Škofja Loka (Loški grad)
Lack

14. stoletje

Mesto Škofja Loka je bilo sedež tako imenovanega loškega gospostva, ki je leta 973 pripadlo freisinški škofiji z daritvijo nemškega vladarja Otona II. in se je s kasnejšimi pridobitvami ozemlja v celoti izoblikovalo do leta 1263.
Že vsaj v 14. stoletju je na mestu današnjega loškega gradu obstajala utrdba, ki je skupaj še z dvema utrdbama (Krancelj in Stari Grad) sestavljala obrambni sistem mesta. Oskrbnike loške gospoščine oz. glavarje precej strnjeno spremljamo od srede 13. stoletja dalje. Na loškem gradu pa je bil vsaj pozneje tudi sedež deželnega sodišča.
Omemba castrum Lok, na katero naletimo leta 1262, se zdi spričo navedenega v zvezi z loškim gradom sporna, saj je nepredstavljivo, da bi na njem, če bi že obstajal, izginili po potresu leta 1511 prav vsi romanski elementi - ti bi nikakor povsem manjkali, če bi grad res obstajal že nekje pred sredo 13. stoletja. Vir iz leta 1315 izrecno omenja stolp nad gradom - turris antique super castrum, kar naj bi po doslej edino veljavni interpretaciji dokazovalo, da je spodnji loški grad, v kakršnikoli obliki že, vsaj na začetku 14. stoletja že obstajal.
16. marca leta 1511 je Škofjo Loko prizadel potres. Škoda je bila takšna, da so morali freisinški Wildenlack in menda tudi stolp na Kranclju povsem opustiti, Loški grad pa praktično na novo pozidati. O tem govore več kamnitih plošč, ki so se na gradu ohranile. Obnovitvena dela so se nadaljevala tudi še v naslednjem desetletju. Tako je leta 1521 škofjeloški stavbenik Jurko (Mawrer) pozidal osrednji renesančni stolp na dvorišču, leta 1525 pa so utrdili prostor med stolpom, imenovanim pauernfeindt in kaščarjevo sobo, preuredili so dostop do gradu z jarkom in mostovžem. Obenem so se odločili, da bodo zaradi razmajanih temeljev obzidja - zwingermawr pozidali nov stolp v smeri proti mestu.
Da so grad dotlej že dodobra utrdili, sklepamo iz podatka, da ga ob vse slovenskem uporu leta 1515 puntarji niso mogli zavzeti, čeprav je takrat marsikatero mesto ali utrjena postojanka padla v njihove roke.
Viri iz 17. stoletja večkrat omenjajo grajsko ječo. Ta je bila po poročilu iz leta 1634 v zadnjem grajskem stolpu, kjer je bila tudi mučilnica. Leta 1676 je bila v stolpu s kapelo, do nje je držala skozi mrežo visoka lestev. Vir iz leta 1722 govori o štirih zaporih v grajskem pritličju in podzemlju. Za jetnike je bilo tako slabo poskrbljeno, da so večkrat ušli.
Leta 1691 je potres znova zamajal grajske zidove, vendar pa so obsežna gradbena dela na gradu opravili šele med leti 1716 - 1722 za časa škofa Janeza Frančiška. Poenotili so severni trakt, popravili so obzidje proti samostanskemu vrtu in ga utrdili s škarpami, obenem pa so tam zrušili stari hodnik in napravili novega. Povsem so prezidali tudi vzhodni trakt, ga višinsko izravnali in povezali z železjem, obenem pa obokali njegove pritlične prostore.
Ko so leta 1646 napravili nad kapelo majhen zvonik, je grad več ali manj dobil videz, kakršnega je ohranil do konca 19. stoletja.
Leta 1792 je država grajsko stavbo sekvestirala in nastanila v njej razne urade, leta 1870 pa jo je kupil ljubljanski industrialec Fidelis Terpinc. Njegovi dediči so jo leta 1890 prodali škofjeloškim uršulinkam, ki so jo preuredile v samostansko šolo.
Pod upravo uršulink je grad po letu 1892 spet doživel večje spremembe. Prenove so se lotile po načrtih stavbenikov Trea iz Ljubljane in domačina Molinara, dela pa so trajala malone dvajset let. Takrat so podrli zahodno obzidje dvorišča in Jurkov renesančni stolp, nekdanje gospodarsko poslopje na južni strani pa so nadomestili z novim stanovanjskim traktom. S pokritim hodnikom na grajskem pobočju, ki so ga po zadnji svetovni vojni podrli, so uršulinke povezale grad s svojim samostanom na robu starega mesta in s tem za malone pol stoletja opredelile fiziogonomijo grajskega hriba.
Med okupacijo so bili v stavbi novi uradi, po vojni pa jo je prevzela nova oblast. V njej so namestili deponirane domobrance, ki so tu, kot sporoča I. Jan, čakali na "ljudsko sodbo, ki je kmalu sledila". Leta 1959 se je v grajsko stavbo vselil Loški muzej.

