Grad Jama (imenovan tudi grad Predjama/Predjamski grad) so pozidali v 12. stoletju blizu pomembne poti iz Razdrtega mimo Landola in Studenega do Planine. Sodil je v območje oglejske gastraldije in bil predmet nenehnih sporov. Prva omemba nastopi sorazmerno pozno, leta 1274 (nekateri viri navajajo celo leto 1202). Verjetno leta 1276 v delitveni listini Gebharda III. Žovneškega pa se omenjajo vitezi Henrik, Gotfrid, Ulrik II in Bertold, sinovi pokojnega Ulrika I. iz Jame - domini Wlrici pie memorie de Antro. Po letu 1300 se omenjajo številni gradiščani, med drugimi leta 1300 Berdold iz Jame in leta 1327 Bertold Attems. Leta 1350 naletimo na prvo neposredno omembo gradu kot castrum Jaforan-Forame. Jamski so s svojim tako imenovanim razbojniškim gnezdom, kot so imenovali njihov grad, veljali za nasilneže. Radi so se udeleževali bližnjih spopadov. Leta 1398 so grad Jamo napadle patriarhove čete, iz njega izgnale "nemške upornike in hudodelce", vključno z vitezom Pakracijem Jamskim in njegovimi tovariši, nato pa grad požgale.
Jamski vitezi, ki so grad zasedali po premirju so se imenovali po vzhodnotirolskem gradu Lienz, leta 1397 pa naletimo na posebno izjemo saj se je vitez Konrad imenoval kar po slovensko - Conrad, burgravio di Jama. Drugi Jamski so se še v poznem srednjem veku označevali podobno kot leta 1453 vitez Nikolaj: Niclas, Burgraue zu Luenncz vnnd Luegg - Nikolaj, gradiščan v Lienzu in Jami. Nikolaj si je zaradi hudodelstva proti meščanom prislužil zapor, na mesto tržaškega glavarja pa je vladar postavil njegovega zeta Nikolaja Ravbarja, očeta znamenitega ljubljanskega škofa Krištofa.
Kot habsburški fevdnik na Jamskem gradu je Nikolaju leta 1478 sledil njegov bližnji sorodnik, nam vsem poznani vitez Erazem. V nekaterih virih poveličan kot strasten, lep in plement, v drugih kot razbojnik, ropar, ki je umrl nenavadne smrti. Njegova smrt leta 1484, ki nam je dobro poznana skozi Valvasorjeve besede je ena izmed resnično bolj nenavadnih. Po dolgotrajnem obleganju gradu naj bi Erazma pokončala topovska krogla, ki ga je zadela skozi tanek zid medtem, ko je opravljal svojo potrebo.
Z obleganjem Jamskega gradu se je končal njegov srednjeveški razvoj. Na gradu so potlej še nekaj časa gospodarile ženske iz rodovine Luegerjev, njen zadnji predstavnik pa je bil vitez Franc. Potres, ki je v začetku 16. stoletja razdejal dobršen del slovenskih gradov je verjetno poškodoval tudi Predjamski grad. V kolikšni meri ga je prizadel ni poznano. V prvi polovici 16. stoletja so gradiščanili razni fevdniki, tudi Adam Purgstaller. Ta je grad preuredil, pozidal lučaj od njega mlin v Lokvi in pristavo. Leta 1567 je obremenjeno gospoščino od nadvojvode Karla v najem prevzel Hans Cobenzl, ki je grad v naslednjih letih preuredil in povečal ter ga kasneje tudi odkupil. Njegovi dediči so Jamo s krajšo prekinitvijo med letoma 1711 in 1716 neprekinjeno posedovali vse do leta 1810, ko je s Filipom Cobenzlom rodovina izumrla. Posest so dedovali z njo sorodstveno povezani grofje Coronini s Kromberka, leta 1846 pa je obenem z nakupom gospoščin Hošperk, Šteberk, Logatec in nekaterimi fevdalnimi privilegijami prešla v last grofa Werianda Windischgraetza. Windishgraetzi so jo posedovali vse do konca druge svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno je v gradu nekaj časa delovalo partizansko sodišče in tiskarna Nanos. Po vojni so ga nacionalizirali, obvnovili in v njem pod upravo Zavoda Postojnske Jame odprli muzej. Med letoma 1990 in 1996 so ga ponovno temeljito prenovili.

Med obnovitvenimi deli so na zunanji strani jugo-zahodne stene v zasutju pod tlakom odkrili znamenito zakladno najdbo, več pozlačenih srebrnih čaš, svečnike in vodni mlinček, kvalitetne beneške pasarske izdelke iz druge polovice 16. stoletja.