Lemberg pri Novi Cerkvi (grad)
Lemberg, Löwenberg

13. stoletje

Lemberg pri Novi Cerkvi (pogosto naveden tudi kot Lemberg pri Dobrni) je prvič posredno izpričan v listini iz leta 1213 s katero je avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. v Mariboru potrdil volila za kartuzijski samostan v Žičah. V listini nastopata kot priči Uschalk z Ranšperka in njegov brat Eberhard Lemberški - Vlscalcus de Rauenberch et frater eius Eberhardus de Leuburch, kar obenem priča o trdni povezanosti lemberške in ranšperske gospoščine. Skromne razvaline gradu Ranšperk so vidne še danes, nahajajo se na strmem skalnatem hribu v naselju Rupe med Šmartnim v Rožni dolini in Dobrno, jugo-zahodno od gradu Lemberg.
Med letoma 1248 in 1271 je na gradu živel krški ministerial Nikolaj Lemberški (Nikolaj de Lewenberch), eden izmed vitezov iz kroga znamenitega minnesängerja Ulrika Liechtensteinskega. Leta 1271 je Lemberg držal Hartnid iz Guštanja, deželni sodnik v Savinjski dolini, ki se mu je leta 1279 odpovedal v korist Friderika Ptujskega in njegovih sinov. Pritisk Ptujskih se je večal, tako da so se Lemberški preselili na Štrasberk. Ptujski so tako dobili formalno in dejansko v posest Lemberg, tja pa so naselili svoje gradiščane, med katerimi je bil med prvimi Ditmar z Lemberga (1307). Leta 1380 je omenjen Nikolaj Schmalzhofen. V 90. letih 14. stoletja so Ptujski združili gospodarsko upravo Lemberga in bližnjega Ranšperka. Leta 1403/1404 in 1427 se je kot lemberški gradiščan omenjal Jurij Mindorfer (1432 - Ojstrica). Leta 1387 je krški škof podelil pet krških gradov (tudi Lemberg) grofom Celjskim, vendar do realnega prevzema ni prišlo. Ko so Ptujski izumrli, so jim kot krški fevdniki leta 1438 sledili grofje Schaunberški, pristaši deželnega kneza in zato sovražniki Celjanov. V kroniki grofov Celjskih je zapisano, da je dal leta 1452 grof Friderik Celjski razdejati gradova Lemberg in Ranšperk, ker sta bila po njegovem Celju preblizu, v resnici pa zato, ker je bil tedanji lemberški posestnik grof Ulrik s Schaunberga svetovalec cesarja Friderika III. Znani pa sta tudi dve legendi. Po prvi grof Friderik ni mogel prenašati, da mu Schaunberški gleda v skledo medtem ko obeduje, po drugi pa naj bi le ta imel veliko zlato zvezdo, ki je sijala ravno v Friderikovo čumnato.

Ulrik in Albreht Schaunberška sta grad obnovila in ga posedovala do leta 1463, ko sta ga zastavila Štefanu in Andreju Hohenwarterju, leta 1487 pa so ga Hohenwarterji dobili kot krški fevd. Hči Andreja Hohenwarterja Neža je gospoščino prinesla za doto Krištofu Welzerju pl. Ebersteinu, njegov naslednik Viktor Welzer pa je grad leta 1584 na novo pozidal. Družina ga je posedovala še leta 1604, njegovi nadaljni lastniki pa so bili leta 1610 gospa pl. Polheim, Schrottenbachi (Ojstrica) do 1766, grofje Gross do leta 1811, potlej Ignacij baron pl. Reinisch, leta 1855 družina Langer, leta 1904 Hubert in Ana Galle. Galleti so posedovali grad tudi med obema vojnama, nakar je prišel v last splošnega družbenega premoženja. V postopku denacionalizacije so Gelleti dobili vrnjeno posest z gradom. Čeprav je bil grad še desetletja nazaj poseljen, sedaj v njemu prebiva le še en prebivalec, graščak g. Koštomaj.

