Marenberg (grad)
Mahrenberg

13.stoletje

Grad Mrenberg je na zemlji šentpavelskega samostana protipravno pozidal Albert Trušenjski - tako je izpovedal njegov sin Siegfried. Grad se omenja že v šentpavelski listini iz leta 1193-1220. Dokument govori o posestih, ki jih ima samostan v fevdu in med njimi je omenjena tudi kmetija, ki jo imata brata Henrik in Wernher de Tanne pri gradu Kamen - castrum ad Lapidem. Enako oznako srečamo tudi v šentpavelskem urbarju iz leta 1372, na podobno pa naletimo tudi v urbarju iz 15.stoletja, kjer je enkrat zapisano auf dem Stein zu Maernberg, enkrat pa zii Mërnberg vnnter dem Stain. V listini iz leta 1216 nastopa Albert Trušenjski kot Albertus de Marienberch. Siegfried Marenberški je leta 1251 grad - tokrat prvič omenjen kot Merenberch castrum - vrnil šentpavelskemu samostanu in si ga dal od njega podeliti v zajem. Zdi se, da je hotel tako zavarovati svojo posest in svoje pravice pred sovražnimi sosedi, morda sorodniki z bližnjega dravograjskega gradu, saj je bil to čas brezvladja. Siegfried (1246-1271) je bil nedvomno najznamenitejši marenberški vitez in osrednja politična osebnost tega obdobja v Štajerskem podravju. S svojo materjo Geislo, vdovo po Albertu Marenberškem, je ustanovil v Radljah ženski dominikanski samostan. Leta 1254 se je pridružil Ogrom, a se je z njimi kmalu sprl. Ogri so nato njegov grad oblegali, vendar ga niso mogli zavzeti. Leta 1259 je Ogre pregnal češki kralj Otokar, Siegfrieda pa dal prijeti, prepeljati v Prago in tu leta 1271 usmrtiti. Ker pa z ženo Rikardo nista imela potomcev, pa tudi Siegfried ni imel nobenega brata, zato so grad Marenberg in njune posesti dedovali sorodniki.
Grad je dedoval Offo Emerberški, vendar pa jeutrdbo kasneje spet prevzel šentpavelski samostan, ki jo je leta 1278 oddal v oskrbo grofu Henriku Pfannberškemu, leta 1312 pa vojvodoma Frideriku in Leopoldu, ki pa sta jo takoj oddala v zakup Henriku pl.Hohenlohe. Utrdba se tedaj v viru imenuje hous Mermberg. Leta 1332 so gospoščino posedovali Viltuški in leta 1360 Walseeji; tega leta se utrdba omenja enkrat kot haus in enkrat kot veste.
Pozneje so v posesti gradu in gospoščine sledeči: leta 1375 Haug Devinski, leta 1396 spet Walseeji, leta 1435 deželni knez, ki je posest oddal v zastavo šentpavelskemu samostanu, a jo je že leta 1453 odkupil in znova oddal v zajem. Leta 1482 jo je imel v najemu nunski samostan v Radljah, naslednje leto pa Jörg Kollonitsch, imenovan Krabath - Hrvat. Kollonitschu je cesar Friderik že leta 1484 odobril privilegij, da si sme od vsakega sodca vina, ki ga bodo pri Radljah prepeljali preko Drave, vzeti 60 pfenigov mitnine, da bo pozidal marenberški grad in ga zavaroval pred sovražnikom. Leta 1501 je cesar Maksimilijan podelil oskrbništvo gradu in deželno sodišče Urbanu Hollenburgerju proti plačilu 100 renskih goldinarjev in nekaterim dajatvam v blagu. Leta 1506 je postal grajski oskrbnik Paul Rottenberg, leta 1522 pa je prevzel skrbništvo šentpavelski opat Ulrik, ki je od nadvojvode Ferdinanda terja 300 fl. za popravilo derutne utrdbe. Leta 1529 je postal oskrbnik gradu Balthasar Bresinger, med let 1533 in 1557 pa so mu sledili Ivniški, nato Georg Hofer in leta 1562 Gabriel Hofer, ki je dobil utrdbo do smrti v zastavo od cesarja Ferdinanda proti plačilu 2000 fl. z obvezo, da 6% te vsote porabi za popravila na gradu. Leta 1578 mu je cesar ponovno odobril 300 fl. za obnovitvena dela. Dokumente o obnovitvenih delih hrani graški deželni arhiv.
V letih 1581-1669 so na gradu gospodarili koroški Khevenhüllerji, nato pa je gospoščino kupil nunski samostan. Na 19.maja 1697 je »divji ogenj« grad povsem uničil, tako da ni bilo več misliti na popravilo in upravo gospoščine so zato preselili v trg.
Naselje oz.trg Radlje - leta 1268 imenovano forum Redlach ima spričo svoje pomembne lege ob stari rimski cesti, leta 1278 izpričani kot via regia, ob križišču, kjer se odcepi pot čez radeljsko sedlo proti štajerskemu Ivniku (Eibiswald) in ob brodu prek Drave, pomembno zgodovino. Več o naselju Radlje si lahko preberete na drugi povezavi.
Med zgodbami z gradov je o gradu Marenberg znana zgodba o grajski gospodični Ani. Ana je bila živahno in nagajivo dekle, ki je bila zaradi dolgov in zapravljivosti brata prisiljena v poroko z bogatim grofom z Vurberga, vendar je na dan poroke raje pobegnila in izbrala novo življenje. Novi dom je našla v Ravbarjevih pečinah in ravbarji ter njihovim vodjo Črnim Jakobom. Na koncu so ju ujeli in zaprli v grajske ječe. Jakoba so pajdaši rešili izpod vislic, Ana pa je ostala na gradu od koder so se včasih slišale otožne pesmi. (iz knige »Najlepše zgodbe o slovenskih gradovih«, legendo zapisal Stane Hrovat).
Druga legenda pa pravi o skrivnem predoru pod gradom, ki je vodil v trg Marenberg. Legenda je verjetno nastala, ker je teren v okolici gradu deloma kraški in je tam nekaj jam.
Do gradu lahko pridemo po pešpoti iz naselja ali pa se pripeljemo z vozilom najprej po cesti čez prelaz, nato zavijemo desno na gozdno cesto in nato po gozdni cesti do mesta, od koder imamo le nekaj minut prijetne hoje. Pešpot je izredno lepo urejena in dobro označena, sledimo pa označbam »Trim steza« in »Stari grad«.

