Šalek (grad)
Schallegg

13. stoletje

Šaleške viteze, krške ministerialce, srečamo v virih šele leta 1264, ko se omenja Egelof Šaleški (Egeloffus de Shelek habeat ius patronatus in Capella sancti Martini ante Shelek). Zdi se, da je grad, po katerem je vsa dolina dobila svoje ime, dosti starejši in da z njim lahko povežemo viteze Škalske, na katere v 12. stoletju večkrat naletimo, zlasti še, ker v bližini nekdanjih Škal razen hrastovškega Turna ni bilo pomembnejše fevdalne postojanke. V letih 1154-1189 se omenja pl. Bertold (Bertoldus de Scalach, Bertholdo de Scalach, Perhtoldus de Scalach liberi itn.). Poleg njega naletimo v 12. stoletju še na Dietrika in Hartnida Škalska oz. Šaleška, nedvomno Bertoldova sorodnika; prvi med njimi Dietricus, Ditricus oz. Dietrich de Scalach ali Schalach se tudi enkrat ponaša z oznako liber - svobodni, takšen naziv pa je pač posedoval tudi Hartnidus, čeprav tega neposredno iz listin ne izvemo. de Schalach velja za nemško inačico tega starega, po izvoru slovenskega imena, iz katerega se je pozneje razvilo bolj »grajsko« zveneče ime Schalegg - Šalek. O pomembnosti rodu priča okoliščina, da so Škalski-Šaleški med odličniki vselej navedeni na odličnem mestu, saj so bili suvereni gospodarji šaleškega aloda, ki je očitno šele pozneje prišel pod neposredno suverenost krške škofije. Leta 1278 se prvič izrecno omenja šaleški grad - haus Schalekke. Šaleška posesta je bila tedaj kot mnoge druge posesti na Slovenskem že v rokah krške škofije in ne več svobodna posest kot v 12. stoletju.
Leta 1314 je vitez Nikl - Nikolaj Šaleški prodal utrdbo svojemu bližnjemu sosedu Otonu Ekenštajnskemu in njegovi soprogi Evfemiji. Leta 1335 sta Nikolaj Šaleški in njegov brat Ottel - Oton v Braslovčah izjavila, da sta od Friderika svobodnega Žovneškega odkupila polovico gradu - haus Schalek in dem Schelachtal, nato pa dobila od njega obe grajski polovici v zajem. Grad je bil takrat še vedno krški in tako ga je krški škof Lovrenc že naslednje leto v Vitanju podelil Frederiku Žovneškemu.
Leta 1353 so celjski grofje oddali Šalek v zajem Niklasu Kienbergerju, leta 1371 pa Mertu - Martinu Rifniškemu. Grad se takrat omenja kot vest Schallek. Mertove hčere so ga leta 1428 prodale Söbriaškim, katerih dediči (Perneški, Racknitzerji, Kainacherji in Lambergerji) so še leta 1516 v posesti gradu. Leta 1561 so ga posedovali hkrati kar štirje lastniki, leta 1575 pa se v šoštanjskem urbarju omenja kot njegov lastnik Erazem Raumschüssel; podelil mu ga je bil deželni knez, ki je nasledil celjsko dediščino. Raumschüssli so posedovali grad do leta 1664, ko ga je Marjeta Raumschüssel, rojena baronica pl. Buchheim prodala svojemu bratrancu Otonu baronu pl. Teufenbachu. Za časa Raumschüsslov so grad oplenili uporni kmetje, pol stoletja pozneje pa ga je prizadel požar. 10. 1. 1676 je zidarski mojster Primož Pšerničnik (Pschernitschnikh) iz Šoštanja kot uradni zastopnik dežele ocenil škodo na 2866 fl. Popravljeni grad je po smrti Otona Teufenbacha leta 1695 posedoval Ferdinand Leopold baron pl. Teufenbach, ki se kot lastnik omenja leta 1708. Leta 1722 je bil Šalek v rokah baronov Mauerburgov, leta 1732 pa ga že poseduje Johan Jožef baron pl. Gabelkhoven, lastnik gradu Turn pri Velenju, ki je obe gospoščini združil. Lastniki obeh gradov so poslej isti. Okoli leta 1770 je v Šalek udarila strela, nakar je že drugič pogorel. Ogenj so opazili šele, ko je pogorela že vsa s skodlami krita streha. Poslej je Šalek ostal razvalina, kakot ga kažejo upodobitve iz 19. stoletja. Leta 1990 so ga pričeli sistematično obnavljati; vzporedno potekajo arheološke raziskave.
V Muzeju Velenje si je možno ogledati lepo število predmetov, najdenih na območju razvalin gradu.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Solčavskim in Kobanskim", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN /
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Grad Šalek (Rotary Klub Velenje)
Posnetki gradu Šalek iz leta 1990 (pred obnovo)
Šaleški grad - panorama (burger.si)
Prireditve:
Grad ni primerno prizorišče za prireditve.
GPS koordinate:
N 46° 21.700' E 15° 7.632'

nazaj

Pogled na stolp iz zahodne smeri, ki se je edini ohranil od nekdanjega gradu, sega še do svoje prvotne višine petih etaž
Ostanki južnega dela predgradja (sodeč po Vischerjevi upodobitvi je predgradje nekoč vsebovalo tri gospodarska poslopja)
Razvaljeni notranji zidovi
Pogled na grad iz mesta predgradja, ki je bil z njim povezan z mostom
Južna stena stolpa
Romanski profiliran okvir okna v 2. etaži
Zahodna stena stolpa
Romanska vratna odprtina iz lehnjaka v tretji etaži
Notranjost stolpa
Notranja zahodna stena stolpa
Rekonstruirana romanska lina v južnem delu obzidja
Lina iz notranje strani
Del palacija pred stolpom
Severno obzidje
Šaleški stolp pred obnovo (1990); avtor fotografije je Dragutin Šafarić
Pogled iz vrha stolpa proti zahodu (1990); avtor fotografije je Dragutin Šafarić
Šaleški grad ponoči; avtor fotografije je Dragutin Šafarić
Poznogotska cerkev Sv. Andreja pod gradom
Mesto Velenje, v ozadju je viden grad Velenje
Grad Šalek na bakrorezu iz Vischerjeve Topografije Štajerske, okoli leta 1681 (v ozadju je vidna razvalina gradu Ekenštajn); grad je obsegal močno stolpasto jedro okoli katerega so bila strnjena stanovanjska poslopja s kapelo, ki jo označuje nadstrešni stolpič onstran mostovža, ki drži prek grajskega jarka, je predgradje s tremi gospodarskimi poslopji
Razvalina gradu Šalek; Tagespost suita okoli leta 1860
Šalek; Reichert, Einst und Jetzt; tonirana litografija, Graz 1863/64 (Izrez)


nazaj