Svetina (Marijina cerkev)
Suvetina

15. stoletje

Nad Štorami, nedaleč od Celja, stoji na nadmorski višini 683 metrov gorska vasica Svetina (Svetna) s starodavno taborno romarsko cerkvijo Matere božje. Prva omemba vasi sega še v srednji vek. V celjskem urbarju iz leta 1480 se omenja vas Pri vseh svetnikih (Zu allen Heiligen), kar naj bi bilo po Orožnu staro ime naselja.
Osrednjo zanimivost vasi vsekakor predstavlja Marijina cerkev, ki je nekdaj slovela kot božja pot in ljudje jo še vedno radi obiskujejo. Pripovedi o nastanku svetinske cerkve so še vedno žive. Tako pravijo, da so zidali cerkev v onih davnih časih, ko so še ajdje prebivali po naših krajih. Ko je vzidal zidar zadnji kamen v cerkveni zid, je zalučal kladivo tako daleč, kolikor je največ mogel, češ, naj se tudi tam, kamor bo priletelo, pozida cerkev. Priletelo je v Završe pri Grobelnem (občina Šmarje pri Jelšah), kjer so postavili cerkev sv. Vida. Tej neverjetni pripovedki pa se pridružuje tudi ta, ki govori o skritem jezeru izpod štora pri izviru nekega studenca. Ob času, ko so zidali svetinsko cerkev, so se tu prikazovale zlate ribice, ki so rabile zidarjem za zajtrk. Ko so zidarji nekoč delali na Marijin praznik, so se ribe poskrile v zemljo in se niso več prikazovale.
Zanimiva je tudi zgodba, ki skuša razložiti, zakaj je svetinska cerkev črna. Nemški mojster, ki naj bi bil vodil zidarska dela, cerkve nikakor ni mogel pobeliti. Omet mu je sproti odpadal, še preden se je na zidu posušil. Razjarjeni grof Friderik, ki mu ljudje pripisujejo zidavo cerkve, naj bi bil zato dal ves besen vreči zidarja v ječo. Ponoči se je možu prikazala Marija in mu velela, da hoče imeti temno, nepobeljeno cerkev, ki je Turki ne bi mogli opaziti. Ko je mojster to naznanil grofu, ga je ta izpustil, cerkev pa je do današnjih dni ostala neometana.
Nastanek cerkve sovpada z letnico prve omembe vasi. Postavljena je bila malo pred letom 1480, a je sprava imela veljavo kapele. Dokler niso na dan prišli ti novi arhivski podatki, je prevladovalo mnenje, da je cerkev že desetletja prej postavil celjski grof Friderik II., ko se je srečno vrnil iz ujetništva v Ferrari. Stavbna arhitektura se seveda ujema z omenjeno letnico nastanka. V notranjosti cerkve naletimo na habsburški grb, ki ga tu pred izumrtjem celjskih grofov ne bi pričakovali. Ob njem je upodobljen grb ugledne rodovine cesarskega oskrbnika celjskega gradu Andreja Hohenwarterja, katerega nagrobnik je vzidan v celjski opatijski cerkvi. Ta grb je posebno zanimiv, saj vemo, da so Andreja, znanega mecena cerkvenih ustanov, na šentjernejski dan leta 1475 ob porazu notranjeavstrijske vojske pri Kunšperku ob Sotli zajeli Turki. Iz ujetništva so ga odkupili za 6000 florintov, zato domnevajo, da je svetinska cerkev v dobršni meri njegova ustanova, sezidana v zahvali za rešitev. Pa vendar se zdi, da bi lahko domnevna vloga celjskih grofov pri zidavi svetinske cerkve vsebovala koščke resnice. Celjski pokrajinski muzej hrani "celjski" sklepnik, ki je po izročilu iz Svetine in utegne soditi k nekdanji cerkvi, ki bi lahko stala na Svetini pred Marijino. Pozidal naj bi jo Friderik II., morda na mestu pristave, na sledove katere so naleteli v 70. letih prejšnjega stoletja med kopanjem temeljev za novo hišo južno od šole.
Leta 1487 so cerkev požgali in onečastili Turki. Ko jo je leta 1714 spet napadel ogenj, je v obnovi dobila visoko piramidasto kapo, gotska okna v prezbiteriju so spremenili v štirioglata baročna, zamenjali so skoraj vso opremo, pozidali pevsko emporo (lopo), v ladji pa položili kamnit tlak. Leta 1718 pa je dobila še zvok, ki ga je ulil celjski zvonar Konrad Schneider. V letih 1872-73 je cerkev dobila neogotsko preobleko, notranjščino pa je s freskami okrasil Jakob Brollo.

