Mokronog (trški grad)
Nassenfuss

13. stoletje

Trški grad v Mokronogu ne smemo zamenjevati z gradom Gorenji Mokronog (Obernassenfuß), od koder je izviral tudi leta 1137 izpričani vitez Heinrich de Nazvoz, za katerega pa ni jasno, ali ne gre pravzaprav za nekega salzburškega gospoda z Bavarske. Spodnji mokronoški grad, ki je bil last krške škofije, se prvič omenja leta 1265 kot castrum Nazenfuez. Zaradi težke in na podlagi obstoječih virov nujno le hipotetične identifikacije posameznih plemičev še ni povsem razjasnjeno ali sta oba gradova spadala pod isto gospoščino in sta imela iste lastnike. Do neke mere je utemeljena domneva, da lastnikov obeh gradov ne moremo enačiti in daj e bil trški grad potemtakem upravni sedež posesti, ki jo je Hema Breže-Selška v letih 1043 - 1044 darovala samostanu Krki na Koroškem. Krški upravitelji-prebivalci spodnjega gradu Mokronog pa v srednjem veku bržčas niso pomenili prav veliko, saj se v virih iz 13. in 14. stoletja sploh ne pojavljajo.
V rokah krške škofije je grad ostal do začetka 17. stoletja, vmes pa je doživljal burne čase. Leta 1439 ga je napadel Jan Vitovec, leta 1515 pa še uporani kmetje. Med letoma 1526 in 1787 je bil tukaj tudi sedež krvnega deželnega sodišča.
Leta 1576 je grad z gospostvom dobil v zastavo Janez pl. Gallenberg. leta 1616 pa ga je od krške škofije kupil Jožef pl. Maherčič. Nato so se kot lastniki v 17. stoletju zvrstili od leta 1650 Ernest Mihael Scherer pl. Schernburg, do leta 1674 njegov zet baron Janez Daniel Kheysell in za njim njegova vdova. Leta 1693 je grad in gospoščino kupil baron Janez Gotfried Erenrajh Wintershofen, dve leti zatem ga je podedoval grof Franc Ernest Reissig. Grad je ostal v posesti družine Reissig do leta 1758, ko ga je pridobila grofica Marija Ana Christalnigg por. Formentini. Po letu 1789 je grad prišel v roke Marije Ane Schaefmann, nato so ga posedovali od leta 1811 oz. 1822 Marija Storch pl. Schaefmann in za njo od leta 1850 naprej baron Gustav Berg. Ta je stavbo zadnjič velikopotezno prenovil in zgradil novo dovozno pot, v rokah njegovih potomcev pa je ostala vse do leta 1902, ko je prišla v meščanske roke. Tedaj so razprodali dele grajske opreme. Grad sta kasneje kupila trgovca Janez Hladnik iz Broda pri Dolenjem Logatcu in Janez Bahovec iz Ljubljane; slednji je čez dve leti postal edini lastnik. Kmalu zatem, leta 1905, je grad kupil mokronoški posestnik Mavsar, nato pa se je naglo zvrstilo več lastnikov: od leta 1909 Janez Smrekar iz Ljubljane, od leta 1912 odvetnik dr. Otto Vallentschag. Med 1. svetovno vojno je bil v rokah Dunajčana Hoffmanna, po njej pa od leta 1931 naprej v rokah bančnega ravnatelja LAdislava Pečenka iz Ljubljane. Ta ga je leta 1937 prodal Ljubljanski kreditni banki, leta 1940 pa ga je kupil mokronoški industrialec in veleposestnik Savel Kalin. V njegovih rokah je leta 1943 požgani grad ostal vse do konca druge svetovne vojne, ko so ga leta 1945 skupaj z obsežnim posestvom nacionalizirali.
Ob okupaciji Jugoslavije aprila leta 1941 so Mokronog zavzele nemške enote, ki so jih kmalu nadomestili Italijani. Ti so v gradu uredili svojo postojanko in jo uporabljali vse do jeseni 1943. Ko je Italija septembra leta 1943 kapitulirala, se je vojaška posadka iz gradu izselila, Mokronog pa je hkrati z bližnjim gradom Rakovnik 9. septembra zavzel III. bataljon Gubčeve brigade. Partizani so najprej razorožili italijanske vojake, nato pa so še isti dan požgali oba gradova.
Po koncu vojne so krajanom Mokronoga pričeli izdajati nakaznice za odvažanje ruševinskega materiala, postopoma pa so pričeli tudi minirati in nasilno rušiti sicer povsem ohranjeno zunanje obodno zidovje. Tako se je sicer ob koncu vojne dobro ohranjena razvalina postopoma spremenila v brezoblično grobljo kamenja. Do leta 1953 so porušili domala celotno notranjščino kompleksa in južni trakt z romanskim stolpom vred, ostalo pa je zunanje obodno zidovje na zahodni, severni in vzhodni strani. Do leta 1960 so nato podrli še to. Ostali so le temelji obodnega zidovja z izjemo dela vzhodnega trakta, kjer se je fragmentarno do prvotne višine ohranil zgodnjegotski palacij. Konec šestdesetih let, ko so podrli vse zidovje in odpeljali material, se je pričelo postopno urejanje grajske vzpetine. Izravnali so temelje obodnega zidovja in splanirali notranjščino kompleksa. Za spomin so pustili del vzhodne zunanje stene. Celoto so spremenili v nekakšen avditorij na prostem, na ostanku severnega zidu, za novim odrom, pa so leta 1967 postavili spomenik narodno osvobodilnemu boju.
Leta 1993 je nova oblast zanemarjene in propadajoče ostanke gradu z delom pripadajočega posestva vred vrnila potomki Savla Kalina, Salomi Pašić z Reke.

