Kamen pri Begunjah (grad)
Stein

13. stoletje

Grad se v virih omenja od srede 13. stoletja dalje, čeprav naj bi bil pozidan že nekje stoletje prej. Prva omemba nastopi leta 1263 kot castrum Lapis, leta 1350 kot vest czem Stain, leta 1442 kot haus vnd vessten zu Stain. Takrat so na gradu že živeli kot gradiščani ortenburški ministeriali, za časa prve omembe pa se omenjajo že kar štirje vitezi s Kamna, Ulrik in Markvard, Rudiger in Majnhard Ploz (Posch?). V 14. stoletju se je med letoma 1327 in 1343 kot gradiščan omenjal Geiselher (iz Begunj). Takrat se stanovalci, ki so izhajali iz omenjenega Geiselherja, niso več imenovali le "gradiščani na Kamnu", pač pa so za Ortenburžane opravljali gradiščanstvo tudi na drugih gradovih (npr. na Waldenbergu).
Po letu 1418 je bil grad v posesti Celjanov. Kot navaja J. V. Valvasor (podatek je zapisan v "Kroniki Celjskih grofov"), je tu leta 1428, pri padcu s konja, izgubil življenje eden zadnjih grofov Celjskih, Herman III. Nekdanja celjska vazala, brata Volfgang in Friderik Seebacher sta, ko sta bila medtem že postala deželnoknežja ministeriala, grad leta 1459 prodala Kreighom, od njih pa ga je leta 1469 kupil Jurij II. pl. Lamberg, oskrbnik v Škofji Loki. Leta 1476 ga je cesar Friderik III. podelil v fevd Frideriku Jakobu pl. Lambergu, Lamberški pa so nato ostali gospodarji gradu vse do njegovega propada. Leta 1553 so ga še obnavljali, nakar so se bolj posvetili svojemu novemu, v dolini pozidanemu begunjskemu dvorcu Kacenštajn. Leta 1763, ko so Kamen že zapustili, so obe gospoščini združili. Leta 1740 naj bi se pri zidavi nove župnijske cerkve v Begunjah že oskrbeli z opeko iz gradu, obdelane arhitekturne člene, tako stebre, dele portalov ipd. pa so menda uporabili pri prezidavah Kacenštajna. Po nekih drugih virih (Radicz, Alt-Krain) naj bi grad opustili šele leta 1777.

Grad, ki je obstajal v 12. stoletju, je torej obsegal stanovanjski stolp - palacij na vzhodni skalni kopi, ki se mu je kmalu zatem mnogo više pridružil še samostojni obrambni stolp. Iz smeri stolpa, torej iz zahoda, je nekoč potekala pot do vhoda na takratno zunanje dvorišče. Palacij je bil sprva zavarovan še z grajskim jarkom, prek katerega je držal vzdižni most, ki so ga v drugi polovici 15. stoletja prestavili na novi glavni vhod na južni strani grajskega kompleksa. Jarek so preuredili v kletne prostore novega velikega gotskega prizidka. Nadaljni razvoj je šel nato v smeri postopnega stapljanja grajskih sestavin v enoto. V renesansi, v letih 1549-1553, se je grad dokončno sklenil, kar potrjuje tudi letnica 1551, ki naj bi bila še delno ohranjena v kuhinjskem ometu. Takrat so poravnali teren med palasom in izpostavljenim stolpom, nato pa so na nastali ravnici pozidali nov, prostornejši palacij z notranjim dvoriščem, ki je bilo na zahodni strani celo arkadirano. Tu so bili zdaj najlepši grajski prostori in tu se je poslej odvijalo grajsko življenje.

Odprto ostaja še vprašanje lokacije grajske kuhinje v renesančnem palaciju. D. Kos je v knjigi Turnirska knjiga Gašperja Lambergarja zapisal:
Kuhinja se do konca srednjega veka oddvoji od bivalnega prostora in pristane v pritličju. Na Kamnu se to zgodi po renesančnih prezidavah sredi 16. stoletja, ko se preseli v novi povezovalni trakt med starim romanskim stolpom in palacijem. Tam trušč poslov ne moti, pa tudi nevarnosti večjega požara je za palacij za silo odpravljena. V prostoru visijo na stenah kozice, vrči, skodele, pladnji, lonci, zajemalke. Tam se duši, peče, poliva, zaliva, odira, skubi, reže, seka. Skratka tam je srce gradu. (citirano, stran 24)
če si ogledamo na fotografiji sedaj domnevno kuhinjo, opazimo, da velikost prostora težko ustreza kuhinji, ki bi vsebovala vse opisano zgoraj, posebno če upoštevamo, da je bila kuhinja okupirana s služnjičad. Vsekakor pa si težko predstavljamo tako majhen prostor za "osrčje gradu". Grajska kuhinja se je torej morala nahajati drugje, v tem prostoru pa se je prej verjetno nahajalo zgolj kurišče za ogrevanje sosodnjega prostora, kot to navaja I. Stopar.

Posebno znamenit je Gašper Lambergar, turnirski borec, ki je menda zmagal kar v 85. turnirjih in ga opeva v boju z Vitovcem tudi narodna pesem Pegam in Lambergar.

Leta 1959 je pričela spomeniška služba razvaline čistiti, v naslednjih letih pa so pozidali škrbine, utrdili grajsko zidovje, zastrešili izpostavljeni stolp vrh grajske zasnove, obenem pa uredili ves kompleks za turistične oglede.

