Samostan je ustanovil škof Henrik I. leta 1170, ki ga je leta 1173 (ali 1174) potrdil papež Aleksander III. Ker so prvotni samostan kmalu razpustili zaradi neurejenih gmotnih razmer, so na podlagi darilne listine takratnega deželnega kneza Babenberžana Leopolda, verjetno okoli leta 1127, ko je bila posvečena tudi samostanska cerkev sv. Martina, pozidali novega. Samostanska cerkev stoji še danes. V 16. stoletju je samostan počasi propadel, tako da ga je nadvojvoda Ernest leta 1591 izročil graškemu jezuitskemu kolegiju. Jezuiti so dali gospoščino leta 1600 v najem baronom Mosconom, a so jo pozneje spet sami upravljali. Leta 1635 so samostan oplenili in razdejali uporni kmetje, saj je na Vischerjevi upodobitvi iz leta 1681 že povsem razvaljen. Po ukinitvi jezuitskega reda je leta 1773 gospoščino prevzel študijski fond in jo oddal v najem. Leta 1780 je bil po odstranitvi razvalin samostana na tem mestu pozidan dvorec. V dvorcu je nato imelo sedež tudi okrajno sodišče. Leta 1870 je takratni komorni upravitelj c.k. gospoščino z dvorcem prodal tržaški firmi E.M Zündl et. Comp., nato pa je prešla v posest Henrika Ritterja pl. Draže. Pred zadnjo vojno je bil lastnik dvorca Henrik Falter. Med drugo svetovno vojno je bil dvorec požgan in povsem uničen. O tem kako je dvorec izgledal pred opustošenjem pričajo predvojne fotografije.

Dvorec so konec 18. stoletja pozidali na temeljih nekdanjega samostana v tipičnem baročnoklasičnemu slogu. Stavba, ki se je s svojim zahodnim krilom naslonila na cerkev, je imela v tlorisu obliko črke L, proti vzhodi pa se je odpirala vse do obzidja. Obsegala je eno nadstropje in poletažno, kleti pa ni imela. Na dvoriščni strani je obe krili obtekal arkadni hodnik.

V samostanu so živeli odlični srednjeveški pisatelji Odo iz Novare (prior 1189 - 1190), Sigrif Švabski (sredi 13. stoletja), Mihael iz Prage (u. 1401) in Nikolaj Kempf (prior 1447 - 51 in 1467 - 90).
Iz ohranjenih listin lahko razberemo med drugim tudi:
Leta 1368 se samostan obveže svojemu gospodu Hermanu Celjskemu, njegovim dedičem in potomcem, da bo opravljal mašo obletnico v dušni blagor vseh njegovih prednikov in poimensko očeta grofa Friderika in grofice Dimote, brata grofa Ulrika in njega, ko ga bo bog vzel k sebi. Grof Herman je dal za to dve desetini: eno na njihovih posestvih v Jurkloštru in drugo v fari Šentrupreht. Obe desetini sta spadali pod gospostvo Planina, ki je bila grofova last.
Leta 1373 samostan obljubi imeti dnevno mašo za kar je dobil desetino na Bodrežu (Bodruss) in 30 mark graških dinarjev. Bogoslužje bo opravljeno za žive in za duše pokojnih grofov, ker sta Herman in njegova soproga Katarina storila samostanu "grozz lieb vnd fuerdrung" in - če bo Bog hotel - še bosta.

Znana je tudi legenda, da je v Jurkloštru pokopana na Ojstrici umorjena Veronika Deseniška.

Skozi ravnico doline Gračnice redko zapelje kakšen avto, če pa že, se na tem mestu ne ustavi. Tisti, ki zgodovino vsaj malo poznajo ali pa vzbujajo zanimanje za njo, jih bo morda kratek pogled na razvaline pritegnil in prepričal, da se za hip ustavijo in malo razgledajo.
Nekaj metrov zahodno od samostana danes stoji osnovna šola. Ob cesti nedaleč stran od samostana lahko opazimo staro kapelo.

Veliko in še več o samostanu Jurklošter (in Žiče) boste lahko našli v knjigi: Mlinarič, Kože: "Kartuziji Žiče in Jurklošter", Založba Obzorja Maribor, 1991, ISBN 86-377-05-87-1