Šenek se kot grad/stolp omenja že leta 1288 kot posest Žovneških. O njegovi nekdanji lokaciji lahko danes samo še ugibamo, ker je bil leta 1439 razdejan in se do danes ni ohranil niti kot razvalina. Šenek je kot dvor morda že leta 1493 pozidal ojstriški oskrbnik Lenart Raumschüssel, potomec starih šeneških kastelanov. Leta 1665 so ga posedovali Gabelkhovni, leta 1696 Rudolf pl. Schrottenbach, leta 1730 J. Ernest pl. Ehrenberg. Poznejši lastniki: 1746 Johan Anton Curti Franzini, 1770 Rajmund Novak, 1774 Filip pl. Carastella, 1775 spet Rajmund Novak, 1797 Johan Nepomuk Kircher, 1807 Anton Gurnik, 1813 spet Johan Nepomuk Kircher, 1819 vdova Jožefa Perše, ki ga je kupila za 77.000 fl. Leta 1844 je postal lastnik Šeneka Lenart Gechter, nato V. M. Vormiggini in za njim leta 1861 Franc Maurer, ki ga je leta 1869 izročil svojemu zetu Oskarju Pongrazu. V času okupacije je bil last grofa Pachta-Reihofen, zdaj se v njem nahaja dom oskrbovancev.

Kompleks dvorca oblikuje skupek stavb, pozidanih s treh strani okoli pravokotnega dvorišča, medtem ko je na četrti, vzhodni strani zidana arkadna ograja. Južno od kompleksa je samostojna kapela, postavljena nasproti glavnega trakta, k njej pa je pripeta dninarska hišica.
Notranjščina dvorca je večidel nezanimiva. V kleti glavnega trakta sicer še naletimo na baročne banjaste oboke s sosvodnicami, v njegovem nadstropju pa na originalne, belo prepleskane baročne vratnice s še originalnim okovjem - to je pa tudi vse, kar se je ohranilo iz baročne dobe. Iz časa zadnje prezidave, ki je dala dvorcu sedanjo podobo, je najzanimivejša razkošna velika dvorana v pritličju zahodnega trakta, ki ima štukiran strop, lep marmornat neobaročen kamin in sočasno, kvalitetno stavbno pohištvo.
Grajska kapela ima pravokotno ladjo in pravokoten, na vogalih zaobljen prezbiterij. Nad vhodno fasado je pozidan mali nadstrešni zvonik s kapo baročnih oblik. Kapelo je pozidal Rajmund Novak, takratni lastnik Šeneka.

Dvorec je nastal šele v obdobju baroka, verjetno v 1. polovici ali sredi 18. stoletja, na mestu nekdanjega dvora. V ta čas lahko datiramo jedro glavnega trakta, ki je najstarejša sestavina zasnove. Severni in zahodni trakt so pozidali šele v času velike prenove graščine, ko sta zamenjala nekdanja pritlična gospodarska objekta - vidimo ju na Kuwassegovi upodobitvi graščine iz leta 1845. Svojo današnjo podobo je stavba dobila šele po letu 1869, ko je prišla v roke Oskarja Pongraza. Ta je poleg obeh novih traktov pozidal tudi okrogli stolp in verjetno obdal svoje prebivališče z angleškim parkom.

Razkošno baročno dvorano nisem uspel fotografirat, zato predlagam da si ogledate slike na spletnih povezavah.