Skrite pod listi drevja na 636 metrov visokem strmem griču imenovanem Stari grad pri Lokah pri Taboru ležijo skromne razvaline nekoč mogočnega gradu Ojstrica (Osterwitz). Utrdba je bila v lasti svobodnih gospodov Žovneških. V njej so menda kasneje bili urejeni tudi celjski zapori v katerih je bil zaprt tudi Friderik II. Celjski. Na gradu naj bi menda leta 1428 umorili njegovo drugo ženo Veroniko Deseniško. Govori se, da so jo bili utopili, zasledimo pa tudi legendo, da naj bi jo vrgli s skalnate pečine na sosednjem hribu Krvavica. Legenda še nadaljuje, da naj bi se Veronika Deseniška vračala na skalno pečino, kjer je bila umorjena ob vsaki od lune obsijani noči in jokala.
Grad je v virih prvič omenjen leta 1280 kot castrum Ostirwitz, leta 1308 kot haus Osterwitz, leta 1362 kot schloss Osterwitz, nato pa še leta 1372 (geschloss Ostrawicz), leta 1423 (vest osterwitz), leta 1459 (gesloss Osterwitz) in 1484 gesloss Osterbicz.
Grad so upravljali žovneško-celjski kastelani, ki so se v 14. stoletju imenovali po gradu (leta 1320 vitez Uschalk, leta 1330 Mertl, leta 1352 pa Eberhard). Celjska gradiščana sta bila tudi Pavel Luegel iz Žalca (omenjen leta 1417) in Jurij Minndorfer (1432). Po letu 1456 so na njem gospodovali deželoknežji oskrbniki, med njimi najprej Hans Eckelheimer, nato celjski vicedom Jurij Apprecher (omenjen leta 1459), Hansen Apprecher (1478), Krištof Obračan (1484), Tomaž Gradenecker (1494), med letoma 1501 in 1530 Leonhard Raumschüssl in njegovi sinovi ter od leta 1535 Jošt Limbarski. Leta 1542 je omenjen Friderik von Rechberg, leta 1546 Hans Wagen, leta 1556 pa ga je dobil v stavno last Maksimilijan Schrottenbach (Šratenbah), ki je grad opustil in ob znožju hriba pozidal graščino. Grad je skoraj popolnoma razpadel že v začetku 17. stoletja .
Na vrhu kopastega griča je stalo prvotno grajsko jedro z mogočnih bergfriedom, pozidanim iz velikih klesanih blokov, o tem pričajo pičli ostanki razvalin, pod njim pa so se ob strmem pobočju zvrstile ostale grajske in pomožne stavbe, zavarovane s tremi obrambnimi jarki, vsekanimi v skalnati greben. Od teh objektov je ohranjenih še nekaj zidov, visokih več metrov. Na Ojstrici je bila grajska kapela Naše ljube gospe.

Zasledimo še omembe: Celjska kronika poroča v XXXVIII. poglavju, da je dala vdova Ulrika Celjskega Katarina dobro zavarovati gradove Žovnek, Ojstrico in druge; Leta 1635 so uporni kmetje med drugim napadli tudi grad Ojstrico.

Teren, kjer ležijo razvaline je težko prehoden, vegetacija je popolnoma razraščena, korenine dreves pa so se ponekod oklestile ruševin in jih s svojo močjo razdirajo. Notranjost objekta je zasuta z zemljo, listjem, predvsem pa z močno razpletenimi koreninami tamkajšnjega drevja. Težko je iz razvalin ugotoviti kaj kateri del predstavlja. Za določene razvaline lahko že na začetku sklepamo ali gre za del grajskega jedra ali zidu/obzidja pri jarkih. Lahko bi si pomagali tudi s skico Vischerja ampak znano je že, da te slike nikoli niso bile povsem natančne. Opisi fotografij bodo torej bolj skopi.

Za tiste, ki bi si radi razvaline ogledali ponujam kratek kažipot kako do lokacije.
Iz magistralne ceste Vransko-Celje zavijete proti Taboru. Od tod nadaljujete pot skozi naselje Loke, kmalu za koncem naselja boste naleteli na križišče, ki ga prikazuje fotografija št.1.
Po makedamski cesti se odpeljete v smeri hriba Krvavica (vidna bo tabla). Nadaljujte pot do peskokopa, kjer lahko tudi parkirate avtomobil oz. drugo prevozno sredstvo. Fotografija št.2.
Od sedanje lokacije se odpravite po makedamski cesti v smeri nazaj (proti severu) približno 30 metrov. Na vaši levi bo vidna gozdna steza in smerokaz za Ojstrico (fotografija št.3 in 4). Pot nadaljujete po stmem pobočju do razvalin.



13-03-2005
Po pričevanju nekoga iz kraja Tabor naj bi bil od gradu pa do dvorca speljan podzemni rov, ki pa se je že sesul (morda ne povsem). V tem rovu naj bi nek domači kmet pred več kot 30. leti (verjetno v času rušitve dvorca) našel povsem dobro ohranjen srednjeveški meč, ki ga je nato zamenjal z nekom (domnevno z zdravnikom) za ribiško palico. Dandanes je Ojstrica še vedno zanimiva lokacija, kamor radi povohajo nosovi detektorjev kovin. Razkopavanje razvalin je sicer prepovedano, če pa že kaj najdemo, pa si tega ne smemo prilastiti.