Nekdanji stari mengeški grad je v poznem 16. oz. zgodnjem 17. stoletju postal neprimeren za prebivanje, posest
pa je bila že močno razdrobljena. Valvasor poroča, da je mengeški dvor, kot naslednik dela nekdanje mengeške posesti,
nekako med leti 1625-1630 pozidal Leopold Raumschüssel na zemljišču, s katerega je bil poprej nagnal nekaj kmetov,
vendar natančnejše letnice nastanka ne navaja. Po Leopoldovi smrti je postala njegova lastnika gospa Maksimila, rojena
baronica Pranckh, ki se je potlej drugič poročila z obristlajtnantom Cordonom in tretjič s Francem Ignacijem Seyfridom,
ki je postal grajski gospod, medtem ko ga je v Valvasorjevem času že posedoval Anton baron Leuenberg - Löwenberg.
Od druge polovice 17. stoletja dalje se je zvrstila na graščini še cela vrsta lastnikov - Liechtenturni, Scarlichiji,
Auerspergi in drugi. Med leti 1837-1939 je bila graščina v posesti rodovine Stare, sledil ji je Lojze Kanc, med
okupacijo pa so Nemci vso posest zaplenili. Po zadnji vojni so graščino podržavili, leta 1948 pa so jo dodelili Državnemu
posestvu Jablje-Mengeš-Križ. Sedaj so v njem stanovanja.
Obe stavbi (grajsko poslopje in gospodarski trakt) je Mihael Stare, prvi iz te rodovine, ki je posedoval graščino, leta
1840 temeljito prezidal; o tem pričata inicialki M. S. in letnica na ohranjenem peščenčevem klasicističnem portalu
osrednje grajske stavbe. Stare je poenostavil in hkrati povečal njen tloris tako, da je izzidal prostor med obema kriloma.
Nastala 4 x 5-osna stavba, pokrita z enotno piramidasto streho. V pritličju in nadstropju je povečal pravokotna okna
ter jih opremil z maltastimi okviri in polkni, pritličje je okrasil z vodoravnimi rustičnimi pasovi, nadstropje, oddeljeno
od pritličja s profilirano gredo, je razčlenil s pilastri. V veži nadstropja, kamor drže lesene dvoramne stopnice, se je
ohranil lesen kasetiran strop.
Raziskovalec mengeške preteklosti Stane Stražar je v svoji monografiji o Mengšu ohranil podatek, da je Stare en prostor
v graščini prezidal v kapelo, ki so jo po vojni uničili. Tem naj bi nekdaj pričala plošča z napisom DEO OMNIPOTENTI in
letnico 1843, vendar je šlo očitno le za preureditev že prej obstoječega sakralnega prostora.
Staretova prizadevanja se niso omejila zgolj na preureditev grajskih stavb. Postamente ob stopnišču pred vhodom v graščino
je opremil s kipi štirih letnih časov, ki so jih izdelali v Prašnikarjevi cementarni v Kamniku, v neposredni bližini pa je
uredil tudi drevoreda. Po zadnji vojni so izginile plastike in graščinski nasadi, grajska stavba pa je doživela še nekaj
predelav.
(citirano, Stopar)
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - I. Gorenjska (Območje Kamnika in
Kamniške Bistrice)", Viharnik, Ljubljana, 1997, ISBN 961-6057-12-X
|
nazaj
|
|
Pogled na vzhodno fasado dvorca
|
|
Pogled iz jugo-vzhodne smeri
|
|
Zahodno, v stanovanja predelano gospodarsko poslopje
|
|
Med graščino in sosednjim poslopjem je ohranjen grajski vodnjak z
vklesano inicialko MS in letnico 1842
|
|
Vzhodni vhod v park, ki se nahaja v neposredni bližini dvorca
|
|
Vzhodni del parka; onstran parka je viden eden izmed dveh drevoredov, ki ju
je zasadil Mihael Stare
|
|
Zahodni del parka
|
|
J. V. Valvasor, Spodnji dvorec v Mengšu (Trost); bakrorez
prikazuje enonadstropno grajsko poslopje, pozidano na ključastem tlorisu v obliki velike črke L ter opremljenim s
frčadami in ganki; znotraj obzidanega dvorišča, kjer je bil po Valvasorjevem pričevanju tudi lepo urejen vrt, je
zadaj manjša, le 2x5 ali 6-osna stavba, ki je očitno rabila za prebivanje
|
|