Hmeljnik (grad)
Hopfenbach

12. stoletje

Grad Hmeljnik (ime naj bi dobil po hmelju, ki se je tistihdob bohotil po teh krajih), pozidan na pomolu gozdnatega pobočja nad sedanjo glavno cesto med Ljubljano in Novim mestom, je nastal v 12. stoletju kot družinski (ganerbni) grad z več uporabniki iste rodovine hmeljniških vitezov. Na prvo neposredno omembo gradu naletimo leta 1217. Hmeljniški so bili do leta 1209 višnjegorski, nato do leta 1228 andeški ministeriali. V listini iz leta 1223 se Hmeljnik omenja dvakrat, prvič le z besedo Hopfenbach in drugič kot inferior Hopfenbach. Sta obstajala dva istoimenska gradova? Najbližja je misel, da je imel grad že omenjeni ganerbni značaj. O razdeljenosti gradu pričata dva romanska jedra in pa Valvasorjevo pričevanje, da je bil grad razdeljen na dva dela.
Zgornji Hmeljnik naj bi potemtakem posedoval gospod Adelhold in pri njem naj bi stanovali tudi trije njegovi bratje Friderik, Ruprecht in Pucelin. Spodnji naj bi bil v posesti njegovega brata Friderika starejšega, pri njem pa naj bi prebival brat Henrik.
Po smrti grofa Henrika Andeškega, okoli leta 1277, so dobili grad in plemiče za skoraj celo stoletje v posest grofje Goriški, dokler ni njihova istrska veja leta 1374 izumrla. Goriški so sicer imeli določene pravice na Hmeljniku (npr. dvor znotraj kompleksa) že prej, okoli leta 1217. Ker pri Hmeljniških v glavni liniji od Puclina naprej (omenjen leta 1223) ni bilo moškega naslednika, je dedoval vnuk "Majnclin manjši" Auersperg, ki mu je grof Albert Goriški leta 1290 formalno podelil za bivališče dvor. Goriški so leta 1339 podelili grad Majnclinovemu sinu Majnhardu. Do okoli leta 1300 so imeli Hmeljniško-Auersperške še za svoje ministeriale, omejene s poročnimi ali drugimi določili.
Grad je v rokah Turjaških-Auerspergov ostal vse do leta 1590, ko je zadolženo gospoščino za 24.000 renskih goldinarjev kupil Jud Salomon Zeidler. Zeidlerjem so potlej prek dedovanja in porok sledili Ruessensteini, Jankoviči, Zierheimbi, Gallenfelsi in Paradeiserji, dokler ni Marija Ana, roj. Schallenberg, vdova po Karlu grofu Paradeiserju, leta 1796 prodala medtem že znova zadolženo posestvo Andreju Obrezi. Tako je grad po dolgih stoletjih, prvič po Zeidlerju, spet prišel iz plemiških v meščanske roke. V 19. stoletju je potlej še nekajkrat menjal lastnike. Med leti 1827 in 1872 je bil v posesti rodovine Coronini Cromberg, nato štiri leta v rokah Ernesta barona Perglasa in od leta 1876 dalje, ko ga je kupil za 84.000 goldinarjev Franc baron Wamboldt iz Hessna, vse do konca druge svetovne vojne v rokah te rodovine. Zadnji ga je posedoval Filip Hugo baron Wamboldt pl. Umstadt, ki je Hmeljnik do leta 1930, ko je proslavljal svojo srebrno poroko, temeljito obnovil, takratni konservator Franc Stele pa je restavracijo gradu označil za zgledno. Ko je Hitler leta 1938 pridružil Nemčiji Sudete, se je Hugon preselil na tamošnje družinsko posestvo Frischau, gospodarstvo na Hmeljniku pa je prevzela njegova hči Ana - Anni, ki je potlej iz gospodarskih razlogov odpustila večino služnjičadi.
V noči s sobote na nedeljo, 9. maja, leta 1942, so ga partizani kot enega prvih gradov na Dolenjskem požgali. Kar niso uničili, so z gradu odnesli domačini. Po vojni, leta 1958, pa so razvaline minirali in uničili najpomembnejše dele srednjeveškega grajskega jedra.

V spodaj omenjeni literaturi boste našli podrobnejši opis stavbnega razvoja gradu Hmeljnik.