Besedilo in slike (če ni navedeno drugače): Aleš Hotko

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Solčavskim in Kobanskim", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN /
Zorec, Marjeta: "Najlepše zgodbe o slovenskih gradovih", Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009, ISBN 978-961-01-0416-2
Jevšnik, Mateja: Radlje nekoč in danes (povezava)
Kontaktni podatki:
TIC Radlje ob Dravi
Koroška cesta 2
2360 Slovenj Gradec
Telefon : 02 888 03 81
E-pošta : mitljudska@siol.net
Spletna stran : www.obcina-radlje.si
Spletne povezave:
Marenberška gospoščina v srednjem veku
Radlje nekoč in danes
Občina Radlje ob Dravi - Stari grad
Radlje ob Dravi
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 46° 37.114' E 15° 13.257'

nazaj

Ko se približamo ostankom gradu po gozdni poti, je ta stena prva, ki nas pozdravi; romanski grad je bil pozidan na poligonalni talni ploskvi, vendar je to edini večji vidni ostanek zasnove
Severna stena romanskega stanovanjskega stolpa
Notranji obrambni jarek na severni strani grajskega jedra
Romanski stanovanjski stolp, na levi so ostanki medzidja
Stanovanjski stolp je ohranjen še nekje do višine drugega nadstropja; proti vrhu se značaj zidave spremeni, nastopi namreč manj urejena zidava
Detajl zidave romanskega stanovanjskega stolpa; na spodnji strani značilna urejena romanska zidava, kasneje - verjetno so v času, ko so dozidali cvinger, tudi povišali stolp - pa nastopi bolj neurejena zidava
Medzidje na vzhodni strani - tukaj je bil nekdaj grajski vhod (glej skice O.Piper in S.Horvat)
Lina v medzidju
Severozahodni vogal stanovanjskega stolpa
Notranjost grajskega jedra, pogled proti jugu
Ostanki notranje vzhodne stene stolpa
Skrajni južni konec grajskega jedra
Ostanki zidov v notranjosti
Notranjost grajskega jedra
Medzidje na vzhodni strani grajskega jedra
Notranja stena medzidja - vzhodna stena stanovanjskega stolpa
Ostanki zidovja na vzhodu
Prerez medzidja - na tem mestu je bil nekoč portal - vhod v grajsko jedro
Na tem mestu v medzidju je bil vhod v grad, kot je še razvidno iz skic S.Hrovata in O.Pipra
Pogled na ostanke severnega zidovja in medzidja z vzhoda
Severovzhodni vogal romanskega stanovanjskega stolpa, spodaj se vidi stik med romanskim stolpom in kasnejšim medzidjem
Pogled na grad z mesta zunanjega obrambnega jarka in predgradja na severu
Zunanji obrambni jarek
Grad je imel nekdaj obsežno utrjeno predgradje, ki je skoraj do zadnjih sledov izginolo; na fotografiji so verjetno ostanki predgradja pri zunanjem obrambnem jarku
Na tem mestu, pred notranjim grajskim jarkom na severni strani, je Piper še opazil vogal neke stavbe, danes pa ni več sledov
Neposredno v bližini gradu (na južni strani) je zelo dobro urejena razgledna točka, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v razgledu
Pogled v smeri gradu - proti severu
Pogled z razgledne točke na naselje Radlje ob Dravo in Radeljsko polje
Oznake na poti, ki nas pripeljejo do gradu; na poti je tudi več telovadnih pripomočkov
V bližini gradu so tudi smerokazi za »Stari grad«
Razvalina gradu Marenberg, skica Otta Pipra iz ok.1910
Razvalina gradu Marenberg z juga (iz notranjosti, pogled proti severu), skica, Stane Hrovat, ok. leta 1920 (poslala M.Jevšnik); na skici sta še vidni dve odprtini nad portalom, verjetno gre za strelni lini
Razvalina gradu Marenberg z vzhoda, skica, Stane Hrovat, ok. leta 1920 (poslala M.Jevšnik)
Dominikanski samostan v Radljah, levo na hribu grad Marenberg, v ozadju trg Radlje in Radeljsko polje, G.M.Vischer, Topographia ducatus Stiriae, ok. leta 1681
Johannes Clobucciarich, grad Marenberg, pod njim verjetno samostan dominikank, risba, ok. leta 1603


nazaj