Samostan je ustanovil škof Henrik I. leta 1170, ki ga je leta 1173 (ali 1174) potrdil papež Aleksander III. Ker so prvotni
samostan kmalu razpustili zaradi neurejenih gmotnih razmer, so na podlagi darilne listine takratnega deželnega
kneza Babenberžana Leopolda, verjetno okoli leta 1127, ko je bila posvečena tudi samostanska cerkev sv. Martina, pozidali novega.
Samostanska cerkev stoji še danes. V 16. stoletju je samostan počasi propadel, tako da ga je nadvojvoda Ernest
leta 1591 izročil graškemu jezuitskemu kolegiju. Jezuiti so dali gospoščino leta 1600 v najem baronom Mosconom,
a so jo pozneje spet sami upravljali. Leta 1635 so samostan oplenili in razdejali uporni kmetje, saj je na Vischerjevi
upodobitvi iz leta 1681 že povsem razvaljen. Po ukinitvi jezuitskega reda je leta 1773 gospoščino prevzel študijski fond
in jo oddal v najem. Leta 1780 je bil po odstranitvi razvalin samostana na tem mestu pozidan dvorec. V dvorcu je
nato imelo sedež tudi okrajno sodišče. Leta 1870 je takratni komorni upravitelj c.k. gospoščino z dvorcem prodal
tržaški firmi E.M Zündl et. Comp., nato pa je prešla v posest Henrika Ritterja pl. Draže. Pred zadnjo vojno je bil
lastnik dvorca Henrik Falter. Med drugo svetovno vojno je bil dvorec požgan in povsem uničen. O tem kako
je dvorec izgledal pred opustošenjem pričajo predvojne fotografije.
Dvorec so konec 18. stoletja pozidali na temeljih nekdanjega samostana v tipičnem baročnoklasičnemu slogu.
Stavba, ki se je s svojim zahodnim krilom naslonila na cerkev, je imela v tlorisu obliko črke L, proti vzhodi
pa se je odpirala vse do obzidja. Obsegala je eno nadstropje in poletažno, kleti pa ni imela. Na dvoriščni strani
je obe krili obtekal arkadni hodnik.
V samostanu so živeli odlični srednjeveški pisatelji Odo iz Novare (prior 1189 - 1190), Sigrif Švabski (sredi 13.
stoletja), Mihael iz Prage (u. 1401) in Nikolaj Kempf (prior 1447 - 51 in 1467 - 90).
Iz ohranjenih listin lahko razberemo med drugim tudi:
Leta 1368 se samostan obveže
svojemu gospodu Hermanu Celjskemu, njegovim dedičem in potomcem, da bo opravljal mašo obletnico v dušni blagor vseh
njegovih prednikov in poimensko očeta grofa Friderika in grofice Dimote, brata grofa Ulrika in njega, ko ga bo
bog vzel k sebi. Grof Herman je dal za to dve desetini: eno na njihovih posestvih v Jurkloštru in drugo v fari
Šentrupreht. Obe desetini sta spadali pod gospostvo Planina, ki je bila grofova last.
Leta 1373 samostan obljubi imeti dnevno mašo za kar je dobil desetino na Bodrežu (Bodruss) in 30 mark
graških dinarjev. Bogoslužje bo opravljeno za žive in za duše pokojnih grofov, ker sta Herman in njegova soproga
Katarina storila samostanu "grozz lieb vnd fuerdrung" in - če bo Bog hotel - še bosta.
Znana je tudi legenda, da je v Jurkloštru pokopana na Ojstrici umorjena Veronika Deseniška.
Skozi ravnico doline Gračnice redko zapelje kakšen avto, če pa že, se na tem mestu ne ustavi. Tisti, ki
zgodovino vsaj malo poznajo ali pa vzbujajo zanimanje za njo, jih bo morda kratek pogled na razvaline pritegnil
in prepričal, da se za hip ustavijo in malo razgledajo.
Nekaj metrov zahodno od samostana danes stoji osnovna šola. Ob cesti nedaleč stran od samostana lahko opazimo
staro kapelo.
Veliko in še več o samostanu Jurklošter (in Žiče) boste lahko našli v knjigi: Mlinarič, Kože: "Kartuziji Žiče in
Jurklošter", Založba Obzorja Maribor, 1991, ISBN 86-377-05-87-1
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Spodnja Savinjska dolina", Založna Park, Ljubljana, 1992
Dolinar, France M. [Publikacija ARS]: "Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem", Ljubljana, 1993
|
Kontaktni podatki: |
TURISTIčNO DRUŠTVO JURKLOŠTER
MRZLO POLJE 6/A
3273 JURKLOŠTER
Kont.oseba: JANKO CESAR
|
nazaj
|
|
Vhod v cerkev, nad vhodom plastika viteza v oklepu
|
|
Približana napisna plošča pri vhodu, ki zelo na kratno opiše zgodovino samostana
|
|
Ribnik, ki se nahaja pred vhodom v samostan
|
|
V zahodnem ohranjenem delu dvorca je sedaj stanovanje
|
|
Samostanska cerkev s svojim skromnim obzidjem
|
|
Ostanki razvalin nekoč mogočnega dvorca
|
|
Arkade med ohranjenimi razvalinami zahodnega delu dvorca
|
|
Vzhodni stolp, v katerem se sedaj nahaja turistična točka
|
|
Vzhodni stolp iz jugo-vzhodne strani
|
|
Pokopališče ob vzhodnem obzidju; postavljeno v 20. stoletju, ker
na Reichertovi upodobitvi iz leta ok. 1860 to še ni vidno;
|
|
Samostanska cerkev, gledano iz vzhodne strani
|
|
Okoli 5 metrov visoko še ohranjeno zahodno obzidje
|
|
Severno obzidje, ki je sedaj znižano
|
|
V daljavi so še vidni ostanki južnega obzidja
|
|
Stolp samostanske cerkve
|
|
Dvorišče ob samostanu
|
|
Ohranjeno gotsko okence, verjetno ob kapeli, kjer je bila pokopana
Veronika Deseniška
|
|
Jurklošter je dostopen tudi preko tega mostu južno; do potoka pod njim
vodi kamnita pot
|
|
Dvorec; predvojni posnetek
|
|
Baročne arkade na dvorišču dvorca; predvojni posnetek
|
|
C. Reichert, Jurklošter s cerkvijo in dvorcem; kilorirana
litografija, okoli leta 1860
|
|
Pečat konventa samostana v Jurkloštru iz prve polovice 14.
stoletja
|
|
Jurklošter, G. M. Vischer (1681)
|
|
Kartuzija Jurklošter (Stara Kaiserjeva Suita, 1825)
|
|