Štatenberg (grad)
Statenberg

13.stoletje

Najprej je potrebno omeniti, da se tukaj govori o gradu Štatenberg in ne o dvorcu Štatenberg, ki ga v nekaterih virih napačno omenjajo kot grad Štatenberg.
Štatenberg nastopa v listinah sorazmerno pozno, šele leta 1241, ko je salzburški nadškof Eberhard II. naznanil, da je Friderik iz Ptuja podelil samostanu v Stični salzburški fevd, vas Koprivnico. Friderik se je nato oddolžil nadškofiji z dohodki posesti, katere je imela njegova pokojna soproga Heradis - de praedio sivo proprietate memoratae dominai sitae apud Staetenburch. Beseda apud daje slutiti, da je z imenom že mišljen grad, ki se izrecno omenja šele leta 1250 kot castrum Stetenburch.
Pred 1263 je imel Štatenberg v posesti vazal Rogaški. Tega leta se je njegova hči odpovedala svojemu štatenberškemu deležu v korist brata in ostalih sorodnikov. Po 1299 je Rogaške nasledil Henrik Viltuški, leta 1344 pa sta njegova sinova Ulrik in Henrik, ki sta imela v lasti tudi konjiško gospostvo, od Alrama II:Bistriškega kupila njegov podedovani delež štatenberškega gospostva. Od njunih dedičev si je leta 1352 obdržal štatenberško gospostvo Henrik. Leta 1385 je gospostvo dedoval Hugo VII:Devinski, 1399 pa Rajnpreht Walsee. Walseeje so leta 1434 za gospostvo pridobili deželno sodstvo, njih pa so leta 1451 nasledili Celjski. Grad je ostal v njihovi lasti do leta 1456, ko so izumrli in jih je nasledil Friderik Habsburški.
Friderik je gospoščino že leta 1458 prodal svojemu ljubljencu Štefanu Prueschenku, poznejšemu grofu Hardeškemu, prav tako mu je podelil naslov baron Štatenberški. Leta 1493 je Žiga Prueschenk izročil štatenberški grad in nekaj drugih svojih posestev cesarju, proti ustrezni odškodnini. Že naslednje leto pa mu je cesar Maksimiljan prodal grad za 10000 guldnov. Nekaj let poprej, leta 1487, je bil kastelan Viljem Tattenbach, s katerim se je srečal popotnik Santonino, ki je zabeležil da gospoda Žiga in Henrik še 14 drugih gradov in se pomudil še pri osemletnem turškem ujetništvu gospodov Henrika in Viljema.
Okoli leta 1502 si je grad pridobil Žigov svak Ivan Turjaški, leta 1556 pa ga je njegov sin Volk Engelbert prodal ogrskemu plemiču Francu baronu Tahiju. Njegova in njegovih sinov grozodejstva in povzročene krivice so bile eden poglavitnih vzrokov za veliki kmečki upor leta 1573. Kmetje so takrat zavzeli grad, vendar ga niso oplenili, da se nebi zamerili cesarju, pri katerem so iskali zaščito zoper krivice. Vrednost grajske opreme ob inventuri dve leti pozneje je bila 2442 gl.7 š.8 p. Za primerjavo, cena bika tistih dob je znašala 6 gl., krave pa 4,5 gl.
Po peripetijah, ki so sledile kmečkemu puntu in ko je grad začasno, do leta 1579, upravljal cesarski upravitelj, so si posest znova pridobili Tahiji, vendar pa je niso dolgo uživali. Stari Franc Tahi je preminil že leta 1573, štatenberško posest, ki so si jo sprva delili njegovi štirje sinovi, pa je 1592 prodal poslednji med njimi, Štefan, Karlu Teufenbachu. Ta jo je po štirih letih prepisal bratu offu. Leta 1622 so posest prevzeli Trebniški in za njimi Tattenbachi. Po nesrečni zaroti Ivana Erazma Tattenbacha je cesar grad zasegel in ga leta 1681 prodal Attemsom. Grof Dizma Attems je v letih 1720-1740 pozidal v bližini Makol nov istoimenski dvorec, stari grad pa prepustil uničenju.
V ljudskem izročilu se je ohranila zgodba, ki skuša v romantično-poetični luči motivirati ta dogodek. Opisuje grofa Dizma Attemsa, ko je bil še deček. Nekoč ga je ugrabila roparska tolpa, ki jo je vodila divja Špelka. Stari grof ga je s svojimi iskal in ko ga je našel, je tolovaje pobil in Špelki otel otroka. Ko je Dizma odrasel, je odročni sivi grad zapustil in si izbral daleč proč, v ravnici ob Dravinji, prostor za svojo novo rezidenco.

Ostanki gradu so popolnoma razsuti, zidov praktično ni več, vidni so le še njihovi amorfni ostanki. To gre zlasti na račun uporabljenega gradbenega materiala, laporja, ki je pod atmosferskimi vplivi skozi čas povsem razpadel.

Do gradu se povzpnemo peš iz smeri sv.Ane ali mimo kmetije »Marof« z zahodne smeri. Do gradu nas vodijo smerokazi, kjer sledimo oznakam za »Stari grad« (ko smo že v naselju Stari grad pri Makolah).

Besedilo in slike (če ni navedeno drugače): Aleš Hotko

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje", Založba Park, Ljubljana, 1991, ISBN /
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Sv.Ana in stari grad na Netlogu
Nergač - Ruševine nad Makolami (in nad Šentjurjem)
Prireditve:
Razvaline gradu niso primeren prostor za prireditve.
GPS koordinate:
N 46° 17.467' E 15° 41.071'

nazaj

Kopa, na kateri je nekoč stalo grajsko jedro; pogled s severa
Mesto na vrhu kope, kjer je bilo nekoč grajsko jedro; pogled z juga
Edini še razpoznaven ostanek grajskega jedra na skrajnem severo-vzhodnem koncu kope
Notranji južni zid z zunanje, južne strani
Sredinski južni zid; ostanki južnega zidovja so v treh vrstah
Presek sredinskega južnega zidu
Pogled na južni jarek in južno zidovje z vrha
Detajl zidave južnega zidu
Luknja v zunanjem južnem zidu; vidno je sesedanje zidov in razpadanje gradbenega materiala - laporja pod vplivom atmosferilij
Zunanji južni zid - vzhodni del; pogled z juga
Ostanki zunanjega južnega zidovja; pogled z juga
Obrambni jarek na južni strani; pogled z vrha
Južni obrambni jarekz vzhoda, v ozadju na levi so ostanki južnega nasipa, ki je poleg jarka nekoč obkrožal grad
Najbolj ohranjen ostanek gradu, zid na zahodni strani z zunanje - zahodne strani
Ostanki zahodnega zidovja, pogled z zahoda
Ostanki zahodnih zunanjih sten
Severna stran, mesto kjer je bil nekoč severni del obrambnega jarka; sedaj je mesto izraavnano
Kamniti konzoli, vzidani v hlev na kmetiji Marof pod gradom, verjetno starejšega izvora
Grad Štatenberg, bakrorez iz Vischerjeve Topografije vojvodine Štajerske, 1681


nazaj