Kozje (grad)
Drachenburg

12. stoletje

Ime gradu Kozje na Kozjanskem naj bi se navezovalo na bajeslovno žival (zmaja), ki je predmet ljudskega izročila. Pripovedka o Zmajevem gradu pripoveduje, da je nekoč v Bistergrabnu pod starim gradom nad trgom prebival strahoten zmaj, ki so ga krmili z mladimi deklicami. Zmaj jenekoč nastopal v pečatu, sedaj pa je svoje mesto našel tudi v občinskem grbu (sedeči zmaj, ki z repom ovija stolp). Slovensko ime Kozje naj bi se v pisni obliki prvič pojavilo leta 1655 (Marjan Marinšek).
Kozje sodi med najstarejše gradove na slovenskem Štajerskem. Že leta 1016 je cesar Henrik II. podaril, leta 1028 pa cesar Korad II. potrdil grofu Viljemu II. možu grofice Heme Breško-Selške, 30 krajevskih ub na Kozjem (in villa quae dicitur Traskendorf), poleg tega pa še vso državno posest med Savo, Savinjo, Sotlo in Mirno (in pago Seuna in comitatu suo). Grad je bil zgrajen najkasneje do srede 12. stoletja, prvič pa se je omenjal šele leta 1286 kot castrum Trachenberk. Prvi prebivalec gradu, ministerial Oto (I.), se je omenjal leta 1197 (Otto de Trachenberch). Na njegovem gradu je živelo tudi nekaj nesvobodnih služabnikov. Leta 1204 so se omenjali brata Welfov in Eisenbreht (Isenpret) ter sorodnik Gotebold s Pilštanja. Po Otonovi smrti je vodstvo prevzel Eisenbreht, ki se je zadnjič omenjal leta 1208 v Brežah.
Najkasneje v drugi polovici 13. stoletja je Kozje postalo običajen fevd, bivši ministeriali pa so se prelevili v vazale. Od 30. let 14. stoletja so imeli grad bratje Ringel (1330-1355), Albreht (1343-1350) in Leopold (1343-1349), ki so se imenovali tudi po Brežicah in so imeli kot salzburški plemiči najbrž tam sedež. V 14. stoletju se grad omenja še dvakrat kot vest Trachenberch (1332) in vest Trakenberg (1346). Bratje so svoje deleže do leta 1350 prodali grafu Frideriku Celjskemu. Obdržali so že zapuščeno utrdbo (gradišče) Vehenštajn (Wechenstein) pri Kozjem. Pod pritiskom so takrat prodajali fevde tudi njihovi (sekundarni) vazali oz. vitezi. Toda gospodarske težave se še niso končale. Dediči bratov so nadaljevali z razprodajo posesti, ki se je končala šele v 70. letih 14. stoletja. Do dokončnega preloma in dviga moči je prišlo pod bratoma Nikolajem (1380-1401) in Hansom (1388-1409), ki pa najbrž nista več stalno živela na Kozjem. Gospostvo je leta 1384 prišlo v roke Nikla z Rajhenburga, ki se je poročil z Diemut s Kozjega. Rajhenburški naj bi ostali lastniki vse do izumrtja v 16. stoletju (1570). Dedič gradu kot krškega fevda je bil nato Max Ruepp iz Pfeilberga, za njim ogrski stotnik Jakob Szekely, baron Ormoški. Njegov sin Jurij je leta 1587 prodal grad Kozje z ljudmi, topnjačami, imenjem in posestvi za 110 funtov Zahariji Schneeweissu. Schneeweissov sin Jurij je posedoval gospoščino še leta 1610, leta 1655 pa je v rokah Hansa Th. Senakovizha in njegovega sina Wolfa. Že pred letom 1679 je kupil gospoščino in grad Gottfried E. pl. Wintershofen. Grad so že vsaj sredi 17. stoletja opustili in pričel je razpadati, gospoščina pa je prehajala iz rok v roke. Njeno središče je bilo v graščini na robu istoimenske vasi.

Danes so razvaline dostopne preko dobro prehodne gozdne poti, ki se vije po južnem pobočju Brediča.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Kozjanskim in porečjem Save", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN 961-6057-00-6
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
Občina Kozje - Zgodovina
Prireditve:
Območje razvalin ni primerno za prireditve.
GPS koordinate:
N 46° 04.284' E 15° 33.241'

nazaj

Pogled na območje razvalin z zahoda skozi še opazni obrambni jarek
Verjetno ostanki palasa, ki so ga leta 1965 izkopali domačini
Ostanek obdelanega klesanca, verjetno del portala s prirezanim robom
Del izpostavljene jugo-vzhodne stene palasa
Zahodna stena (palasa)
Johannes Clobucciarich, Grad Kozje, skica iz okoli leta 1603; Štajerski deželni arhiv v Gradcu
C. Reichert, Kozje, Naseldbina z dvorcem in grajsko razvalino v ozadju, kolorirana litografija iz okoli leta 1860 (izrez)
Razvaljeni grad Kozje na bakrorezu iz Vischerjeve Topografije Štajerske, okoli leta 1681


nazaj