Pilštanj sodi med najstarejše gradove v deželi pod katerim se je že zgodaj razvil manjši trg. Stal je nad
pomembno cesto, ki je preko Šentjurja povezovala Celje s Podsredo in od tam z Rajhenburgom in Brežicami
ter hrvaškim Kumrovcem. Hema Breže-Selška je leta 1042 grad skupaj z drugimi svojimi posestmi izročila
na novo ustanovljenemu samostanu v Krki na Koroškem, leta 1071 pa jih je prevzela takrat ustanovljena
krška škofija. Iz manjše utrdbe se je razvil večji grad s palacijem, s stolpom do srede 12. stoletja, in
to na iniciativo krškega škofa Romana I. (1131-1167) ali že za časa njegovega predhodnika.
Leta 1158 se omenja prvi po gradu imenovani krški ministerial vitez Ernest Pilštanjski - Ernest de
Bilenstain. Leta 1185 se je v neki darilni listini krškega škofa Ditrika prvič posebej omenja grad -
castrum de Pilstain. Isti škof imenuje Pilštanj v listini iz leta 1186 castrum nostrum
Pylstein. V tem obdobju so na gradu živeli še Popo (1171-1199), Bernard (1173) in Waltfried (1197), ki
so bili morda Ernestovi sorodniki. Kaneje se omenjajo še krški gradniki Gotpold (1208), Herman (1241) in
Raspo (1256). Rod pilštanjskih vitezov je verjetno kmalu nato izumrl, zakaj na gradu srečamo druge kastelane:
Wulfing Prežinski (1286), Perchtold Lozinški (Losnitzer, 1348 - tega leta se grad omenja kot vest
Peilstain) in Eberhard Golienz (1404 - tega leta se omenja tudi trg Pilšanj). 29. septembra leta 1353
je krški škof Pavel s pismom in
pečatom obljubil vojvodi Albrechtu II., da mu bo s svojimi gradovi Podčetrtek, Pilštanj, Ploštanj, Važenberk
in obema vitanjskima utrdbama vedno na voljo. 12. novembra leta 1441, za časa premirja med cesarjem in
celjskimi grofi, je škof Johan izročil cesarju svoje gradove Pilštanj, Podčtrtek, Bizeljsko in Mokronog,
verjetno iz strahu, da bi jih Celjani znova napadali; v cesarskih rokah so ostali štiri leta, pilštanjski
grad pa je tudi poslej pogosto menjal kastelane. Leta 1463 in 1466 se grad zopet omenja kot gesloss
Paylnstain in gesloss Payllenstain. Leta 1492 ga je od krškega škofa Rajmunda dobil Andrej
iz Višprij, njegov naslednik Ulrik Višprijski pa ga je leta 1501 za 3900 fl. izročil v oskrbništvo
Lorenzu Bonomu, ki je ob tej priložnosti zagotovil zvestobo cesarju Maksimiljanu in njegovim dedičem.
Nekaj let pozneje je grad postal plen upornih kmetov. Ob velikem puntu leta 1515 so ga kmetje že pred 31.
majem zavzeli in pri njemu bržčas ravnali podobno, kot na gradu v Podčetrtku, ki so ga izropali in se obenem
znesli tudi nad njegovimi prebivalci. Sklepamo lahko, da je pri tem tudi stavba, ki so jo morali kmalu
nato vrniti lastnikom, utrpela precej škode, saj jim jo posadka gotovo ni pustila brez odpora.
Leta 1548 je bil grajski oskrbnik Krištof Wildensteiner, leta 1552 in leta 1563 pa Hans Trauner. Leta
1570 je krški škof Urban Sägstetter obnovil tedaj že hudo derutni grad. Leta 1617 sta imela Pilštanj
v najemu Jurij pl. Reising in njegova žena Judita, pozneje, leta 1629 pa sta ga kupila. Njuni dediči so
si leta 1672 razdelili posest. Grad je dobila hči Johana pl. Reisinga, Ana Krescencija, por. Wintershofen.
Skupaj s svojim možem Godefridom Honoriusom pl. Wintershofnom se namreč še leta 1692 omenja lastnik
Pilštanja. Grad je poslej v rokah Wintershofnov, ki so svoj delež dediščine združili z gospoščino Kozje,
utrdbo pa konec 18. stoletja pustili propasti. Zdi se, da so iz njenega kamenja pozidali ne le novo
župnijsko cerkev, ampak
tudi vrsto drugih trških stavb, med njimi župnišče, kjer je v zidovju ohranjenih več spolij. Danes priča
o nekdanjemu gradu le še samcat ostanek zidu na vzhodni strani griča.
Podobo v renesančni dobi predelanega gradu nam kažejo Clobucciarichevi skici in Vischerjevev bakrorez. Že
na prvi pogled nas presenti njegova mogočna zasnova. Grad je zavzemal vso umetno izravnano ploščad vrh
grebena nad naseljem. Na severni, proti vasi obrnjeni strani, kjer so še danes vidni sledovi nekdanjega
obrambnega jarka, ga je varovalo nenavadno visoko obzidje z delno zastrešenimi cinami, pred njim pa je
kot samostojni branik stala okrogla renesančna bastija s konzolnim vencem pod srešnim napuščem. Vhod,
na straneh zavarovan z večnadstropnima, nezastrešenima stolpoma, je držal na notranje dvorišče, kjer je
stal v ozadju, v zavetju tik nad pečino, dvonadstropni palacij. Zanimivo je, da grad ni imel bergfrida,
ampak je težo obrambe v celoti prevzemalo obzidje, ki je s svojo višino doseglo višino palasa. Pomožnih
stavb, ki so nedvomno stale na dvorišču tega velikega kompleksa, na upodobitvah - vse žal kažejo grad
z ene same strani, zahodne strani - ni videti.
|