Z avtom se lahko zapeljete tik pred grajski vhod na katerem boste zagledali tablo grad Kamen. V samem grajskem kompleksu boste zasledili več informativnih napisov, ki vam pojasnjujejo (čeprav v nekaterih primerih verjetno zmotno) posamezne pomembnenjše dele gradu. Pomembeno je tudi staro jamsko zavetišče v pobočju nad Kamnom, ki se omenja v 13. stoletju.

Literatura:
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
Stopar, Ivan, Dr.: "Gradovi na Slovenskem", Cankarjeva založba, 1987, ISBN 86-361-0280-4
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - Gorenjska (Ob zgornjem toku Save)", Viharnik, Ljubljana, 1996, ISBN 961-6057-06-5
Kontaktni podatki:
oskrbnik Matej Resman
Begunje 101c
4275 Begunje na Gorenjskem
Spletne povezave:
Grad Kamen - Grajska gostija (23.6.2003)
Grad Kamen - prostorske slike (burger.si)
Prireditve:
Poroke, prireditve v izvedbi igralske skupine viteza Gašperja Lambergarja (srednjeveški dnevi in ostale srednjeveško obarvane prireditve) navadno v mesecu juniju, lokostrelski turnir v izvedbi LK Viljem.
GPS koordinate:
N 46° 22.928' E 14° 13.033'

nazaj

Panorama grajskega kompleksa iz juga
Predgradje
Rekonstruiran polkrožni renesančni portal s posnetimi robovi
V višino treh etaž segajoči stolpič desno od portala s pomolnim nadstropjem
Polkrožna renesančna bastija z ostanki strelnih lin, od koder je bil možen dostop do obrambnega hodnika nad vhodnim portalom
Dvonadstropno gospodarsko poslopje iz leta 1683, kjer nas skozi podsrešno okno pozdravlja zmaj
Grajski čuvaj
Vrata iz časa nastanka poslopja z okoli 365 žreblji; za njimi se nahajajo ostanki mlina
Ostanki vrtnih teras, kjer so v novem veku pozidali tudi nekaj manjših stavb
Mimo renesančne bastije, ki se drži gotskega zidovja, nas pot pelje do novejšega vhodnega portala
Rekonstruiran mostovž z rekonstruiranim portalom poznogotskih oblik z utorom za dvižni most, ki nas od predgradja usmeri na grajsko dvorišče
Grajsko dvorišče, ki je bilo nekoč obdano z grajskimi stavbami o katerih pričajo Valvasorjevi bakrorezi
Romanski palacij, ki je zrasel na robu skalnega grebena; zadaj se strmo dviga zahodni rob Dobrče
Lesen most, ki povezuje grajsko dvorišče in medzidje (cvinger), stoji nad 6 metrov širokim in 3 metre globokim notranjim jarkom
Kamnita konzola na kateri je nekdaj slonel dvižni most
Vhod v notranji del palacija
Klet? - vidni so ostanki stopnic, ki vodijo navzdol
Notranjost palacija, kjer so se v vogalih sten ohranili široki utori, ki dokazujejo že v romanskem času obstoj lesenih stenskih oblog
Romanska lina v vzhodni steni palacija
Lepo vidna notranja struktura romanske zidave
Renesančni palacij z bergfridom v ozadju; zadaj se dviga M. vrh (988m)
Poselska soba na levi v pritličju palacija
Srednji prostor pod palacijem za katerega nekateri trdijo, da je bila to kuhinja, bolj logična pa se zdi razlaga, da je bilo tu le kurišče peči za poselsko sobo
Kapela sv. Valentina (porušena 10/03/1601) v kateri najdemo tudi zidne niše, ki so služile za shrambo številnih relikvij; nekateri pa so mnenja, da so se tu nahajale žarne grobnice; se pa sicer v kapeli omenjaja grobnica, ki se je verjetno nahajala vzhodno ob kapeli
Vzidana omara s skrivnim prehodom - le 10cm debelo steno, ki bi jo bilo moč ob nevarnosti hitro predreti in zbežati na plan
Stopnišče v prvo nadstropje
Ob podestu na koncu stopnic v drugo nadstropje se nahajal zunaj, na kamnite konzole oprt ajželj
Cvinger ob bergfridu v ravnini zgornjega dvorišča
Cvinger, desno
Rekonstruiran portal v bergfrid
Bergfrid, ki je v osnovi še romanski a je bil v renesansi nadzidan; sprva je bil vsaj za etažo ali dve višji
Iz gradu proti severu sega pogled na vrhove gorovja Begunjščica na robu Kamniško-Savinjskih alp s svojim najvišjim vrhom Veliki vrh (2060m)
Grad Kamen okoli leta 1930, avtor fotografije Egon Planinšek
Razvaline Kamna na razglednici iz začetka 20. stoletja
L. Benesch, pogled na grad z začelja; risba s tušem, 1887, Ljubljana, Narodni muzej
J. Stratil, grad Kamen na gospoščinski kati, bolnišnica Begunje
J. V. Valvasor - A. Trost, grad Kamen s prednje strani
J. V. Valvasor - A. Trost, grad Kamen z začelne strani
J. V. Valvasor - Kamen


nazaj