Ormož (grad)
Friedau

13.stoletje

Ormož leži na prastari, vselej nemirni meji med nekdanjim nemškim cesarstvom in Ogrsko. Celotno območje je bilo v zrelem srednjem veku pod nadoblastjo salzburških nadškofov. Na prvo omembo naselja naletimo leta 1273, ko se je vitez Wluingus de Poumgarten odpovedal v korist nemškega viteškega redu iz Velike Nedelje nekim posestvom. V listini nastopa tudi priča dominus Frizo de Holermous. Z imenom Holermous (Holermues) je mišljeno naselje, sa je šele okoli leta 1278 - letnica ni povsem zanesljiva - kralj Rudolf dovolil Frideriku Ptujskemu, da si postavi »pri mejah kralja Ogrske hišo na lastni ali fevdni zemlji.« Zdi se, da so tedaj Ptujski pozidali grad, ki je pozneje po svojem lastniku Frideriku dobil ime Friedau - Ormož, ime, ki ga je pozneje prevzelo tudi mesto. Grad je ostal v posesti Ptujskih do leta 1438, ko je rodovina izumrla, upravljali pa so ga katelani. Leta 1441 ga je dobil svak poslednjega Ptujskega grof Johan Schaunberški. Leta 1486 so njegovi dediči zapisali gospoščino z gradom grofu Devinu Frankopanu, soprogu Barbare roj. Schaunberg, toda že istega leta je prevzela grad deželnoknežja vojska pod vodstov Jerneja Perneškega, da bi ga uporabili kot oporišče v boju proti Ogrom. Toda gradu niso imeli dolgo v rokah. O umiku so ga požgali, se seboj pa so odvlekli tudi malega Frankopanovega sina Mihaela. Matija Korovin je ponudil Frankopanki 4000 fl., da bi ga lahko odkupila, grofica pa se je v zahvalo leta 1487 zavezala, da mu bo njen grad Ormosd vselej odprt, njegovim sovražnikom pa zaprt. Grad se tedaj prvič imenuje s slovenskim imenom. Že naslednje leto pa je grofica grad v celoti izročila Korovinu, ki ga je za 6000 fl. podelil svojemu poveljniku Jakobu Szekelyju. Ko je Korovin naslednje leto umrl, se je Szekely s cesarjem pomiril in ta mu je prepustil ormoško gospoščino za 24000 fl. V naslednjih letih se je za gospoščino vnel spor med Szekelyji in Schaunbergi, vendar je ta vstala v rokah Szekelyjev in njihovih dedičev. Proti koncu 16. stoletja se je pričela posest drobiti in je leta 1605 prešla v roke madžarskega barona Ladislava Petheja. Franc Anton, poslednji baron Pethe, je 12. februarja četa 1704 doživel, da so mu Kruci, ki so jim pomagali tudi njegovi podložniki, izropali in požgali grad. Leta 1710 je umrl, kot fidejkomisna lastnica Ormoža pa mu je sledila vdova Elizabeta, roj. Saurau. Pozneje so grad posedovali po letu 1733 njen nečak Janež Jožef grof Galler, po leta 1742 grofica Poliksena Königsacker, roj. Thavonat in njej sin Leopold, leta 1805 industrialci Pauerji, leta 1863 baronica Henrika Werner, leta 1898 baron Feliks Čokl, leta 1908 Oskar Pongratz, leta 1910 do 1945 grofje Wurmbrand. Danes se v gradu nahaja muzej (del ptujskega muzeja, severni in južni trakt), knjižnica (vzhodni trakt), glasbena šola (zahodni trakt) in radio Prlek (severni trakt).

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje", Založba Park, Ljubljana, 1991, ISBN /
Kontaktni podatki:
Javni zavod Muzej Ormož
Kolodvorska cesta 9
2270 Ormož

Telefon: +386 (02) 741-72-90
e-mail: muzej.ormoz@siol.net
Spletne povezave:
Muzej Ormož
Prireditve:
Razne prireditve v atriju gradu, Ormoško poletje, muzej
GPS koordinate:
N 46° 24.428' E 16° 09.075'

nazaj

Ormoški grad ima v tlorisu obliko pravokotnika; jedro stavbe sestavljajo štirje dvonadstropni stanovanjski trakti
K njemu se na njegovi južni strani prislanja samostojno stanovanjsko posloplje, tudi pravokotnega tlorisa
Severovzhodni vogal gradu je okrepljen z mogočnim stolpom, bergfridom, ki je že v svoji prvotni obliki obsegal pet etaž in je imel na vrhu zidno krono
Leta 1635 so stolp z osmerokotnim nadzidkom še povišali
V stolpu je bila nekdaj grajska kapela, katere apsidalni sklep, počivajoč na treh kamnitih konzolah, je na njegovi vzhodni zunanjščini v obliki pomola še ohranjen
Zahodna fasada gradu; okna imajo baročne okvire
Južna fasada, levo od prizidka; ograjeno je manjše dvorišče
Vzhodna fasada
Skozi novejši pritlični portal z wurmberškim grbom pridemo preko banjaste obokane veže na dvorišče
V veži je sekundarno vzidanih več kamnitnih reliefnih plošč, ki izvirajo z nekdanjih mestnih vrat
Dvorišče je opremljeno z baročnim vodnjakom s kovano krono
Zahodni stanovanjski trakt krasijo slopaste arkade, ki so v pritličju nenavadno visoke
V tem traktu so ohranjeni najodličnejši grajski prostori (na fotografiji klasicistična alegorija, avtor I. Stopar)
Južni trakt v katerem se nahajajo muzejske zbirke
Med muzejskimi zbirkami bomo našli občasne razstave: arheološka razstava "Med Dravo in Muro – predstavitev arheološke dediščine obmejnih občin Prlekije in Medžimurja"
"Ormož v času Karađorđevićeve in Titove Jugoslavije"
Razstavni prostor v nadstropju severnega trakta
Pri obnovi gradu so nekatere starejše arhitekturne elemente v fasadi pustili odkrite; gre za gotske okenske okvire
Severno pred gradom se nahaja opuščeno gospodarsko poslopje
Ormoški grad obdaja eden najleških parkov, kar se jih je ohranilo na Slovenskem
Sredi parka je tudi grobnica iz začetka 20. stoletja, v kateri so pokopani pokojniki iz plemiških rodbin Wurmbrand–Stuppach, Pongratz in Georgevits.
Grajski jarek, ki grad obdaja s treh strani
Grad Ormož, litografija iz Reichertovega albuma Einst u. Jetzt, 1864


nazaj