Mengeš (grad)
Mannsburg

12. stoletje

Grad in naselje pod njim naj bi dobila ime po poganskem vitezu Mengu. Ime Mengeš oz. njegova nemška različica Mannsburg, ki je očitno nastala iz starega nemškega imena Meingo, Mengoz ali Megingoz, se v listinah omenja od 10. do 12. stoletja.
Na prvo posredno omembo gradu (kot Meingosburg) naletimo leta 1154, ko se omenja mengeški vitez, andeški ministerial Ditrik iz Mengša (Dietricus). Po letu 1230 je grad pripadal štajerskemu vojvodi Frideriku II. Od leta 1248 do leta 1251 ga je zasedal grof Majnhard Goriški kot cesarski upravitelj, za njim Spanheimi. Njim je grad leta 1250 odstopil eden od dedičev po Andeških, oglejski patriarh Bertold. Tega leta se grad prvič izrecno omenja kot castrum Mengosburch. Leta 1260 se omenja vazal Ortolf z Mengša. Naslednja omemba gradu nastopi leta 1316 (das haus datz Meyngospurch); takrat je Hartvik Steier (Štajerski) izročil svoj delež gradu (polovico je imel Friderik) ženi in otrokom. Še leta 1329 pa je Hertlein prejel od koroškega vojvode Henrika v fevd tretjino gradu, ki je prej pripadala sinovom Friderika Steyerja. Del druge polovice je Friderikova vdova Trauta s sinovoma leta 1335 prodala Hartleinu in Henriku iz Ortolfovega rodu (ainen tayl von unserm tayl), nekatere dele pa so jima sorodniki prodali že prej. Prodani so bili tudi grajski hrib, obzidje, predgradje in drugo. Friderikova veja je dokončno prodala svoj delež leta 1337, in sicer Hartwikovi veji. Za genealoško preglednico veje Mengeških glej Kos: Vitez in grad. Leta 1345 je Hartwik grad prepustil sorodniku Rajnherju Schenku iz Ostrovice, ta pa je grad že okoli leta 1356 prodal Egelolfu Müllingerju. Možno je, da je bilo v tem času lastništvo deljeno z Mengšani iz Ortolfovega rodu. Kot lastniki gradu kasneje nastopijo Johan iz Peggaua, Gallenberški in Hohenwarti. Slednji so grad v začetku 17. stoletja opustili in približno med leti 1625-1630 ob vznožju grajskega hriba pozidali nov sedež gospoščine.

Mengeški so v 14. stoletju uporabljali kar 3 različne grbe. Prvi je bil grb bratov Ortolfa in Wisenta (iz Krškega) s konca 13. in začetka 14. stoletja z razcepljenim ščitom in praznim desnim poljem, v levem pa s tremi škarnicami. Njuni sinovi so vsi po vrsti uporabljali grb s prepletenima trnkoma. Wisetovi sinovi so vsi stopili v službo grofov Goriških in prejeli v upravo Mehovo. Tretji grb, ki ga je uporabljala Hartwikova (eden izmed sinov Wiseta) veja je vseboval rastočega leva nad dvema valovnicama oz. poševno deljen ščit z zgornjo levjo polovico v prvem polju, v drugem pa valovnice.

Grad Mengeš za časa svojega obstoja nikoli ni bil upodobljen. Zgolj okvirno se o njegovi nekdanji zasnovi poučimo le iz topografske skice, ki jo je leta 1967 posnel arhitekt Peter Fister. Njeno objavo je spremljalo spremno besedilo, ki omenja dvoje s tremi obrambnimi jarki ločenih, z rušo poraslih platojev, vendar so ostanki zidovja opazni le na večjem, severnem, delno sekundarno izravnanem, med ko so na južnem delno še ohranjene razvaline cerkvice sv. Lovrenca. V poročilu so omenjeni tudi temelji polkrožne stavbe ob njej, za katere sodim, da predstavljajo ostanek neke mlajše, dodatne, nesporno renesančne fortifikacije.

V knjigi Vitez in Grad (Kos) in Vsi slovenski gradovi (Jakič) bomo našli fotografijo razvaljenega stolpa še pred obnovitvenimi deli.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - I. Gorenjska (Območje Kamnika in Kamniške Bistrice)", Viharnik, Ljubljana, 1997, ISBN 961-6057-12-X
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Gradovi Domžal in Mengša
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 46° 9.932' E 14° 33.668'

nazaj

Do vrha Gobavice vodita vsaj dve poti; pogled iz vzhodne poti
O starem mengeškem gradu danes pričajo poleg konfiguracije zemljišča le še skromni sledovi; na sliki je viden obnovljen del stolpa, tu in tam pa naj bi zasledili še nekaj ostankov zidovja
Pogled iz zahodne smeri; obnovljeni del razvalin je simetričen
Napisna plošča, verjetno vzidana prav leta 1954
Pogled na del Mengeša s starim trgom z vrha hriba skozi drevesno krošnjo
V zvezi z nekdanjo podobo gradu je informativno zanimiva skica razvaline, ki jo je izdelal L. Benesch; narisan je ostanek večnadstropnega stolpa z apsido na verjetno vzhodni steni vrhnje etaže s fragmetiranim ostenjem dveh svetlobnih lin oz. okenc levo in desno od nje; gre za koncept poznoromanske grajske kapele, kakršnega poznamo z gradu Podsreda


nazaj