Širše območje Studenic je bilo poseljeno že v času Traungavcev, saj se vrsta naselij
tod omenja že v 12. stoletju. Studenice so bile znane že v antiki. Že v tistih časih
so slovele po zdravilni vodi. Nekateri viri navajajo za prvo omembo kraja že leto 1202,
drugi leto 1249 (Jože Mlinarič), približno desetletje za tem, ko se je pri nas ustanavljal
ženski dominikanski samostan. Kraj Studenice, ležeč med Bočem in reko Dravinjo, je
zaradi svojega velikega gospodarskega razcveta postal že v 14. stoletju pomembno tržišče
in je v naslednjem stoletju (leta 1457) dobil položaj trga. V cerkvenem pogledu je studeniško območje
sodilo k savinjskemu arhidiakonatu in sprva v okvir konjiške pražupnije, po zamenjavi
cerkve med konjiškim župnikom slivniškim župnikom v letu 1251 pa je pripadlo slivniški
pražupniji. Kraj Studenice in ob njem nastala duhovna ustanova v osojni legi pod 978m
visokim Bočem sta dobila ime po številnih vodnih izvirih, ki s svojih strmin napajajo
tamkajšnji svet.
Pred letom 1237 je vdovela Zofija Rogaška ustanovila hospic, ki je postal omenjenega
leta bogatejši za 20 kmetij, darilo njene sestre Rikarde. Do leta 1245 je Zofija na mestu
hospitala ustanovila s soglasjem oglejske stolnice samostan. Adolf Hytek, pisec o
zgodovini studeniškega samostana, je bil mnenja, da so v Studenicah sprva živele
magdalenke, ki so bile prav tedaj močno razširjene po Italiji, Franciji in Nemčiji.
Nedvomno je bila Zofija predstojnica tega samostana, čeprav jo dokumenti iz naslednjih
let omenjajo le kot redovnico.
Studeniške redovnice pa so kasneje na lastno željo prevzela pravila drugega reda,
namreč dominikanskega, po katerem so se ravnale nune v letu 1237 ustanovljenega
samostana Velesovo in marenberškega samostana, nastalega leta 1251. Do omenjenega
leta so studeniške redovnice verjetno pripadale redu magdalenk in se očitno ravnale
po dominikanskih konstitucijah. Tedaj pa so se želele povsem pridružiti dominikanskemu
redu. Inkorporacijo s strani vrhovne redovne uprave je studeniška redovna skupnost
dosegla šele leta 1287. Kmalu po letu 1277 je Zofija umrla, pred svojo smrtjo pa je
z oporokami dobro poskrbela za razvoj samostana.
S širitvijo reda so se večale tudi potrebe po novih prostorih. Leta 1277 je bila
tako posvečena cerkev Marijinega oznanjenja (verjetno dozidana k prvotno stoječi cerkvi
iz okoli leta 1220). Samostan je prejel osnovno gmotno dotacijo od ustanoviteljice in od
njenih sorodnikov v prvem stoletju svojega obstoja. Za veliko dobrotnike ustanove pa so se
izkazali tudi nekateri fevdniki in škofje. V samostan so vstopale predvsem hčere
bogatih plemiških družin.
Z letom 1468 se je pričelo obdobje najhujših vpadov na slovensko ozemlje, ko so Turki
opustošili tudi zemljo studeniškega samostana in njegovih župnij, kar je povzročilo ž
gospodarsko stagnacijo samostana. Leta 1487 je škof Peter iz Caorle na novo posvetil
cerkev, dva oltarja in pokopališče. Do konca stoletja so bili v samostanu navzoči spori,
širili so se glasovi o neprimernem življenju, kar je privedlo od odstavitve priorice
leta 1495. 16. stoletje, zlasti še njegova druga polovica, je pomenila za studeniški
samostan čas krize redovnega življenja kot posledica krize verskega in cerkvenega
življenja nasploh. Redovna disciplina je propadla do te mere, da je postal vprašljiv
sam obstoj samostana. Za samostan so bili v gospodarskem pogledu neugodni turški vpadi
na začetku stoletja ter kmečka upora v letih 1515 in 1572/73.
Pred letom 1526 so v Studenicah pomrle vse redovnice, zato je kralj Ferdinand I.
poskrbel, da so ga poselile redovnice iz drugih dominikanskih samostanov, po vsej
verjetnosti iz velesovskega in marenberškega. Vrednotenja posesti zaradi zastavnih
listin pričajo, da je samostan leta 1527 premogel 272 podložniških družin, leta
1542 pa 232. Zaradi klavrnih razmer v samostanu po letu 1570, so dve priorici zaprli,
leta 1572 pa je bila za upraviteljico imenovana Marjeta Harder, priorica graškega
samostana.