Cerkev sestavljajo zvonik, prezbiterij in zakristijski stolp, na zahodu pred velikim vhodom pa je v baroku prizidana manjša lopa. Notranjost je razdeljena na prezbiterij in zvonico, ki rabi kot ladja.
Prezbiterij je enoten, pravokoten, na vzhodni strani tristrano sklenjen. Členijo ga polkrožni služniki, ki rastejo iz pravokotnih baz s prirezanimi robovi in se nato tik pod vrhom prelijejo v figuralno izklesane kapitele. Iz njih rastejo nastavki oboka, ki ga oblikuje mreža žlebasto profiliranih kamnitih reber, na stičiščih okrašenih z reliefnimi sklepniki. Na desni strani prezbiterija je gotski sedile v obliki plitke stenske niše s trilistno izoblikovanim vrhnjim delom, na levi pa gotski šilastoločni portal z originalnimi kovanimi železnimi vratnicami, ki držijo v zakristijo.
Zvonica je ločena od prezbiterija in se drži slavoloka. Je rebrasto obokana, stičišča reber so okrašena s sklepniki, nastavki reber iz figuralno izoblikovanih konzol, vsidranih v steno. Ob zahodni steni je zidana baročna pevska empora, ki jo opira dvoje kamnitnih stebrov. V ograji empore je vzidan poznogotski sklepnik s podobo Matere božje. Polžasto stopnišče v severozahodnem delu prostora je iz časa, ko je cerkev nastala. Stopnice drže na emporo, v zvonik in na ladijsko podstrešje.
Zakristijski stolp je dvonadstropen. Okna v pritličju so mlajša, v nadstropju pa so ohranjena pravokotna gotska okenca s prirezanimi robovi. Zdaj zazidani vhod na zhodni strani so prebili šele po zadnji vojni. Nekdaj je bila zakristija tako kot zdaj dostopna samo iz cerkve skozi šilastoločni gotski portal portal. Nad portalom so polkrožno sklenjena vratca, skozi katera se po lestvi povzpnemo v stolp. Tu so si nekdaj domačini v časih ujme iskali zadnje pribežališče.

Notranjost cerkve je po zadnji obnovi ostala takšna kot je bila, drugačen je le obok, kjer je roka restavratorjev izluščila izpod poznejših beležev staro poslikavo in jo tam, kjer je bila komaj še razpoznavna, ustrezno rekonstruirala. Tu je neznani a zagotovo domači mojster okoli leta 1500 v središčnih poljih na temenu oboka naslikal apokaliptično podobo Kristusa in Mater božjo z detelom, za vselej pa bo ostala skrivnost, kakšen motiv je bil upodobljen v romboidnem polju ob slavoloku, kjer je stara poslikava docela uničena.
Večji del opreme cerkve je baročne, ki je po večini nadomestila starejšo, gotsko. V podroben (p)opis opreme, ki je zajet v vodniku se ne bom spuščal. Tik pri vhodu desno naletimo na še baročne orgle, ki so sedaj že nekoliko predelane. V trgovini Narodnega muzeja Slovenije je na voljo tudi CD s posnetki interpretacij del za orgle baročnih skladateljev, igranih prav na te orgle.