Schaunbergi, ki naj bi znova pozidali od Celjanov razvaljeni grad, so se nedvomno naslonili na staro tlorisno zasnovo, ki je ta še danes izrazito srednjeveška. Vendar pa se od prvotnega gradu ni ohranilo drugega kot kleti pod severnim traktom, ki izvirajo iz dobe zrele gotike. Trakt nad njimi, ki je v današnji obliki baročen, je torej pozidan na starih temeljih in so ga po vsej verjetnosti pozidali že Schaunbergi. Welzerji leta 1584 niso pozidali samo vhodnega trakta, kot to sporoča napis nad vhodnimi vrati. Pozidali so tudi arkadni hodnik s priležnim južnim traktom, ki so ga nekoč krasili grbi in portreti Welzerjevih.
Klasicistične predelave v 19. stoletju so zabrisale nekdanji utrdbeni značaj vhodnega trakta in verjetno uničile tudi nadstropno stebriščno galerijo, ki jo opazimo na Vischerjevi upodobitvi. V 70-tih letih prejšnjega stoletja so na novo prekrili del traktov in stolpov.

Na ledini Tornovšče v bližini Lemberga so na eksponirani kopi vidni ostanki verjetno še romanskega izpostavljenga stolpa, propugnaculuma, ki je nkdaj varoval dostop iz doline do gradu.

Lemberška gospoda je bila znana kot zelo kruta. Uporne kmete so radi mučili, na gradu pa se je nahajala tudi železna devica. Mogoče ni naključje, da ljudje ob obisku gradu začutijo negativno energijo.

Po zadnjih podatkih naj bi dotedanji lastniki gradu, družina Galle, grad prodala in je sedaj v slovenskih rokah.

* Avtor nekaterih fotografij (IMG*) je Matjaž Založnik.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Gradovi na Slovenskem", Cankarjeva založba, 1987, ISBN 86-361-0280-4
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Spodnja Savinjska dolina", Založna Park, Ljubljana, 1992
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
Kontaktni podatki:
Rajko Koštomaj
Lemberg pri Novi Cerkvi 24
3203 Nova cerkev

kontaktnih podatkov družine Galle iz Avstrije žal nimam
Spletne povezave:
Novi Tednik: Strah pod grajskimi razvalinami
Prireditve:
Grajski popoldnevi v organizaciji turističnega društva Nova Cerkev, ki jih obiščejo tudi lastniki gradu, družina Galle iz Avstrije.
GPS koordinate:
N 46° 19.360' E 15° 14.796'