Odlok o razglasitvi gradu Hmeljnik za kulturni spomenik državnega pomena (Ur.l.RS, št. 81/1999, 55/2002) je grad uvrstil na seznam kulturnih spomenikov. V času mojega obiska je bil grad obiskovalcem nedostopen, saj potekajo na njem obnovitvena dela. V notranjost se je mogoče pretihotapiti skozi razsuto obzidje, ki je na enem delu dokaj znižano.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji (I. Dolenjska) - Porečje Krke", Založba Viharnik, Ljubljana, 2000, ISBN 961-6057-26-X
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
Kontaktni podatki:
Turistično informacijski center Novo mesto
Glavni trg 6
8000 Novo mesto
tel.: 07/39-39-263
fax: 07/39-39-268
Spletne povezave:
/
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 45° 51.756' E 15° 09.207'

nazaj

Do gradu vodi več poti, če pa se mu približamo iz vzhodne smeri, bomo najprej zagledali kompaktno kubična stavbo
Z vzhodne smeri se prek mogočnega zidanega mostovža (ta je bil v Valvasorjevem času še lesen), ki premošča širok in globok obrambni jarek, približamo vhodnemu portalu
Šilastoločni dvoriščni vhod s posnetimi robovi in odbojnima kamnoma ob pragu, ki vodi do notranjega gospodarskega dvorišča
Vhod varuje z bočne strani močan okrogel stolp iz polovice 16. stoletja, opasan s kordonsko palico
Grajsko jedro opasuje več metrov visoko obzidje, zavarovano s štirimi različno visokimi okroglimi stolpi, ki varujejo prostrano gospodarsko dvorišče
Ta tu in tam še kaže strelne line in sledove nekdanjih obrambnih hodnikov
Zunanje zidovje - del obzidja, na katerega se je nekoč opiral gospodarski trakt (glej predvojni posnetek)
Razpoznavni tloris razvaljenih stanovanjskih traktov ob južnem obzidju
Ostanki poslopja izven obzidja na vzhodni strani; ob njem se je nekoč nahajal park (kot je razvidno iz Valvasorjeve upodobitve)
H grajskemu jedru je na zahodni strani pripet vhodni stolpič
Na južni in delno še vzhodni strani gradu je tik ob jedru še eno, skromnejše obzidje ali bolje škarpa, ki zamejuje umetno izravnano dvorišče z dostopom do gradu
Skozi grajski vhod pridemo do severne stene, v katero je vstavljen polkrožno sklepnjen renesančni portal z nizkima kapiteloma, sklepnikom in ravno, profilirano preklado
Levo in desno ob njem sta ozki, pravokotni, vendar zazidani romanski lini
Skozi široko vežo pridemo na razsuto notranje grajsko dvorišče, kjer o nekdanji razkošni arhitekturni opremi ni več sledu
Vzhodna, štiri etaže obsegajoča pisana stena bivalnega trakta je še posebno zanimiva, saj vsebuje elemente romanike (portal), gotike (portal in okna) ter baroka (okna)
V njenem pritličju se nahaja dokaj širok, polkrožno oblikovan gotski portal s posnetimi robovi, sestavljen iz klesanih blokov temnega apnenca
V prvem nadstropju je približno v osi stene zazidan polkrožno sklepnjen romanski portal, ravno tako sestavljen iz lepo klesanih kosov trdega sivega apnenca
Zunanja vzhodna stena
Severni trakt, pogled iz dvoriščne smeri
Severno medzidje; na obodnem zidu v prvem nadstropju se nahajajo tri polkrožno sklenjene romanske line (ni vidno na sliki)
Pogled na vhodni stolpič iz dvoriščne smeri, preurejen v dvoramno stopnišče;
Notranjost vzhodnega trakta
Ohranjena romanska lina v vzhodnem traktu
Polkrožno sklenjen romanski portal, ki drži prek rampe na zunanje grajsko dvorišče s kapelo
Na njegovi notranji strani so ohranjene odprtine za zapahe
Kamnit detajl v notranjem kotu tik ob portalu
Strelnica pri vhodu
Ob stolpiču se nahaja podkleten prizidek, ki je najverjetneje služil za grajsko ječo
Pogled na notranjost grajske kapele
Kamnit križ, ime na katerem opozarja na zadnjega lastnika gradu, rodovino Wambolt
Zahodna stene severnega trakta, kjer je lepo vidna prislonjena zidava zgoraj, spodaj pa je opazna zazidana lina
Arkadirani hodniki na gradu o katerih ni več sledu
Uničena freska gradu iz 16. stoletja
Pogled na grad pred požigom
Grad Hmeljnik na predvojni razglednici
Hmeljnik na bakrorezu v Valvasorjevi Topografiji iz leta 1679


nazaj