Studenice (samostan)
Studenitz

13. stoletje

Širše območje Studenic je bilo poseljeno že v času Traungavcev, saj se vrsta naselij tod omenja že v 12. stoletju. Studenice so bile znane že v antiki. Že v tistih časih so slovele po zdravilni vodi. Nekateri viri navajajo za prvo omembo kraja že leto 1202, drugi leto 1249 (Jože Mlinarič), približno desetletje za tem, ko se je pri nas ustanavljal ženski dominikanski samostan. Kraj Studenice, ležeč med Bočem in reko Dravinjo, je zaradi svojega velikega gospodarskega razcveta postal že v 14. stoletju pomembno tržišče in je v naslednjem stoletju (leta 1457) dobil položaj trga. V cerkvenem pogledu je studeniško območje sodilo k savinjskemu arhidiakonatu in sprva v okvir konjiške pražupnije, po zamenjavi cerkve med konjiškim župnikom slivniškim župnikom v letu 1251 pa je pripadlo slivniški pražupniji. Kraj Studenice in ob njem nastala duhovna ustanova v osojni legi pod 978m visokim Bočem sta dobila ime po številnih vodnih izvirih, ki s svojih strmin napajajo tamkajšnji svet.

Pred letom 1237 je vdovela Zofija Rogaška ustanovila hospic, ki je postal omenjenega leta bogatejši za 20 kmetij, darilo njene sestre Rikarde. Do leta 1245 je Zofija na mestu hospitala ustanovila s soglasjem oglejske stolnice samostan. Adolf Hytek, pisec o zgodovini studeniškega samostana, je bil mnenja, da so v Studenicah sprva živele magdalenke, ki so bile prav tedaj močno razširjene po Italiji, Franciji in Nemčiji. Nedvomno je bila Zofija predstojnica tega samostana, čeprav jo dokumenti iz naslednjih let omenjajo le kot redovnico.
Studeniške redovnice pa so kasneje na lastno željo prevzela pravila drugega reda, namreč dominikanskega, po katerem so se ravnale nune v letu 1237 ustanovljenega samostana Velesovo in marenberškega samostana, nastalega leta 1251. Do omenjenega leta so studeniške redovnice verjetno pripadale redu magdalenk in se očitno ravnale po dominikanskih konstitucijah. Tedaj pa so se želele povsem pridružiti dominikanskemu redu. Inkorporacijo s strani vrhovne redovne uprave je studeniška redovna skupnost dosegla šele leta 1287. Kmalu po letu 1277 je Zofija umrla, pred svojo smrtjo pa je z oporokami dobro poskrbela za razvoj samostana.
S širitvijo reda so se večale tudi potrebe po novih prostorih. Leta 1277 je bila tako posvečena cerkev Marijinega oznanjenja (verjetno dozidana k prvotno stoječi cerkvi iz okoli leta 1220). Samostan je prejel osnovno gmotno dotacijo od ustanoviteljice in od njenih sorodnikov v prvem stoletju svojega obstoja. Za veliko dobrotnike ustanove pa so se izkazali tudi nekateri fevdniki in škofje. V samostan so vstopale predvsem hčere bogatih plemiških družin.