nazaj

Pogled na grad iz juga, na poti do vasi Rupe, kjer se nahajajo razvaline gradu Ranšperk
Še malo dlje po poti do Ranšperka
Pogled iz vzhoda
Jugo-vzhodna rondela, opremljena s topovskimi strelnicami in nad njimi tik pod ostrešjem s strelnicami za ročno strelno orožje
Nadstropni vhodni trakt s polkrožnim portalom in vrhnjo poletažo; pred njim se je nekoč nahajal obrambni jarek; desno od portala se nahajajo v okno prezidana izmuzna vratca
Polkrožen portal, okrašen s sekundarno rustiko pod katero se razločno kaže njegova prvotna oblika - polkrožno sklenjen lok s posnetim robom
Grbovna plošča nad vhodnim portalom z letnico 1584; plošča je precej dobro ohranjena - vidni so še sledovi barve, zato je možno da gre za repliko
Severo-vzhodni gotski obrambni stolp
Sredi severne stranice se nahaja sedaj že porušen stolpič v katerem je bila nekdaj nameščena prvotna kapela; kdaj se je porušil mi ni znano, sigurno pa po letu 1966; I. Stopar omenja leta 1992, da je bil ta že delno zasut
Pogled iz severo-zahoda na manjši okrogli in nekoliko večji pravokotni obrambni stolp
Pogled iz zahoda
Pogled na prednje, manjše dvorišče proti vhodu; skozi dvojno obokano vežo pridemo na notranje veliko dvorišče; levo se nahaja stanovanjski trakt v katerem prebiva g. graščak
Vdrto nadstropje nad vežo med manjšim in notranjim dvoriščem; občasno tudi sušilnica g. graščaka
Pogled na s škarpo zavarovan južni del grajskega dvorišča, ki drži proti arkadiranemu hodniku
Stenske poslikave v nadstropju na dvoriščni strani severnega stanovanjskega trakta, ki se skrivajo pod ometom; pustimo zobu časa, da odstrani še preostali omet in nam tako razkrije nadaljne poslikave
Sodna dvorana ob veliki rondeli z delno ohranjenim lesenim stropom
Mnogokotno sklenjena gotska kapela (izpričana leta 1751), do katere pridemo skozi dvorano; poslikana je s kitajskimi motivi, ki so bili v 19. stoletju precej popularni
Arkadiran hodnik na južni strani grajske zasnove; opira ga 16 elegantnih toskanskih stebričev iz sivega peščenjaka
Severna stena že pred več kot 100 leti porušenega južnega trakta, ki je hodniku šele dal pravo funkcijo in smisel, saj so bili od tod dostopni prostori v tej stavbi
Nadstropje severnega stanovanjskega trakta z še ohranjenim parketom
Značilna metoda ogrevanja prostorov, kjer so iz zunanje strani polnili peč, da pri tem ne bi motili gospode
Gotski portal najdemo tudi v nadstropju severnega trakta
Leseno stopnišče v severo-vzhodnem gotskem obrambnem stolpu, ki vodi do prvega nivoja kletnih prostorov
Obokane kleti v katerih najdemo ohranjene gotske profilirane portale
Kamnito stopnišče, ki vodi v drugi nivo kletnih prostorov in ječ
Pot do najtemnejših delov kleti, kjer so se nahajale ječe; tja so graščaki metali hudodelce in uporne kmete
Zasut kletni portal desno od katerega se pod rušo nahaja delno prelomljen šilastoločni portal, ki vodi v zasut prostor pod okroglim severnim stolpičem; na sliki iz leta 1966 so ti prostori videti še dostopni
Izlivna lina v kleti
Eden izmed številnih profiliranih gotskih kletnih portalov
Utor, skozi katerega naj bi v ječo metali ujetnike
Razsuto stopnišče, ki je nekoč povezovalo arkadiran hodnik in rondelo
Gospodarsko poslopje, ki je tudi delno podkleteno
Ključasta strelnica v gospodarskem poslopju
Ostanek ribnika, kjer se nekoliko pod njim nekoč nahajalo večje jezero, ki so ga Lemberški gospodje umetno zajezili
Grajsko popoldne na gradu Lemberg
Opeka, ki jo hrani g. graščak in naj bi bila po njegovih besedah precej stara; do sedaj sem uspel razvozljati "Anton Kukovič / (X.?) A'39 / (?) Cilli" in sem mnenja, da opeka izvira iz leta 1939, izdelal pa jo je Anton K. v Celju
Grad Lemberg pri Celju; G. M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681; *Vischer je napačno upodobil gotski severo-vzhodni stolp; **D. Kos v knjigi Vitez in Grad to upodobitev napačno označi kot grad Lemberg pri Poljčanah
C. Reichert, grad Lemberg, kolorirana litografija iz leta okoli 1860 (izrez)
Neznani slikar, grad Lemberg s severa, akvarel, sreda 19. stoletja; iz grafične zbirke pokrajinskega muzeja v Celju; * Kapela levo ob cesti stoji še danes, zgornje poslopje ob njej je že izginilo, na mestu spodnjega pa danes stoji manjša hišica


nazaj