strani, ko ga vidimo z zunanje strani
|
|
Ostanki zunanjega zidu medzidja na severni strani stolpa
|
|
Severna stena stolpa z vzhodne strani - prerez
|
|
Ostanki zidovja na vzhodni strani
|
|
|
|
|
|
Skrajni južni konec vzhodnega zidovja
|
|
Že zelo derutni ostanki zidov na severovzhodu
|
|
Prerez zunanjega zidu medzidja na severni strani
|
|
Notranja stran medzidja je zasuta skoraj do višine vhoda v stolp,
medtem ko na zunanji strani, proti jarku, sega zid v globino ok.10-12 metrov
|
|
|
|
Obrambni jarek na severni strani
|
|
Pogled na zunanjo steno medzidja iz severnega
obrambnega jarka
|
|
Stik med zunanjo steno medzidja in stolpom
ter ostanki zahodnega dela medzidja
|
|
Ostanki zahodne stene stolpa z zunanje strani
|
|
Ostanki zahodne stene in jugozahodni vogal stolpa
|
|
Severna stena in zahodno zidovje stolpa, pogled iz zahoda
|
|
V oluščeni zahodni steni lahko vidimo
plastenje polnilne zidave po načinu »opus spicatum«
|
|
Jugozahodni vogal stolpa
|
|
|
|
Detajl jugozahodnega vogala - zidava je značilno romanska -
ogelni kamni določajo višino plasti
|
|
Ostanki zahodne stene stolpa - zdni plašč je že skoran
popolnoma oluščen
|
|
Osredno zasnovo opasuje v širokem loku obodno zidovje,
ki poteka v zalomih; na sliki so ostanki zunanjega obodnega zidovja na zahodni strani
|
|
|
|
|
|
|
|
Ostanki zunanjega obodnega zidovja na južni strani
|
|
|
|
Južni obrambni jarek
|
|