Kolovrat (Spodnji Kolovrat, Pirkovičev grad)
Kollowrat

13. stoletje

Grad leži ob nekdaj pomembni cestni prometnici, ki je povezovala rečna pristanišča ob Savi s štajerskim zaledjem. Na njegovo posredno omembno naletimo leta 1256, ko se omenja Gebehard s Kolovrata - Gebehardo de Cholobart. D. Kos sklepa, da so bili posestniki Kolovrata sprva andeški, pozneje, leta 1270 pa spanheimski ministeriali - takrat je Herman s Kolovrata prisegel zvestobo koroškemu vojvodi Filipu, bratu umrlega Ulrika Spanheimskega.
Gospodje Kolovratski so bržčas kmalu izumrli, saj na gradu že leta 1326 srečamo Greifa Kolenca, leta 1359 je bila njegova lastnica Pendit Greyffen, v 2. polovici 14. stoletja pa je gospoščina skupaj z gradom prešla v roke deželnih knezov, ki so jo odtlej zastavljali. Šele zdaj se Kolovrat včasih v listinah tudi neposredno omenja kot grad, tako okoli leta 1400 Kolabreth, dir vesten, leta 1444 Kolobarth, vest in še isto leto vnovič, skupaj z istoimensko vasjo, Kolobrat, haws, dorff, vest.

V Valvasorjevi topografiji izvemo o dveh kolovratskih bratih, ki sta ropala po okolici, o tem, da so grad dvesto let posedovali Raumschüssli in da naj bi grad dobil svoje ime po kolovratu, na katerega naj bi spominjal. Matenus Raumschüssel, ki je posedoval tudi dvorec Šenek v Spodnji Savinjski dolini - od tam naj bi rodovina izvirala - je leta 1660, kar potrjujejo tudi ohranjeni viri, prodal Kolovrat Adamu Dinzlu, ki ga je prenovil in ga v Valvasorjevem času še vedno posedoval.
Podatki o nadaljnjih lastnikih gradu in gospoščine do konca 18. stoletja manjkajo. Uradni cerkveni podatek priča, da je najkasneje do leta 1750 grad prešel v last družine Pirkovič (Kolovrat, 4. aprila 1750. Frančišek Pirkovič posestnik graščine Kolovrat in njegova žena Marija Ana roj, Shigur potrjujeta pismeno, da sta resnično prejela od vaškega župnika Lichtentala 800 gld., ki jih je plačal kot odkupnino za 2 kmetiji na Mačkovcu in Globodolu.). V glavni knjigi deželne deske je ob letnici 1770 kot lastnik vpisan Franc Ksaver Pirkovič, njegovi potomci pa so navedeni kot lastniki Kolovrata vse do leta 1969. Vendar pa ni takrat na gradu že nihče več prebival. Po podatkih zgodovinarja Janka Orožna naj bi Pirkovičevi zapustili grajsko stavbo po letu 1895, ko jo je omajal potres, po podatkih Krajevnega leksikona Slovenije iz leta 1976 pa naj bi jo opustili, ker da je vihar pred nekako sto leti z nje odnesel streho.

Razvaline so uporabili Nemci za obnovo vaške ceste in od gradu je ostalo bore malo. Kar pa je ostalo, je po drugi svetovni vojni popolnoma obnovila rodbina Mal, ki ima v gradu sedaj počitniško hišo. Leta 1997 je bil Kolovrat razglašen za kulturni spomenik. Grad trenutno služi kot počitniški objekt družine Mal. V domačiji ob gradu še vedno prebivajo potomci Pirkovič.


Tipičen primerek kolovrata, kateremu naj bi bil sodeč po Valvasorju grad podoben. (vir: Wikipedia)

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - I. Gorenjska (Med Goričanami in Gamberkom), Viharnik, Ljubljana, 2000, ISBN 961-6057-23-5
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
/
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 46° 9.8925' E 14° 52.6179'

nazaj

Pogled na grad s ceste v smeri Kolovrata
Dostop do gradu je omogočen samo z njegove vzhodne smeri
Pogled na grad s severne smeri
Pot do gradu se vije z zahodne smeri, zavije pri domačiji desno in gre mimo v živo skalo vsekanega obrambnega jarka
Jarek loči greben na del, kjer je pozidana grajska stavba, in del na vzhodni strani nad potjo, kjer je (viden na sliki) intimen grajski vrt
Gotska svetlobna lina - edini ohranjeni srednjeveški element na stavbi
Ob prenovitvenih delih so v ruševinah našli ploščo iz peščenjaka z besedilom, izpisanim z nemarnimi latinskimi verzalkami. Nevelika plošča, ki so jo vzidali v skalno steno levo od stopnic, slove: MATERNVS RAV MBSCHISEL VON SCHENNEGK ZV KOLOBRAT LUCREZIA SEIN EHL. GEMAHEL 1639.
Obdelano kamenje, ki je bilo najverjetneje nekoč del gradu
Zahodna fasada gradu s poslikanimi okenskimi vratci
Izlivnica, ki se nahaja ob stopnišču
Pogled na stopnišče z jugo-vzhodne smeri
V sedemdesetih letih 20. stoletja je razvaljeni Kolovrat prešel v posesti rodovine Mal iz Ljubljane, ki je grajsko stavbo obnovila. O tem priča v grajsko steno ob stopnišču vzidana marmorna spominska plošča. Ob njej je kamnitna konzola z bronastim poprsjem dr. Josipa Mala.
Vzhodna fasada gradu
Bifora, vzidana v drugem nadstropju vzhodne stranice gradu, je bila prinešena s Krasa
Zahodni vogal severne stene
Grad Kolovrat na bakrorezu v Valvasorjevi Topografiji, 1679


nazaj