V času katoliške verske prenove so se na začetku 17. stoletja razmere izboljšale tudi
v studeniškem samostanu. Leta 1634 so se spet pričeli kmečki nemiri, ki so se v
naslednjem letu sprevrgli v vsesplošno puntarijo. Kmetje so samostan oropali in
uničili inventar. Z Uršulo grofico Patačić pl. Zajezda je prihajalo v Studenice vse
več hčera iz ogrsko-hrvaškega plemstva, medtem ko so bile ostale iz notranjeavstrijskih
dežel. Nenavaden pojav, razdelitev redovnic na dve stranki glede na narodno pripadnost,
je imelo za posledico četrtstoletne spore in sovraštva med njimi. V času prioric Uršule
Patačić in Helene Mirković je postal samostan bogatejši za nekaj posesti, pozidani
pa sta bili cerkev sv. Lucije na griču nasproti samostana ter s prizadevanjem
podložnikov cerkev sv. Treh kraljev v Ješovcu.
Po smrti priorice Helene so za redovno življenje prišli ugodnejši časi, saj nekdanji
prepiri niso več razjedali redovnega življenja v konvertu. Tudi gospodarstvo je dobilo
nov zagon, saj si je tudi svetna oblast prizadevala, da bi bile izvoljene za predstojnice
nune s smislom za gospodarstvo.
Cesar Jožef II. je že v letu 1782 razpustil kar ženske dominikanske samostane:
marenberškega, studeniškega in velesovskega, nekoliko kasneje pa tudi oba moška
samostana: na Ptuju (1786) in v Novem Kloštru (1787). Studeniški je bil ukinjen z
dvornim dekretom z dne 8. marca leta 1782, za postopek ukinitve pa je bil imenovan
gubernialni svetnik Franc grof Podstatzky-Liechtenstein, ki je nunam 21. marca naznanil
ukinitev samostana. Za duhovno oskrbo nun sta še naprej skrbela dva duhovnika. V samostanu
je tedaj živelo 16 redovnic in tri novinke, priorica pa je bila v letu 1780 izvoljena
Marija Neža Hazl. Najstarejša nuna je bila stara 61 let, najmlajša pa je imela 26 let.
Vse so se odločile za laični stan, za kar so morale za dovoljenje prositi krajevnega
ordinarija, goriškega nadškofa Rudolfa Jožefa grofa Edlinga, ki jim je priporočal naj
se po odhodu nastanijo pri sorodnikih ali kaki "bogaboječi" hiši. Svetna oblast je
redovnicam po odhodu zagotovila tudi določena finančna sredstva.
Vrednost celotne samostanske posesti je bila ocenjena na 125.949 goldinarjev. Nekdanja
samostanska gospoščina je postala kameralna gospoščina Verskega sklada in za upravljanje
imenovan Jožef Hammer. Uradniki in posli so ostali še nadalje v državni službi, za duhovno
oskrbo pa sta nadalje skrbela dotedanja duhovnika. Ker v neposredni bližini studenic ni
bilo nobene dušnopastirske postojanke, se je samostanska cerkev izognila rušenju, kot se
je to zgodilo z mnogimi drugimi samostanskimi cerkvami.
Konec 18. stoletja v studeniškem samostanu uredili dve šoli, in sicer t.i. samostansko
dekliško šolo ter "delovno šolo". Prvo je obiskovalo 246 deklet, drugo pa 65 deklet.
Nekateri viri poročajo, da je bila v samostanu ustanovljena prva šola že leta 1556.
Leta 1788 je nekdanji samostan s cerkvijo in župniščem ter studeniški trg zajel požar.
Razširil se je tudi nad okoliške hiše ter grad. Južni in vzhodni trakt samostana so nato
odstranili, ostale stavbe pa so postopoma popravili.