Grad v katerem je bilo veliko bogate opreme ter lepe renesančne freske, je bil bombardiran in požgan med drugo svetovno vojno. Ohranilo se je nekaj obodnega zidovja, ki pa je v družbi s farno cerkvijo sv. Tilna še vedno izstopa v veduti Mokronoga.

V knjigi "Grajske stavbe" (glej seznam literature), boste našli podatke o stavbnem razvoju ter podroben opis arhitekturnih členov.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - III. Dolenjska (Porečje Temenice in Mirne), Viharnik, Ljubljana, 2002, ISBN 961-6057-34-0
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
Kontaktni podatki:
Občina Trebnje, TIC Trebnje
Telefon : 07 304 47 17
tictrebnje@volja.net
Spletne povezave:
Geografija kraja Mokronog
Od kod ime Mokronog?
Prireditve:
Menda so na nekdanjem grajskem dvorišču med nekoliko urejenimi razvalinami zdaj tudi občasno prireditve na prostem.
GPS koordinate:
N 45° 56.512' E 15° 8.725'

nazaj

Grad se nahaja na skalnem obronku na južnem robu Starega trga ob cerkvi sv. Tilna
Do grajske vzpetine vodita (vsaj) dve poti; na sliki je vidna dovozna pot, utrjena konec 19. stoletja
Dovozna pot se vije okoli vzpetine in se zaključi na južni strani
Kratka peš pot na popelje mimo ostalih obodnega zidovja
Z mrežo zavarovano zidovje
Polkrožno sklenjeni južni portal iz 16. stoletja je bil sestavljen iz velikih kamnitih klad; nad njim se je nekoč nahajala kamnita plišča z letnico 1569 (ali 1595)
Robovi so bili prirezani na ajdovo zrno
Do ravnice vodijo kamnite stopnice
Srednji del zunanje stene vzhodnega trakta sega malone še do svoje prvotne višine
Zvonik cerkve sv. Tilna
Pogled na "grajski" hrib z jugo-zahodne smeri; pogled na vogal, kjer je nekoč stal renesančni stolp, tik njega pa še romanski bergfrid
Danes je vrh mokronoškega grajskega griča le obsežna zatravnjena ploščad s propadajočimi ostanki obodnih zidov, kljub temu pa se še da slutiti razsežnosti in mogočnost nekdanje zasnove
Pogled na cerkev sv. Petra, v bližini katere se nahajajo razvaline gornjega mokronoškega gradu
Z vrha je lepo viden tudi stolp
Freska z motivom lova iz začetka 16. stoletja
C. Grefe, grad Mokronog; litografija iz albuma Stara Kranjska, 1900/01
Mokronoški grad na razglednici iz začetka 20. stoletja; INDOK
Grad in trg na bakrorezu v Valvasorjevi Topografiji, 1679
Grad Mokronog v Valvasorjevi Slavi, 1689
Grad Mokronog na litografiji v Wagnerjevi suiti Kranjske, okoli leta 1845 (detajl)


nazaj