Gewerkenegg - rudniški grad (v dobesednem prevodu združbeno brdo oz. združbeni grad) je bil zgrajen v letih 1522-1533. Še pred njegovim nastankom je sicer na območju Idrije izpričan grad oglejskega patriarha - castrum nostrum de Idria, o katerem ni nič znanega. Ta je najbrž stal na območju Spodnje Idrije, kjer je bil tudi sedež župnije. Gewerkenegg prav gotovo ni pravni naslednik omenjenega partriahovega gradu. Zgrajen je bil na pobudo Ahacijeve družbe rudarskih podjetnikov, z namenom zavarovanja zaloge živega srebra in cinobra (tudi žita) pred beneškimi in turškimi vpadi. Gewerkenegg torej ni grad v pravem pomenu besede, saj ni nastal kot utrjeno središče gospoščine, marveč kot utrjeni sedež rudniške uprave in skladišče rude.
Nesoglasja med družabniki rudnika in špekulacije dvora so leta 1575 pripeljale do podržavljenja idrijskega rudnika. Nadvojvoda Karel je od vseh dotedanjih lastnikov, večinoma iz vrst najuglednejših kranjskih plemiških družin Auersperg, Lamberg, Egkh in Ravbar odkupil deleže rudnika z gradom in vso drugo rudniško imovino. Po podržavljenju rudnika leta 1575 je grad postal rezidenca vsakokratnega rudniškega upravitelja. Leta 1607 je bilo območje Idrije izločeno iz tolminske gospoščine. Po ustanovljeni kameralno idrijski zemljiški gospoščini so prevzeli rudniški upravitelji še funkcijo zemljiških gospodov ter do leta 1848 pobirali urbarialne dajatve od približno 300 podložnikov na Idrijskem. Leta 1783 so Idrijo tudi formalno izločili iz dežele Goriške in jo priključili Kranjski.
Idrijski rudnik in grad sta ostala v avstrijski državni lasti do konca prve svetovne vojne, direkcija rudnika pa je v gradu ostala tudi po prvi svetovni vojni, ko je s sanžermensko mirovno pogodbo Idrija pripadla Italiji.
Do 19. stoletja so v grajskih kleteh še hranili živo srebro in cinober, do izgradnje novega skladišča sredi mesta ob župnijski cerkvi svete Barbare leta 1763 pa tudi žito in druge življenjske potrebščine za rudarje. Leta 1940 se je iz gradu izselila rudniška uprava, za njimi pa je 2 leti kasneje grad zasedlo italijansko vojaško poveljstvo za Idrijo. Med 6. in 14. marcem, leta 1945 je bil grad med angleškim bombardiranjem precej poškodovan. Zgradbo so obnovili in jo še do leta 1949 uporabljali za potrebe sodišča. Velik del grajskih prostorov je leta 1953 dobil v upravljanje leta 1949 ustanovljeni Mestni muzej Idrija. Del grajskih prostorov je začela uporabljati glasbena šola. Med letoma 1988 in 2004 so grajsko poslopje temeljito sanirali in v celoti preuredili za muzejske in druge kulturne potrebe.

V gradu so rudarske združbe vzdrževale 30 obroženih rudarjev, imenovanih suličarji. V njem so še v 19. stoletju hranili zbirko sulic in uniform suličarjev in mušketirjev rudarske milice iz dobe francoskih vojn.