Z letom 1468 se je pričelo obdobje najhujših vpadov na slovensko ozemlje, ko so Turki opustošili tudi zemljo studeniškega samostana in njegovih župnij, kar je povzročilo ž gospodarsko stagnacijo samostana. Leta 1487 je škof Peter iz Caorle na novo posvetil cerkev, dva oltarja in pokopališče. Do konca stoletja so bili v samostanu navzoči spori, širili so se glasovi o neprimernem življenju, kar je privedlo od odstavitve priorice leta 1495. 16. stoletje, zlasti še njegova druga polovica, je pomenila za studeniški samostan čas krize redovnega življenja kot posledica krize verskega in cerkvenega življenja nasploh. Redovna disciplina je propadla do te mere, da je postal vprašljiv sam obstoj samostana. Za samostan so bili v gospodarskem pogledu neugodni turški vpadi na začetku stoletja ter kmečka upora v letih 1515 in 1572/73.
Pred letom 1526 so v Studenicah pomrle vse redovnice, zato je kralj Ferdinand I. poskrbel, da so ga poselile redovnice iz drugih dominikanskih samostanov, po vsej verjetnosti iz velesovskega in marenberškega. Vrednotenja posesti zaradi zastavnih listin pričajo, da je samostan leta 1527 premogel 272 podložniških družin, leta 1542 pa 232. Zaradi klavrnih razmer v samostanu po letu 1570, so dve priorici zaprli, leta 1572 pa je bila za upraviteljico imenovana Marjeta Harder, priorica graškega samostana.
V času katoliške verske prenove so se na začetku 17. stoletja razmere izboljšale tudi v studeniškem samostanu. Leta 1634 so se spet pričeli kmečki nemiri, ki so se v naslednjem letu sprevrgli v vsesplošno puntarijo. Kmetje so samostan oropali in uničili inventar. Z Uršulo grofico Patačić pl. Zajezda je prihajalo v Studenice vse več hčera iz ogrsko-hrvaškega plemstva, medtem ko so bile ostale iz notranjeavstrijskih dežel. Nenavaden pojav, razdelitev redovnic na dve stranki glede na narodno pripadnost, je imelo za posledico četrtstoletne spore in sovraštva med njimi. V času prioric Uršule Patačić in Helene Mirković je postal samostan bogatejši za nekaj posesti, pozidani pa sta bili cerkev sv. Lucije na griču nasproti samostana ter s prizadevanjem podložnikov cerkev sv. Treh kraljev v Ješovcu.
Po smrti priorice Helene so za redovno življenje prišli ugodnejši časi, saj nekdanji prepiri niso več razjedali redovnega življenja v konvertu. Tudi gospodarstvo je dobilo nov zagon, saj si je tudi svetna oblast prizadevala, da bi bile izvoljene za predstojnice nune s smislom za gospodarstvo.

Cesar Jožef II. je že v letu 1782 razpustil kar ženske dominikanske samostane: marenberškega, studeniškega in velesovskega, nekoliko kasneje pa tudi oba moška samostana: na Ptuju (1786) in v Novem Kloštru (1787). Studeniški je bil ukinjen z dvornim dekretom z dne 8. marca leta 1782, za postopek ukinitve pa je bil imenovan gubernialni svetnik Franc grof Podstatzky-Liechtenstein, ki je nunam 21. marca naznanil ukinitev samostana. Za duhovno oskrbo nun sta še naprej skrbela dva duhovnika. V samostanu je tedaj živelo 16 redovnic in tri novinke, priorica pa je bila v letu 1780 izvoljena Marija Neža Hazl. Najstarejša nuna je bila stara 61 let, najmlajša pa je imela 26 let. Vse so se odločile za laični stan, za kar so morale za dovoljenje prositi krajevnega ordinarija, goriškega nadškofa Rudolfa Jožefa grofa Edlinga, ki jim je priporočal naj se po odhodu nastanijo pri sorodnikih ali kaki "bogaboječi" hiši. Svetna oblast je redovnicam po odhodu zagotovila tudi določena finančna sredstva.

Vrednost celotne samostanske posesti je bila ocenjena na 125.949 goldinarjev. Nekdanja samostanska gospoščina je postala kameralna gospoščina Verskega sklada in za upravljanje imenovan Jožef Hammer. Uradniki in posli so ostali še nadalje v državni službi, za duhovno oskrbo pa sta nadalje skrbela dotedanja duhovnika. Ker v neposredni bližini studenic ni bilo nobene dušnopastirske postojanke, se je samostanska cerkev izognila rušenju, kot se je to zgodilo z mnogimi drugimi samostanskimi cerkvami.

