Novi grad (Stari grad)
Neuhaus, Castelnuovo al Carso

13. stoletje

Grad so zgradili okoli leta 1270, nekaj let pred sporazumom iz leta 1281, ki ga je takrat označil (Castrum navum apud Cerolach kot pravnega naslednika gradu Karstberg. Na prvo omembo gradu naletimo v listini, izdani 18. januarja 1275, kot Castrum novum situm in Carsis. Po Novem gradu preimenovana veja goriških ministerialov Karstberških se v virih omenja od začetka 14. stoletja dalje. Leta 1300 se omenja goriški ministerial Vošalk - Wossalcus de Nova domo, ki je imel od okoli leta 1320 v fevdu goriški grad Momjan. Nato nastopajo v listinah še: leta 1310 dominus Witich de Castronouo s sinom Withiczom (imonovanim Boatic oz. Witigo Bogatec), hkrati tudi gospod Maynalm s sinom Winterjem, leta 1314 Almerik - Amarlico, leta 1315 je omenjen dominus Wosalchus de CAstro nouo dicto Wospeltik, leta 1319 dominus Vincentius de Castro nouo, leta 1320 Rentscho in Bogattez de Castro novo, leta 1341 Renssonus de Nouo castro, leta 1345 dominus Coradus Theotonicus de Neunburch, leta 1349 pa grajski grof gospod Symon.
Leta 1358 je grof Majnhard Goriški Novi grad kot doto zastavil svoji sestri Elizabeti, poročeni Babonić-Krupski, pozneje pa so ga Goriški kot doto zastavili še Ani Frankopan. Rodovina Neuhaus se je leta 1358 preselila k Krmin pri Gorici, kjer jim je grof Majnhard Goriški v zameno za Novi grad v fevd podelil obširno posesti, ki je leta 1572 postala last rodovine Kobenzl. Ana Frankopan le leta 1393 zaradi dolgov Novi grad z gradom in gospoščino Rašpor zstavila Beneški republiki in ta ga je obdržala do leta 1397. Po smrti Ane Frankopan je grad ponovno propadel Goriškim grofom, ti pa so ga leta 1426 zastavili mestu Trst. Leta 1463, ko je izbruhnil spod med Beneško republiko in Habsburžani, so Novi grad in Trst zasedli Benečani in ga dali v upravljanje kastelanu Jakobu de Tarsia. Na začetku 16. stoletja je bil grad v rokah beneške plemiške družine Gavardo. Leta 1509 so grad v prvi beneško-avstrijski vojni po enodnevnem obstreljevanju zavzele čete hrvaškega grofa Krištofa Frankopana, ki se je kot plačanec z 200 konjeniki bojeval na avstrijski strani. Avstrijci so na gradu zajeli tudi beneško vojaško posadko, ki je štela 42 mož. Poslej je imel grad s kratkim presledkom leta 1511 kot deželnoknežji fevd grof Krištof Frankopan. Cesar Maksimiljan I. mu je gospoščino podelil v fevd v skladu z obljubo, da tisti, ki bo kak kraj iztrgal Benečanom, bo ta kraj tudi dobil v fevd. Pozneje se kot deženoknežji upravnik Novega gradu omenja Nikola Jurišić, ki je bil nekaj časa tudi kranjski deželni glavar. Leta 1533 je sodišče v Tridentu, ki je urejalo nekatere sporne stvari med Avstrijo in Benetkami, odločilo, da se grad v sklopu avstrijske države vrne družini Gavardo, ki je bila pred vojno očitno že lastnica gradu. Gavardi pa gradu niso dolgo obdržali. Brata Ruprecht (Darij) in Jurij sta preveč stiskala podložnike, prenila in ropala po bližnji in daljni okolici, predvsem pa sta bila nepokorna avstrijski oblasti in deželnemu knezu ter sta upala na ponovno beneško zasedbo tega območja. Tržaški glavar Jakob pl. Raunach ke na cesarjev ukaz s številnimi vojaki 30. decembra leta 1550 napadel in zavzel Novi grad. Julija so zaprli v ječo na ljubljanskem gradu. Po Valvasorju so leta 1551 na cesarjev ukaz Novi grad demolirali, pozneje pa so ga obnovili. Grad je ostal deželnoknežja last do leta 1622, ko ga je skupaj s Švarcenekom in Socerbom od cesarja Ferdinanda II. kupil Benvenut VI. pl. Petazzi. Grad je dal v upravljanje Pupillu Marenziju, ki si je na območju novograjske gospoščine zgradil nov dvorec Odolina. V kmečkem uporu leta 1635 so grad uporni kmetje napadli, a ga niso mogli zavzeti. Okoli leta 1690 je grof Benvenut VII. Petazzi novograjsko in socerbsko gospoščino prodal notranjeavstrijski dvorni komori s sedežem v Gradcu. Ta jo je leta 1708 kot zamenjavo predala grofu Herkulu Turinetti de Prija e Pancalieri. Sredi 18. stoletja je bila gospoščina v rokah Jožefa barona Salvaia, ki je v oporoki z dne 1. oktobra leta 1760 določil za glavnega dediča sina Rajmunda. Po Rajmundovi smrti je njegova mati in dedinja Elizabeta baronica Salvai leta 1768 prodala gospoščini Novi grad in Socerb markizu Antonu Montecuccoliju iz Modene za 50 000 goldinarjev. Po Antonovi smrti čez nekaj dni je obe gospoščini podedoval njegov sin Enej Franc, ki je umrl leta 1830, sledil mu je sin Rajmund, ki je bil lastnik do smrti leta 1878. Enej Franc Montecuccoli je na začetku 19. stoletja v naselju Podgrad zgradil nov dvorec, stari grad pa je ostal prazen. Leta 1827 so grad začasno preuredili za potrebe deželnoknežjih uradov, po letu 1850, ko so urade preselili v spodnji dvorec, ki so ga Mobntecuccoliji prodali občlini, pa so odročni grad opustili in kmalu zatem do tal podrli.

