Na Slovenskem je le malo gospoščin, kakršna je smledniška. Ime gradu, tako slovensko kot tudi prvotno nemško izhajata iz starosvetne besede »smled«, ki pomeni stražišče (die Warte). Ohranil se je namreč obsežni arhiv te gospoščine in morda je ravno to vzrok, da sta grad skupaj s poznejšim dvorcem po zgodovinski plati izjemno dobro obdelana. Zgodovinarji soglašajo, da je bilo območje Smlednika vsaj od 11.stoletja dalje v posesti mejnih grofov, razhajajo pa se v mnenju, koliko smemo njihove namestnike, grofe Andeške, šteti po krajišniku Poponu tudi za njihove dediče.
Ali je posvetitev kapele sv.Odalrika na Smledniku leta 1118 povezana z eventuelnim tamkajšnjim dvorom ali gradom, ni mogoče ugotoviti, vsekakor se pa prvi smledniški vitez Odalrik - Wdalricus de Fledinich pojavi šele leta 1136 kot priča v neki listini patriarha Pelegrina. Omemba sicer ne dokazuje obstoja gradu, saj je vitez morda živel le na kakšnem manjšem dvoru, vendar ga tudi ne izključuje. Vsekakor je idealna pozicija utrdbe na vrhu razglednega hriba omogočala obvladovanje ne le mostu preko Save, ampak predvsem križišča starodavnih poti, ki so v smeri sever-jug povezovale deželno prestolnico Ljubljano prek Kranja in Ljubelja s Koroško, v smeri vzhod-zahod pa Furlanijo in Goriško prek Škofje Loke, Kamnika in Motnika s Štajersko. Zaradi tega lahko sklepamo, da so grad pozidali že zgodaj, čeprav prva neposredna omemba nastopi šele leta 1297 kot dacz Fednich vf der puerg. Po novejših raziskavah je Smlednik s pripadajočim ozemljem že pred letom 1251 prišel v posest gospodov Svibenskih, na gradu pa so gospodovali njihovi vitezi, praviloma gradiščani nesvobodnega rodu. Med leti 1214 in 1220 se omenjata Wergand in Rapoto, potlej drugi.
Leta 1328 sta brata Ulrik in Henrik Svibenska s Planine pri Sevnici zastavila grad kot svojo last - unsrer aygen veste Vlednyk Frideriku Žovneškemu, a ga pozneje nista mogla več odkupiti. Šele ko je rodovina Žovneško - Celjskih leta 1456 izumrla, je gospoščina prešla v druge roke. Prevzeli so jo Habsburžani in jo tako kot prej Celjani upravljali s pomočjo gradiščanov, ki pa se niso nikoli povzpeli do ranga ministerialov.
Med cesarskimi oskrbniki je bil pozneje tudi znameniti Ivan Kacijanar, vitez s Kacenštajna pri Begunjah na Gorenjskem, ki si je bil kot uspešen vojskovodja ustvaril dovolj premoženja, da je leta 1535 kupil od kralja in poznejšega cesarja Ferdinanda I. smledniški grad in gospoščino, vendar je oboje užival le tri leta, saj so se po njegovi nasilni smrti posesti spet polastili deželni knezi. Ti so dali grad v zakup oz.zastavo najprej Turjaškim, kasneje pa so na njem gospodovali Lambergi in Eghhi, ki pa so ga tudi dajali v oskrbo. Leta 1635 se je moral njegov tedanji lastnik Pavel baron pl. Egkh, ki je bil gospoščino odkupil od Ferdinanda II., izseliti, še prej pa je posest prodal Janezu Krstniku grofu Verdu pl. Verdenbergu, kanclerju Ferdinanda II., ki je v dolini verjetno pozidal novi smledniški dvorec. Lastniki razpadajočega gradu in dvorca so potlej isti.
Med dogodki, povezanimi z gradom, velja omeniti, da so Celjani leta 1406 v grajskem stolpu zaprli Jurija Turjaškega, marca 1511 pa ga je tako kot številne druge gradove na kranjskem prizadel potres, očitno pa je imel leta 1515 opraviti tudi s puntarskimi podložniki. Sredi 16.stoletja so ga obnavljali in iz tega časa je znan grajski inventar, v katerem so naštete puške, bakren možnar, nekaj sodčkov smodnika, krogle in med drugim tudi dolga vrv, s katero so spuščali jetnike v ječo v pritličju grajskega stolpa. O gradu, ki je bil tudi sedež deželskega sodišča, je Valvasor zapisal, da "je bil nekdaj trden in dobro opremljen za resno obrambo, zdaj pa je ves pust in zapuščen in že dolga leta ne kaže drugega kot staro razvaljeno zidovje".
Na grad se veže poleg drugih pripovedk tudi znamenita "smledniška legenda" o krivičnem graščaku, ki sta ga hudiča z onega sveta pripeljala pričat v prid obdolženemu kmetu. Legenda je našla pot tudi na panjske končnice in slike na steklo, nekatere zgodbe pa so postale predmet literarnih obdelav.

Otto Piper navaja podatek, da je bila ob vznožju skale, severovzhodno od gradu, manjša prednja utrdba (propugnaculum), o kateri so tisti čas še pričali ostanki zidovja. Te utrdbe poznejša literatura ne navaja več in tudi ostankov zidovja nisem našel.
Na grad lahko pridemo peš po poti, ki vodi po kalvariji iz leta 1772, lahko pa se po gozdni cesti pripeljemo z vozilom tik do vznožja gradu.

Besedilo in slike (če ni navedeno drugače): Aleš Hotko