Gromperk (grad)
Grünberg

12.stoletje

Na Koroškem sta v srednjem veku obstajala dva gradova enakega imena, zato so interpretacije virov večkrat tvegane. Grad je prvič neposredno omenjen leta 1142, ko Wolgang Gromperški - Wolfgangun seniorem de Gruonenberch - nastopa kot uradni zastopnik grofa Bernarda Mariborskega ob sprejemu cisterijancev v vetrinjski samostan. 1998 je še živel - bil je eden najstarejših koroških ministerialcev. Njegov istoimenski sin je bil izpričan leta 1201.Nekega Friderika Gromperškega - Fritel de Gruenenberch - srečamo 1164 v mariborskem gradu kot pričo, ko je štajerski mejni grof Otokar podelil šentpavelskemu samostanu neke posesti. 1307 je Maerchel - Markwart Gromperški prodal studeniškemu samostanu neka posestva. 1318 pa je v dednem sporu, ki je nastal po Markwartovi smrti, grad Gromperk prvič izrecno omenja kot vest Gruenenperch. Tedaj je bil v posesti Alrama Feistritzerja, po tem letu pa so ga prek sto let posedovali Alramovi dediči. Kako so si razdelili dediščini in ali je grad tudi poslej ostal v skupni lasti, iz virov ni razvidno.
Poslednji Feistritzer, ki je izpričan kot lastnik Gromperka, je umrl leta 1437, njegovo dediščino pa sta prevzela Walter Safner in Erazem Viltuški. Albert Safner je posedoval grad kot cesarski fevd še 1463. Za njim sta, kot se zdi, priposestvovala grad Hans in Martin Kleh - Klöcher, izpričana 1471 kot oskrbnika Zbelovega in Kebla, Hans pa je po bratovi smrti leta 1492 dobil tudi njegove zajme. Hans se poslednjič omenja 1493, ko je ustanovil dvor v Spodnji Polskavi. Po njegovi smrti so si posest razdelile njegove štiri hčere, Helena, poročena s Hansom Aiglom, ki je dobila Gromperk, pa je v prvi polovici 16.stoletja verjetno grad obzidala - z obzidjem obdani grad je bil 1542 ocenjen na 500 funtov. Aigli so ostali na gradu do 1580, ko ga je kupil Krištof Prager. Sledili so Dietrichsteini med leti 1631 in 1679 in ti so verjetno grad tudi opustili. Ko so si trije sinovi Žige Dietrichsteina leta 1671 delili dediščino, je grad omenjen že kot Gornji Gromperk. Že takrat je torej obstajal tudi Spodnji Gromperk, naslednik prejšnjega in okoli 1681 Vischer že ni več upodobil starega gradu, temveč novo graščino Spodnji Gromperk - Grünhof, obdržal pa je staro ime gradu.


Ko prispemo v vas Kočno pri Polskavi, je pot do gradu dobro označena (domačini praviju gradu Gromberg). Pripeljemo se lahko skoraj do gradu. Vozilo pustimo ob cesti, kjer je oznaka za grad in potem nas čaka še približno 100 metrov peš po gozdu, dokler ne zagledamo prvih razvalin in kope, na kateri so ostanki grajskega jedra.

Besedilo in slike pripravil Aleš Hotko.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje", Založba Park, Ljubljana, 1991, ISBN /
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
TIC Slovenska Bistrica - Ostanki gradu Gromberg
Prireditve:
Območje razvalin ni primeren prostor za prireditve.
GPS koordinate:
N 46° 26.706' E 15° 35.030'

nazaj

Kopa, na kateri so ostanki grajskega jedra
Ostanki stavbe na vzhodni strani kope z notranje strani; vogal stavbe je ohranjen do višine približno treh etaž in je edina še dokaj ohranjena zidava na gradu
Na vzhodni strani je v zidu ohranjena lina, visoka približno 120 cm
Lina z zunanje (vzhodne) strani
Detajl zidave; zidava je neurejena, uporabljen material je lomljenec in pohorskih prakamenin
Vzhodna stena stavbe z zunanje strani
Detajl zidave vzhodnega zidu
Ostanki obzidja na južni in vzhodni strani
Jugovzhodni vogal obzidja z notranje strani; obzidje je debelo le okrog 60 cm in je verjetno renesančno
Jugovzhodni vogal renesančnega obzidja z zunanje srani
Zunanja stran južnega obzidja
Vzhodna stena jugovzhodnega vogala; pogled s spodnje strani
Notranji prečni grajski jarek; na desni je kopa z grajskim jedrom
Ostanki obzidja na zahodni strani (na nasprotni strani grajskega jarka) z ostanki šalastega stolpa


nazaj