Konec 18. stoletja v studeniškem samostanu uredili dve šoli, in sicer t.i. samostansko dekliško šolo ter "delovno šolo". Prvo je obiskovalo 246 deklet, drugo pa 65 deklet. Nekateri viri poročajo, da je bila v samostanu ustanovljena prva šola že leta 1556.
Leta 1788 je nekdanji samostan s cerkvijo in župniščem ter studeniški trg zajel požar. Razširil se je tudi nad okoliške hiše ter grad. Južni in vzhodni trakt samostana so nato odstranili, ostale stavbe pa so postopoma popravili.
24. decembra leta 1826 se je država odločila za odprodajo samostana. Studeniško posest brez posesti gospoščine Frajštajna je leta 1827 kupil Martin Linner a jo še istega leta prodal Alojzu Šparovcu in po smrti njegovega dediča in naslednika Ludovika jo je leta 1876 kupil Anton Papst. Leta 1882 je postal njen lastnik ing. Franc Egger, ki jo je leta 1885 prodal magdalenkam iz Laubana v Šleziji (po J. Curku). Te so samostan naseljevale do 17. julija 1941, ko so jih pregnali nemci. Med vojno so partizani samostan požgali. Po vojni so se sicer redovnice vrnile v samostan a le do leta 1949, ko je bil ta nacionaliziran. Po nacionalizaciji so pravico do uporabe samotana in pripadajočih okoliških površin prejeli: Kmetijski kombinat Slovenska Bistrica, Gozdno gospodarstvo Maribor, Agrokombinat Maribor, Cestno podjetje Maribor, Krajevna skupnost Studenice in Lovska družina Poljčane.

Nekaj več o samostanski cerkvi:
Glavni oltar, delo laškega kiparja, Janeza Gregorja Božiča iz leta 1718 (letnica je na oltarni kartuši), je velika stebriščna arhitektura z dvema paroma stebrov in dvema paroma konzol, ki nosijo golšasto ogredje. To se v sredini polkrožno boči in okvirja veliko, italijansko vplivano oljno sliko Poklona treh kraljev. Sočasen tabernakelj pa krasita plastiki Simona in Jude. Od slavoločnih oltarjev ima levi uvita stebra, razgibano, rahlo usločeno ogredje in atiko kot repliko nastavka. V ospredju oltarja je plastična skupina Križanega z Marijo in Janezom Evangelistom iz leta 1892, ob straneh sta kipa Janeza Nepomuka in Frančiška Ksaverija, deli konjiškega kiparja Mihaela Pogačnika iz okoli leta 1723. V atiki je v sredini kip sv. Miklavža, ob strani kipi sv. Barbare, Urbana, Boštjana in Neže, na vrhu je kip sv. Notburge, ob strani pa cvetni vazi od M. Pogačnika. Tudi ta oltar je enako neprimerno polihromiran kot sta glavni oltar in prižnica. Oltar, ki je po kroniki iz leta 1708, je vsaj od sredine 19. stoletja posvečen sv. Križu. Desni oltar je iz okoli leta 1723. Bil je prvotno posvečen Materi usmiljenja (dobrega sveta?), od leta 1897, ko je bil obnovljen, pa Lurški Materi božji. Roženvenski oltar v južni kapeli je iz okoli leta 1725 ter je delo mariborskega (!) kiparja Mihaela Pogačnika. Oltar v severni kapeli, posvečen Karmelski Materi božji, je delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja iz okoli leta 1770. Oltar Antona Padovanskega ima samo še menzo iz leta 1659, medtem ko je od njegovega nastavka iz leta 1734 ostal le razgibani okvir, v katerem stoji svetnikov kip iz leta 1898. Družbo mu delata kipa nadangelov Mihaela in Rafaela, vzeta iz ukinjenega oltarja v zadnji niši iz leta 1715. Kipa sta kvalitetno delo predstavnika našega zrelega baroka, polna dinamike in temperamenta. Sredstva za postavitev tega oltarja je leta 1658 prispevala sestra Katarina Erdödy. Oltar sv. Fidelisa iz Sigmaringena na Švabskem, prvega mučenca iz reda kapucinov, z relikviarijem je iz leta 1778.
Ostala oprema: prižnica (1735), plastiki sv. DOminika in sv. Terezije (1770), baročna omara z napisom "Memento mori" (1735), orgle (1733), freske na zunanjščini prioritata (1738), sončna ura (1737), steber s kipom Zofije Rogaške (1739).

