Ponekod omenjajo dvorec kot grad, kar pa je napačno, ker je nekoč v naselju Stari grad pri Makolah dejansko stal tudi grad Štatenberg, ki je sedaj že povsem razvaljen.
Dvorec je dal med letoma 1720-1740 italijanskemu arhitektu Camessiniju pozidati grof Ignacij Maria Attems, stari grad pri Makolah pa je prepustil uničenju. Camessini je oblikoval štiri krila okoli kvadratnega notranjega dvorišča, parkovne površine in vodnjak, ki pa ni ohranjen. Dvorec je še posebno znan po freskah in štukaturah v Viteški dvorani in elegantnih salonih, ki se nahajajo levo (pet salonov) in desno (Poročna dvorana in Galerija) od Viteške dvorane. V petih stranskih sobah so upodobljeni razni mitološki prizori, razvrščeni v osrednjih slikah in po štirih kartušah, tako da je skupno upodobljenih 25 prizorov. Baročne freske je naslikal Joannecky, ime mojstra, ki je naredil štukature, pa ni znano.
Leta 1809 je postal njegov lastnik Franc Ludovik Blagotišek pl. Kaiserfeld, sledili so mu Jožef pl. Kaiserfeld, Klavdij Ritter pl. Pittoni-Dannenfeld, Ferdinand knez Lobkowitz, potlej Žiga Conrad, dr. Pius pl. Buchau, po letu 1849 Gustav Konradi in drugi. Leta 1910 je del dvorca pogorel. V času 1. sv. vojne pa vse do začetka druge, ga je posedoval Neumann iz Zagreba. Zadnja predvojna lastnica je bila baronica Ana Marija von Dyhrn, rojena grofica Krane, ki ga je leta 1941 odkupila od Neumannovih. Ta je leto pozneje, leta 1942, umrla in posest zapustila svoji najmlajši hčeri baronici Mariji von Dyhrn, grofici Krane (pozneje poročeni Knuplež). V njeni lasti oz. v lasti kar cele družine von Dyhrn, saj je bila ona takrat še mladoletna, dvorec ni ostal dolgo, ker so ga v letih 1945/1946 podržavili. Leta 1941 je Štatenberg, ki velja za enega najlepših baročnih dvorcev v Sloveniji, nacionalizirala nova nemška vlada. Že za časa Neumannov in pozneje Nemcev pa je na gradu kot upravitelj živel grajski ekonom Franz Dyhrn (in z njim deloma njegova družina), ki kljub pologu plačila za odkup dvorca leta 1941 njegov lastnik nikoli ni postal in tako tudi nihče drug iz njegove družine, kakor se pogosto napačno navaja. Po vojni ga je ponovno nacionalizirala nova socialistična vlada, ga še naprej uporabljala kot hotel (kar je bil dvorec deloma že v Neumannovem času), nato pa ga prodala družbi Impol iz Slovenske Bistrice, ki je lastnica dvorca še danes.

Pred dobrimi sto leti so dvorec označevali kot sodobno, dve nadstropji visoko stavbo, obdano z nasadi in parkom, z veliko, v dve nadstropji segajočo dvorano, 40 sobami, večjim številom kuhinj, lepo veliko kapelo z zakristijo, zapori, vozarnico, hlevi in prek 34m globokim vodnjakom.

V ljudskem izročilu se je ohranila malo znana zgodba, povezana z nastankom dvorca. Ko je bil grof Dizma Attems še deček, ga je nekoč ugrabila roparska tolpa, ki jo je vodila divja Špelka. Stari grof ga je s svojimi iskal, tolovaje pobil in končno Špeli otel otroka. Ko je Dizma odrasel, je odročni sivi grad zapustil in si zbral daleč proč, v ravnici ob Dravinji, prostor za svojo novo rezidenco.

Ogled gradu je možen posamezno ali v skupini a je voden le ob najavljeni skupini. Če ste sami, vam bo "grajska" gospa v gostišču za skromni prispevek zaupala ključ s katerim si boste lahko odprli vrata v viteško dvorano in sami ogledali vse, ogledu namenjene prostore. Velikšen del dvorca je za ogled zaprt, v njemu je menda tudi urejeno stanovanje. Med poletnim časom so na dvorcu zelo popularne poroke. V Štatenberg prihajajo na poroko tudi pari iz tujine, ki si svojo poroko obarvajo baročno ali drugače fantazijsko. "Grajska" gospa mi je zaupala, da so imeli v preteklem letu poroke skoraj vsako soboto.
Na dvorcu se pripravljajo obnove, ki so videti že zelo potrebne, ob njemu pa lahko naletimo še na nekoč razkošen angleški park z ribnikom in sprehajalnimi potmi.