Jama (grad)
Luegg

12. stoletje

Grad Jama (imenovan tudi grad Predjama/Predjamski grad) so pozidali v 12. stoletju blizu pomembne poti iz Razdrtega mimo Landola in Studenega do Planine. Sodil je v območje oglejske gastraldije in bil predmet nenehnih sporov. Prva omemba nastopi sorazmerno pozno, leta 1274 (nekateri viri navajajo celo leto 1202). Verjetno leta 1276 v delitveni listini Gebharda III. Žovneškega pa se omenjajo vitezi Henrik, Gotfrid, Ulrik II in Bertold, sinovi pokojnega Ulrika I. iz Jame - domini Wlrici pie memorie de Antro. Po letu 1300 se omenjajo številni gradiščani, med drugimi leta 1300 Berdold iz Jame in leta 1327 Bertold Attems. Leta 1350 naletimo na prvo neposredno omembo gradu kot castrum Jaforan-Forame. Jamski so s svojim tako imenovanim razbojniškim gnezdom, kot so imenovali njihov grad, veljali za nasilneže. Radi so se udeleževali bližnjih spopadov. Leta 1398 so grad Jamo napadle patriarhove čete, iz njega izgnale "nemške upornike in hudodelce", vključno z vitezom Pakracijem Jamskim in njegovimi tovariši, nato pa grad požgale.
Jamski vitezi, ki so grad zasedali po premirju so se imenovali po vzhodnotirolskem gradu Lienz, leta 1397 pa naletimo na posebno izjemo saj se je vitez Konrad imenoval kar po slovensko - Conrad, burgravio di Jama. Drugi Jamski so se še v poznem srednjem veku označevali podobno kot leta 1453 vitez Nikolaj: Niclas, Burgraue zu Luenncz vnnd Luegg - Nikolaj, gradiščan v Lienzu in Jami. Nikolaj si je zaradi hudodelstva proti meščanom prislužil zapor, na mesto tržaškega glavarja pa je vladar postavil njegovega zeta Nikolaja Ravbarja, očeta znamenitega ljubljanskega škofa Krištofa.
Kot habsburški fevdnik na Jamskem gradu je Nikolaju leta 1478 sledil njegov bližnji sorodnik, nam vsem poznani vitez Erazem. V nekaterih virih poveličan kot strasten, lep in plement, v drugih kot razbojnik, ropar, ki je umrl nenavadne smrti. Njegova smrt leta 1484, ki nam je dobro poznana skozi Valvasorjeve besede je ena izmed resnično bolj nenavadnih. Po dolgotrajnem obleganju gradu naj bi Erazma pokončala topovska krogla, ki ga je zadela skozi tanek zid medtem, ko je opravljal svojo potrebo.
Z obleganjem Jamskega gradu se je končal njegov srednjeveški razvoj. Na gradu so potlej še nekaj časa gospodarile ženske iz rodovine Luegerjev, njen zadnji predstavnik pa je bil vitez Franc. Potres, ki je v začetku 16. stoletja razdejal dobršen del slovenskih gradov je verjetno poškodoval tudi Predjamski grad. V kolikšni meri ga je prizadel ni poznano. V prvi polovici 16. stoletja so gradiščanili razni fevdniki, tudi Adam Purgstaller. Ta je grad preuredil, pozidal lučaj od njega mlin v Lokvi in pristavo. Leta 1567 je obremenjeno gospoščino od nadvojvode Karla v najem prevzel Hans Cobenzl, ki je grad v naslednjih letih preuredil in povečal ter ga kasneje tudi odkupil. Njegovi dediči so Jamo s krajšo prekinitvijo med letoma 1711 in 1716 neprekinjeno posedovali vse do leta 1810, ko je s Filipom Cobenzlom rodovina izumrla. Posest so dedovali z njo sorodstveno povezani grofje Coronini s Kromberka, leta 1846 pa je obenem z nakupom gospoščin Hošperk, Šteberk, Logatec in nekaterimi fevdalnimi privilegijami prešla v last grofa Werianda Windischgraetza. Windishgraetzi so jo posedovali vse do konca druge svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno je v gradu nekaj časa delovalo partizansko sodišče in tiskarna Nanos. Po vojni so ga nacionalizirali, obvnovili in v njem pod upravo Zavoda Postojnske Jame odprli muzej. Med letoma 1990 in 1996 so ga ponovno temeljito prenovili.

Med obnovitvenimi deli so na zunanji strani jugo-zahodne stene v zasutju pod tlakom odkrili znamenito zakladno najdbo, več pozlačenih srebrnih čaš, svečnike in vodni mlinček, kvalitetne beneške pasarske izdelke iz druge polovice 16. stoletja.

