Grad Krško (nemško Gurckfeld, dobesedno Krško polje - Gurck je ponemčena beseda za Krko) je bil zgrajen zgodaj, vendar ne že leta 895, ko je kralj Arnulf podelil svojemu vazalu Waltunu v popolno last poleg drugega tudi svojo posest v Posavju - predium ultra fluvium Sowam Gurcheuelt nun cupato, ki jo je imel prej le kot fevd. Možno je, da je stala nad bodočim mestom na pečini Gore manjša utrdba že konec 10. stoletja ter v 11. in 12. stoletju prerasla v večji grad. Na prvo posredno omembo naletimo leta 1154, ko se omenja prvi izmed krških vitezov Perhtoldus de Gurchewelt, ki mu takrat ali v naslednjih desetletjih sledijo še Ortolf, Reginar, Swiker in Walther. Dušan Kos navaja, da gre v tem primeru za bavarske grofe Bogenske, ki so grad razširili, ga leta 1189 zastavili (tega leta naletimo tudi na prvo neposredno omembo gradu kot castrum Gurkeuelt) in leta 1202 (castrum Gurkvelde) prepustili salzburški nadškofiji, a ga takoj prejeli v dosmrtni fevd. Bogenski so prepustili upravo minsterialom, ki so se v virih imenovali po gradu (od leta 1154). Leta 1246 jim je salzburški nadškof podelil vse pravice svojih ministerialnih gradiščanov glede fevdov, porok itd. Tedaj so krški ministeriali razpolagali s fevdi, hišami v krškem gradu in ob njem, s patrimonialnim sodstvom, pravico do prenočišča v vsaki vasi, posebno pomembna pa je bila obljuba, da domačih ministerialov pri upravi gradu in gospostva nadškof ne bo zamenjal s tujo osebo.
Pomen Krških prične v naslednjih stoletjih plahneti, že v 1. polovici 14. stoletja nastopajo kot gospodarji gradu najprej Svibenski, nato pa tudi gospodje Ptujski. Slednji so svoje deleže že pred letom 1351 odstopili grofom Celjskim, nekje do leta 1368 pa so to storili tudi Svibenski. Grad je bil poslej vse do leta 1456, ko je rodovina Celjskih izumrla, v njihovih rokah, nakar je postal deželnoknežji. Že čez dve leti ga je Friderik III. Habsburški podelil v dosmrtni užitek Ulrikovi vdovi Katarini, o tem pa nadrobno, a precej nekritično govori neznani kronist v Kroniki grofov Celjskih.
O nadaljni usodi gradu in gospoščine v 16. stoletju ni več poročil, s konca tega obdobja pa izvemo, da ga je nadvojvoda Karel leta 1593 prodal Krištofu Ungnadu. Med lastniki srečamo potlej Janeza Krstnika barona Valvasorja in njegovega bratranca Inocenca barona Moscona, Mosconom pa je leta 1672 sledila Magdalena grofica Strassoldo. Njen sin Orfej, katerega kaplan je menda okajen skupaj s konjem utonil v Savi, je leta 1695 prodal gospostvo Katarini Elizabeti grofici Auersperg, roj. Ursini - Blagaj.
Auerspergi so posedovali gospostvo in grad še vse 19. stoletje, vendar je slednji medtem pričel propadati. Po podatkih patra Florentina Hrovata je neki Jakob Auersperg v 18. stoletju združil krško posestvo s turnsko graščino. Majda Smole, ki za ta čas navaja vrsto lastnikov iz rodovine Auersperg, Jakoba sicer ne pozna, vendar učenemu patru kaže verjeti. Ugodnejša nižinska lega bližnjega Šrajbarskega turna je pač povzročila, da so krški grad zlagoma opustili in ga prepustili propadu, saj je svojo zgodovinsko vlogo dotlej že odigral. Kljub temu pa še na začetku 19. stoletja na znani Žerovčevi karti struge Save lahko razberemo njegov tloris, medtem ko je na Wagnerjevi litografiji iz srede 19. stoletja že upodobljen kot popolna razvalina.

Območje razvalin je sedaj že močno zaraščeno, vrh hriba pa nudi lepo razgledno in pohodniško točko.