Ko je govora o Svetini vselej omenimo tudi Almo Karlin (1899-1950). Svetovna popotnica, pisateljica slovenskega rodu, ki pa je vsa svoja dela napisala v nemščini. V pokrajinskem muzeju v Celju gostuje v tem času razstava nekaterih njenih predmetov, ki jih je vsa leta zbirala na svojih popotovanjih.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: Svetina (Zbirka vodnikov, št. 89), Založba Obzorja, Ljubljana, 1978
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Svetina - Prostorske slike (mojaslovenija.si)
Almin dom - Svetina
Taborna romarska cerkev Matere božje na Svetini
Prireditve:
Maševanja, romanja...
GPS koordinate:
N 46° 11.213' E 15° 18.210'

nazaj

Vas Svetina s cerkvijo; cerkev je nekoč obdajalo tudi taborno obzidje na sledove katerega lahko naletimo še danes
Pogled iz severo-vzhoda
Zvonik je postavljen na talni ploskvi, ki ima obliko pravilnega četverokotnika, v drugem nadstropju pa preide v osmerokotnik in se nato požene k višku
Vhodna stran zvonika, v katero je vpet kamnit slavolok s posnetimi robovi, ki oklepa pod baročno lopo zakrit gotski portal, 2 manjši pravokotni okenci in okroglo gotsko lino
Bogato profiliran gotski portal; že ste pozorni, lahko nad vrati razberete (vsaj) kovani črki R in A
Lina v zahodni steni zakristijskega stolpa in pod njo kamnitni venec žlebastega profila, ki ovija stavbo
Med drugim in tretjim opornikom je na južni strani šilastoločni gotski stranski vhod
Sredi prednjih vogalnih sten najdemo poznosrednjeveške ključaste strelnice, na ostalih dveh stenah pa polkrožno sklenjeni lini
Južna stran zvonika; v pritličju se nahaja svetlobna lina, v nadstropju pa gotsko okno, ki ga je nekoč krasilo krogovičevje
Zvonik, ki je bil h kapeli prizidan po letu 1487 deluje s strelnimi linami tudi kot obrambni stolp
Bifora iz peščenjaka na katero naletimo na severni in južni stranici zvonika
Zunanji del trikotno sklenjenega prezbiterija, ki je tudi najstarejša sestavina cerkve
Vzhodno izmed skupaj treh visokih gotskih oken z obnovljenim krogovičevljem
Poznogotsko okno v južni stranici prezbiterija, ki je očitno nekoliko mlajše od stavbe; namesto klasičnega krogovičevja tu nastopa motiv pravokotno sekajočih se palic, ki je v slovenski poznosrednjeveški arhitekturi precej izjemen
Na vrhu dvonadstropnega stolpa, tik pod nastavkom strehe, so pravokotne odprtine: nekdanje cine ali nadzidki, ki so povsem obrambne narave; spodaj je vidno pravokotno gotsko okno
Marijina cerkev je bila sprva ali vsaj po prvi obnovi mišljena veliko bolj velikopotezno, nameravali so ji prizidati tudi ladjo; pogled iz severa
Kamnit portal v pritljučju, ki odpira pot do polžastih stopnic v stolpu
Polžaste stopnice, ki vodijo čisto do vrha stolpa
Krogovičevje - ohranjen fragment okenskega okvira
Baročne orgle do katerih se povzpnemo skozi polžaste stopnice; desno je vidno gotsko okno
Gotski portal, ki vodi v stranski pravokotni stolp
Stropna poslikava
Predvidevam, da je to sklepni kamen gradnika cerkve
Pogled na prezbiterij in veliki oltar, ki je dvonadstropen ter bogato okrašen s figurami - leta 1775 ga je izdelal laški rezbar Anton Ivšek
Pogled na ladjo z balkona
Sklepnik z reliefno podobo stavbenika, ki je sezidal Marijino cerkev na Svetini; Je morda sklepnik iz cerkve, ki je obstajala pred Marijino?
Kapela nedaleč stran severno od cerkve na kateri je vzidan sklepnik
Domačija južno od cerkve, kjer so naprodaj tudi spominki
Gajšnikova risba Marijine in Križeve cerkve z juga oz. severa, Topographia iz leta 1747


nazaj