Literatura:
Sapač, Igor: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - III. Notranjska (Med Planino, Postojno in Senožečami), Viharnik, Ljubljana, 2005, ISBN 978-961-6057-45-5
Predjamski grad - http://www.postojnska-jama.eu/si/drugi-ogledi/predjamski-grad/
Kontaktni podatki:
POSTOJNSKA JAMA, TURIZEM, GOSTINSTVO IN TRGOVINA, D.D. PREDJAMSKI GRAD
Predjama 1
6230 Postojna
tel.: 05 753 60 14
email: info@postojnska-jama.si
www: www.postojnska-jama.si
Spletne povezave:
Predjamski grad (odpiralni časi)
Register nepremičnine kulturne dediščine - Predjama - Grad Jama (569)
Predjamski grad - Televizija Koper (YouTube)
Predjamski grad (burger.si)
Kako živijo slovenski gradovi - Grad Predjama
Prireditve:
Za seznam prireditev glej http://www.postojnska-jama.eu/si/obisk-jame/dogodki/. Med najbolj poznane prireditve sodi Erazmov viteški turnir.
GPS koordinate:
N 45° 48.9511' E 14° 7.5991'

nazaj

Na robu široke votline v mogočni skalni steni je pozidana slikovito razčlenjena stavbna gmota
Pot pripelje do renesančnega dvonadstropnega vhodnega stolpa, pod napuščem opremljenega z rekonstruirano obrambno konzolno galerijo
Preko v skalo vsekanega, kasneje deloma zasutega obrambnega jarka vodi mimo dveh piramidalnih obeliskov lesen dvižni most do glavnega grajskega portala
Portal je polkrožno sklenjen in ujet v pravokotni z velikimi rustično obdelanimi kamni obdani utor za dvižni most; v čelu portala je vklesana letnica 1583 hkrati z inicialkama I. K., ki označujeta graditelja stolpa barona Janeza-Ioannesa (K)Cobenzla
Na sklepnem kamnu je nameščena grbovna plošča družine Cobenzl
Križnogrebenasta obokana veža, ki povezuje glavni vhod z notranjim dvoriščem
Majhno, le deloma zastrešeno dvorišče, ki ločuje vhodni stolp od grajskega jedra; dvorišče je bilo sprva urejeno kot grajski jarek
Močan zunanji zid dvorišča na katerega sta na para konzol naslonjena povezovalna hodnika
Čelna stena grajskega jedra kaže na mnoge predelave
Skozi sekundarno vstavljeni rustični portal stopimo v grajsko jedro, ki ga sestavljajo prvotna stanovanjska stavba - palacij, srednjeveški vhodni stolp in poznosrednjeveški stolpič na strani v notranjščini votline
Na zunanjščini kažejo vse naštete sestavine renesančno podobo iz druge polovice 16. stoletja; na trinadstropnem palaciju je naslikan veliki grb družine Cobenzl z letnico 1570
V stenah t.i. viteške sobe palacija so med obnovitvenimi deli odkrili zidne niše - omarice s trikotnimi čeli, značilne za bivalne prostore iz zgodnje gotike v poznem 13. stoletju
Podoben dvoranski prostor je urejen tudi v drugem nadstropju palacija; opremljen je z rekonstruiranim poznogotskim stropom in obokenskimi klopmi
Na prostor se navezujejo manjši križno obokan prostor z rekonstruirano renesančno grajsko kuhinjo
Izlivna lina v kuhinji
Dvorana palacija v tretjem nadstropju je opremljena z rekonstruiranim renesančno profiliranim tramovnim stropom, stene pa so v celoti opažene z lesenimi lamberijami
Poznogotski šilastoločni v oslovski hrbet usločeni portal ob molilni niši vodi v grajsko kapelo sv. Ane, umeščeno nad stopnošči spodnjih etaž
Skozi portal se prebijemo v kapelo
Kapelo povezuje meniška soba
Postelja v meniški sobi
V kletnem pritličju palacija, ki ga krasi na oporni tram naslonjen obnovljen leseni stop, sta ohranjeni dve ozki romanski svetlobni lini (slika ni na voljo)
Lesene stopnice v deloma v skalo vsekanem ozkem trikotnem prostoru med palacijem in srednjeveškim obrambnim stolpom
...vodijo v prvo nadstropje
Obnovljen lesen mostovž, ki povezuje grajsko stavbo s t.i. Erazmovim gradom oz. špiljo; to je v veliki skalni votlini urejeno poznosrednjeveško zatočišče, refugij; gotski portal je šilasto usločen in ima vidne odprtine za dvižni most
V skalovje vsekane stopnice vodijo v višje ležeče opazovalnice in ploščadi s šest metrov globokim vodnjakom
V enemu od prostorov je urejena orožarna
Prostor v vhodnem renesančnem stolpu krasijo slike in grbi; grb na fotografiji pripada rodovini Windischgraetz
Grb levo pripada rodovini Cobenzl, grb desno pa rodovini Coronini
Inkvizitor
Grajska ječa
V steni pod grajsko stavbo je urejen t.i. konjski hlev, vhod v naravno podzemno jamo, ki so ga nekoč na prehodu iz 13. v 14. stoletje zaprli z zidom, opremljenim s širokim zgodnjegotskim portalom
Johannes Clobucciarich, skica gradu, okoli leta 1603
Grad v Valvasorjevi Skicni knjigi
Grad Jama, bakrorez bratov Niguet po akvarelu J.F. Casasa iz leta 1782, objavljen v knjigi: J. Lavallee, Voyage pittoresque et historique de l'Istrie et Dalmatie, Pariz 1802
Grad Jama na litografiji v Wagnerjevi suiti Kranjske, okoli leta 1843
Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, Grad Jama, gvaš, okoli leta 1850; Ljuljana, Narodni muzej Slovenije; foto Tomaž Lauko; na sliki so vidni netopirji, ki zapuščajo jamski rov - zaradi njih, ker spijo svoj zimski spanec, spodnja jama pod gradom ni na voljo za ogled obiskovalcem v zimskih dneh
Grad Jama na razglednici iz začetka 20. stoletja; Notranjski muzej Postojna
Grad Jama na razglednici iz leta okoli 1930; Notranjski muzej Postojna


nazaj