24. decembra leta 1826 se je država odločila za odprodajo samostana. Studeniško posest
brez posesti gospoščine Frajštajna je leta 1827 kupil Martin Linner a jo še istega leta
prodal Alojzu Šparovcu in po smrti njegovega dediča in naslednika Ludovika jo je leta
1876 kupil Anton Papst. Leta 1882 je postal njen lastnik ing. Franc Egger, ki jo je
leta 1885 prodal magdalenkam iz Laubana v Šleziji (po J. Curku). Te so samostan
naseljevale do 17. julija 1941, ko so jih pregnali nemci. Med vojno so partizani
samostan požgali. Po vojni so se sicer redovnice vrnile v samostan a le do leta
1949, ko je bil ta nacionaliziran. Po nacionalizaciji so pravico do uporabe samotana
in pripadajočih okoliških površin prejeli: Kmetijski kombinat Slovenska Bistrica,
Gozdno gospodarstvo Maribor, Agrokombinat Maribor, Cestno podjetje Maribor, Krajevna
skupnost Studenice in Lovska družina Poljčane.
Nekaj več o samostanski cerkvi:
Glavni oltar, delo laškega kiparja, Janeza Gregorja Božiča iz leta 1718 (letnica je
na oltarni kartuši), je velika stebriščna arhitektura z dvema paroma stebrov in dvema
paroma konzol, ki nosijo golšasto ogredje. To se v sredini polkrožno boči in okvirja
veliko, italijansko vplivano oljno sliko Poklona treh kraljev. Sočasen tabernakelj pa
krasita plastiki Simona in Jude. Od slavoločnih oltarjev ima levi uvita stebra, razgibano,
rahlo usločeno ogredje in atiko kot repliko nastavka. V ospredju oltarja je plastična
skupina Križanega z Marijo in Janezom Evangelistom iz leta 1892, ob straneh sta kipa
Janeza Nepomuka in Frančiška Ksaverija, deli konjiškega kiparja Mihaela Pogačnika
iz okoli leta 1723. V atiki je v sredini kip sv. Miklavža, ob strani kipi sv. Barbare,
Urbana, Boštjana in Neže, na vrhu je kip sv. Notburge, ob strani pa cvetni vazi od
M. Pogačnika. Tudi ta oltar je enako neprimerno polihromiran kot sta glavni oltar in
prižnica. Oltar, ki je po kroniki iz leta 1708, je vsaj od sredine 19. stoletja
posvečen sv. Križu. Desni oltar je iz okoli leta 1723. Bil je prvotno posvečen
Materi usmiljenja (dobrega sveta?), od leta 1897, ko je bil obnovljen, pa Lurški
Materi božji. Roženvenski oltar v južni kapeli je iz okoli leta 1725 ter je delo
mariborskega (!) kiparja Mihaela Pogačnika. Oltar v severni kapeli, posvečen Karmelski
Materi božji, je delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja iz okoli leta 1770. Oltar
Antona Padovanskega ima samo še menzo iz leta 1659, medtem ko je od njegovega nastavka
iz leta 1734 ostal le razgibani okvir, v katerem stoji svetnikov kip iz leta 1898.
Družbo mu delata kipa nadangelov Mihaela in Rafaela, vzeta iz ukinjenega oltarja v
zadnji niši iz leta 1715. Kipa sta kvalitetno delo predstavnika našega zrelega baroka,
polna dinamike in temperamenta. Sredstva za postavitev tega oltarja je leta 1658 prispevala
sestra Katarina Erdödy. Oltar sv. Fidelisa iz Sigmaringena na Švabskem, prvega mučenca
iz reda kapucinov, z relikviarijem je iz leta 1778.
Ostala oprema: prižnica (1735), plastiki sv. DOminika in sv. Terezije (1770), baročna omara
z napisom "Memento mori" (1735), orgle (1733), freske na zunanjščini prioritata (1738),
sončna ura (1737), steber s kipom Zofije Rogaške (1739).
Bivanjski objekti samostanskega kompleksa so časovno največ služili za bivanje
brezdomcev in oseb brez drugih stanovanjskih možnosti. Stavbe so zaradi nevzdrževanja
naglo propadale. V zadnjih letih pred denacionalizacijo, ko se je pri ljudeh ponovno
prebudila zavest o izjemni spomeniški vrednosti objekta, je krajevno turistično društvo
začelo dele objekta vzdrževati in čistiti okolje, ter si je v poslopju uredilo svojo
pisarno.
Konec leta 2000 je Ministrstvo za kulturo Škofiji Maribor izdalo odločbo o denacionalizaciji.
Škofija trenutno že izvaja obnovitvena in gradbena dela. Načrtuje preureditev dveh osrednjih
bivalnih objektov bivšega samostana v dom za starejše. Dom naj bi bil odprt že leta 2008 a
o njemu ni ne duha ne sluha. Del objekta bo menda odprt tudi za zunanje obiskovalce.
|