V času Valvasorja je bil grad večnadstropna kvadrasta stavba z nižjim obzidjem, obrambnim stolpom, grajsko kapelo in pomožnimi stavbami. Na franciscejskem katastru iz leta 1818 je stavba videti drugače, kot novoveški dvorec podkvaste oblike z okroglim stolpom. Vzhodni del je že označen kot opuščen. Leta 1895 je Giuseppe Caprin v knjigi Alpi Giulie upodobil grad samo še kot razvaljeni okrogli stolp z ohranjenimi oboki v spodnjih treh etažah. Na razglednicah iz 20. stoletja je vrhnji obok še sesut, na fotografijah iz časa po drugi svetovni vojni pa sta sesuta tudi oboka v pritličju in kleti. Danes so od nekoč mogočne celote razvidni le fragmentirano ohranjeni zidovi okroglega stolpa, izravnan zaraščen plato na mestu grajskega jedra in sledovi zidov nekdanje grajske kapele.

Literatura:
Sapač, Igor: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - III. Notranjska (Porečje Reke z Brkini), Viharnik, Ljubljana, 2007, ISBN 978-961-6057-59-2
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
/links
Prireditve:
Območje razvalin gradu ni primeren za prireditve.
GPS koordinate:
N 45° 31.561' E 14° 8.979'

nazaj

Pogled na razvaline s poti na vrh vzpetine Stari grad
Vzhodno od ostalin stolpa se nahajajo sledovi verjeno vzhodne stene stavbe
Stolp z vzhodne smeri
Pogled od stolpa proti vzhodu, kjer se je nekoč nahajalo pročelje gradu
Ostanki obočnih konstrukcij v okroglem stolpu
Pogled na stolp z vzhodne smeri; opazna je dozidava,
Pogled na razvaljeni stolp z območja nekdanjega grajskega jedra
Novi grad v Valvasorjevi Skicni knjigi


nazaj