Bivanjski objekti samostanskega kompleksa so časovno največ služili za bivanje brezdomcev in oseb brez drugih stanovanjskih možnosti. Stavbe so zaradi nevzdrževanja naglo propadale. V zadnjih letih pred denacionalizacijo, ko se je pri ljudeh ponovno prebudila zavest o izjemni spomeniški vrednosti objekta, je krajevno turistično društvo začelo dele objekta vzdrževati in čistiti okolje, ter si je v poslopju uredilo svojo pisarno.
Konec leta 2000 je Ministrstvo za kulturo Škofiji Maribor izdalo odločbo o denacionalizaciji. Škofija trenutno že izvaja obnovitvena in gradbena dela. Načrtuje preureditev dveh osrednjih bivalnih objektov bivšega samostana v dom za starejše. Dom naj bi bil odprt že leta 2008 a o njemu ni ne duha ne sluha. Del objekta bo menda odprt tudi za zunanje obiskovalce.

Literatura:
Mlinarič, Jože: "Ženski dominikanski samostan v Studenicah skozi zgodovino ok. 1245-1782", Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor, 2006, 961-6507-08-7
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Studeniški grb
Krajevna skupnost Studenice
Prireditve:
Razne prireditve v organizaciji Krajevne skupnosti Studenice; tradicionalni Studeniški večeri v mesecu juliju.
GPS koordinate:
N 46° 17.954' E 13° 36.83'

nazaj

Skozi prebito obzidje ob poti do vodnih izvirov se spustimo do samostana z jugo-zahodne smeri.
Obzidje se na jugu zaključi s pokopališčem
Ostanki porušenega vzhodnega trakta prvotno romanskega izvora
Jugo-zahodni trakt; v nadstropju je stena poslikana s simbolom sester magdalenk (MM - Marija Magdalena)
Južna kapela (zgrajena okoli 1725) in cerkev Svetih treh kraljev (v jedru še romanskega izvora)
Obokan in arkadiran pritlični hodnik z dvema vhodoma v kletne prostore
Kletni prostori zahodnega trakta
Svetlobna lina v zahodni steni v kleti
Kovinska vrata s simbolom sester magdalenk
Arkadiran hodnik v prvem nadstropju
Obokan strop v hodniku
Galerija svetlobnih lin v hodniku
Prostori v nadstropju zahodnega trakta
Drugo nastropje trakta
V pritličju povezovalnega trakta naletimo na ta šilastoločni portal
Na drugi strani povezovalnega trakta pa na kasnejši portal z letnico 1661
V povezovalnem traktu bomo našli tudi tole vzidano ploščo z napisom v gotici
Stopnišče v povezovalnem traktu, ki vodi v prvo nadstropje
Pogled na stopnišče od zgoraj
Portal, ki vodi v eno izmed sob v nadstropju
Obokan prostor v nadstropju povezovalnega trakta ob severo-zahodnem traktu
Na nekaterih delih so vidne kamnite konzole
Močna kamnita struktura podpira zvonik
Leseno stopnišče, ki vodi do zvonika
Portal v severni steni povezovalnega trakta, ki povezuje jugo-zahodni in severo-zahodni trakt s cerkvijo
Sklepni kamen sporoča "GOTTS HAVS STVDENITZ 1639" ("BOŽJA HIŠA STUDENICE")
Povezovalni trakt z zvonikom
Severo-zahodni in zahodni trakt
Cerkev Svetih treh kraljev
Gotski portal v cerkev
Nadstropje severo-zahodnega trakta
Arkadiran hodnik v nadstropju severo-zahodnega trakta
Arkadiran hodnik v drugem nadstropju zahodnega trakta
Mozaik iz peska v tleh zahodnega trakta
Južno, nedaleč od samostana se nahajajo trije kraški izviri pitne vode, ki se stekajo v Topli potok; voda naj bi imela zdravilno moč
Samostan Studenice s studeniškim gradom v ozadju na levi; sekundarno kolorirana litografija iz Stare Kaiserjeve suite, okoli leta 1830; grafični muzej Rogaška Slatina


nazaj