Mengeš (Novi grad, Spodnji mengeški grad)
Mannsburg

17. stoletje

Nekdanji stari mengeški grad je v poznem 16. oz. zgodnjem 17. stoletju postal neprimeren za prebivanje, posest pa je bila že močno razdrobljena. Valvasor poroča, da je mengeški dvor, kot naslednik dela nekdanje mengeške posesti, nekako med leti 1625-1630 pozidal Leopold Raumschüssel na zemljišču, s katerega je bil poprej nagnal nekaj kmetov, vendar natančnejše letnice nastanka ne navaja. Po Leopoldovi smrti je postala njegova lastnika gospa Maksimila, rojena baronica Pranckh, ki se je potlej drugič poročila z obristlajtnantom Cordonom in tretjič s Francem Ignacijem Seyfridom, ki je postal grajski gospod, medtem ko ga je v Valvasorjevem času že posedoval Anton baron Leuenberg - Löwenberg.
Od druge polovice 17. stoletja dalje se je zvrstila na graščini še cela vrsta lastnikov - Liechtenturni, Scarlichiji, Auerspergi in drugi. Med leti 1837-1939 je bila graščina v posesti rodovine Stare, sledil ji je Lojze Kanc, med okupacijo pa so Nemci vso posest zaplenili. Po zadnji vojni so graščino podržavili, leta 1948 pa so jo dodelili Državnemu posestvu Jablje-Mengeš-Križ. Sedaj so v njem stanovanja.

Obe stavbi (grajsko poslopje in gospodarski trakt) je Mihael Stare, prvi iz te rodovine, ki je posedoval graščino, leta 1840 temeljito prezidal; o tem pričata inicialki M. S. in letnica na ohranjenem peščenčevem klasicističnem portalu osrednje grajske stavbe. Stare je poenostavil in hkrati povečal njen tloris tako, da je izzidal prostor med obema kriloma. Nastala 4 x 5-osna stavba, pokrita z enotno piramidasto streho. V pritličju in nadstropju je povečal pravokotna okna ter jih opremil z maltastimi okviri in polkni, pritličje je okrasil z vodoravnimi rustičnimi pasovi, nadstropje, oddeljeno od pritličja s profilirano gredo, je razčlenil s pilastri. V veži nadstropja, kamor drže lesene dvoramne stopnice, se je ohranil lesen kasetiran strop.
Raziskovalec mengeške preteklosti Stane Stražar je v svoji monografiji o Mengšu ohranil podatek, da je Stare en prostor v graščini prezidal v kapelo, ki so jo po vojni uničili. Tem naj bi nekdaj pričala plošča z napisom DEO OMNIPOTENTI in letnico 1843, vendar je šlo očitno le za preureditev že prej obstoječega sakralnega prostora.
Staretova prizadevanja se niso omejila zgolj na preureditev grajskih stavb. Postamente ob stopnišču pred vhodom v graščino je opremil s kipi štirih letnih časov, ki so jih izdelali v Prašnikarjevi cementarni v Kamniku, v neposredni bližini pa je uredil tudi drevoreda. Po zadnji vojni so izginile plastike in graščinski nasadi, grajska stavba pa je doživela še nekaj predelav.
(citirano, Stopar)

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - I. Gorenjska (Območje Kamnika in Kamniške Bistrice)", Viharnik, Ljubljana, 1997, ISBN 961-6057-12-X
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Gradovi Domžal in Mengeša
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 46° 10.033' E 14° 34.188'

nazaj

Osrednja grajska stavba, dvor (dvorec, graščina) Mengeš; pogled iz jugo-zahodne smeri
Pogled na vzhodno fasado dvorca
Pogled iz jugo-vzhodne smeri
Zahodno, v stanovanja predelano gospodarsko poslopje
Med graščino in sosednjim poslopjem je ohranjen grajski vodnjak z vklesano inicialko MS in letnico 1842
Vzhodni vhod v park, ki se nahaja v neposredni bližini dvorca
Vzhodni del parka; onstran parka je viden eden izmed dveh drevoredov, ki ju je zasadil Mihael Stare
Zahodni del parka
J. V. Valvasor, Spodnji dvorec v Mengšu (Trost); bakrorez prikazuje enonadstropno grajsko poslopje, pozidano na ključastem tlorisu v obliki velike črke L ter opremljenim s frčadami in ganki; znotraj obzidanega dvorišča, kjer je bil po Valvasorjevem pričevanju tudi lepo urejen vrt, je zadaj manjša, le 2x5 ali 6-osna stavba, ki je očitno rabila za prebivanje


nazaj