Literatura:
(več avtorjev): "Gradovi, utrdbe in mestna obzidja", Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana, 2006, ISBN 978-961-6420-22-8
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - Med Polhovim Gradcem in Smlednikom", Viharnik, Ljubljana, 1998, ISBN 961-6057-18-9
Kontaktni podatki:
Občina Škofja Loka
Poljanska cesta 2
4220 Škofja Loka
Telefon: +386 4 511 2300
Faks: +386 4 511 2318
Elektronski naslov: obcina@skofjaloka.si

Loški muzej Škofja Loka
Grajska pot 13
4220 Škofja Loka
E-mail: loski.muzej@guest.arnes.si
Telefon: + 386 4 517 04 00
Faks: + 386 4 517 04 12
Spletne povezave:
Mesto Škofja Loka
Prireditve:
Venerina pot, srednjeveška prireditev vsako zadnjo soboto v juniju (dogajanje v mestu in na gradu), poroke in drugo
GPS koordinate:
N 46° 09.917' E 14° 18.298'

nazaj

Do pobočja gradu se povzpnemo po strmi poti iz mesta ali vozni poti iz juga-zahoda
Temelji nekdaj mogočnega stolpa s 3,5 metrskimi stenami, ki je bil morda le naslednik starejšega romanskega stolpa; leta 1892 so ga dale tedanje lastnice gradu, uršulinke, podreti; temelji manjšega, verjetno mlajšega prislonjenega stolpa so zakriti
Stavba je bila nekoč štiritraktna, a je sedaj na zahodni strani odprta proti grajskemu vrtu
Jugo-zahodnega vogala se drži okrogel, dvonadstropen obrambni stolp, krit s stožčasto streho
Pogled na stolp z dvoriščne strani
Podoben, vendar večji stolp z odbojnim pritličjem nad kordonsko palico, se nahaja na jugo-vzhodnem vogalu; v njegovi kleti je bila ječa, leta 1636 pa je bila tu blagoslovljena kapela
Lina v stolpu
Napisna plošča, vzidana v stolpu, priča o dokončanju del v času škofa Filipa 1527 (kopija, original je na ogled v Loškem muzeju)
Med stolpoma se nahaja bife
In majhen vrt
Na severo-vzhodnem vogalu zasnove je manjši pravokotni stolpasti izzidek s polkrožnim portalom nad katerim so vidni utori za dvižni most
Majhna neograjena terasa na severni strani izzidka
V severni trakt zgradbe se upira močno protiobzidje ter kontraforji na vogalnem stolpu
Polkrožno sklenjen portal s posnetimi robovi, namenjen peščem
Plošča, vzidana v fasado nad portalom poroča o pozidavi grajske stavbe med leti 1514 - 1516 (kopija, original hrani Loški muzej)
Na njegovi južni in severni fasadi bomo našli ključasti strelnici
Dvonadstropni vhodni stolp na severo-zahodnem vogalu je pozidan na rombasti talni ploskvi
Na njem je nakazan zgodnjerenesančni vhodni portal z utorom za dvižni most - ta je nekdaj premoščal obrambni jarek na zahodni strani , ki je ločil grad od pobočja
Nekatere (obnovljene) zunanje fasade kažejo baročno podobo z značilno pilastersko poslikavo
Na dvoriščni strani so fasade bele, nečlenjene
Jugo-vzhodni vhod v grajski kompleks, namenjen peščem
Pot se pri vhodu razčleni navzgor proti vzhodnemu vhodu v grad in pa navzdol proti nekdanjemu samostanu, ki je bil tod povezan z gradom
Cisterna ob jugo-zahodnem stolpu
Poznogotski portal v nadstropju severo-vzhodnega dela gradu
Gorenjski rezbar: Sv. Florjan, sredina 15. stoletja, iz Sopotnice
Del muzeja je posvečen času med okupacijo
Sv. Mihael iz poljanske cerkve, sredina 19. stoletja, delavnica Štefana Šubica v Poljanah
Sv. Frančišek Ksaverij iz poljanske cerkve, sredina 19. stoletja, delavnica Štefana Šubica v Poljanah
Obzidje, ki obdaja grajski vrt so začeli graditi šele v 18., dokočali pa šele v 19. stoletju
Zahodno od gradu naletimo na kamenje z rimskega obdobja
Škofja Loka ob požaru leta 1698; kopija F. Kosa iz leta 1840
F. Runk, Škofja Loka z gradom; kolorirana jedkanica, konec 18. stoletja, Loški muzej
M. Merian, Škofja Loka z gradom, bakrorez iz leta 1649, detajl
V. Gappnigg, Loški grad na upodobitvi Škofje Loke; gvaš, 1697; Diözesanmuseum Freising
J. V. Valvasor, Škofja Loka z gradom; bakrorez, 1679
Razglednica iz 19. stoletja (lastnik Peter Pipp)


nazaj