Gornja Radgona (grad)
Ober Radkersburg

12. stoletje

Radgona je bila ena poglavitnih štajerskih obrambnih postojank proti Ogrski. Grad je bil zgrajen kmalu po letu 1147, vsekakor pa pred letom 1182 (ante ecclesiam Rachersburch), ko je že nosil osebno ime graditelja oz. gradiščana, nekega Ratigoja ali Richerja (orig. nem. ime gradu je bilo Richersburg), ministeriala teritorialnega gospoda (štajerskega mejnega grofa). Tedaj je pod gradom nastalo manjše naselje z istim imenom, ki se je v 13. stoletju razvilo v mesto. Zaradi pomembnosti gradu in mesta je na gradu vedno živelo več uglednih gradiščanov, t.j. plemičev s podrejenimi obroženci. Leta 1211 se omenja radgonska fara, leta 1213 pa Rategoyspurch in Gebehardus offitialis de Ratigoyspurch. Tega leta se omenjata tudi viteza Poppo et Liutoldus miles de Ratigoyspurch.
Gornjeradgonski deželnoknežji urad v babenberškemu urbarju iz okoli leta 1230 ni zabeležen, ker je bila gospoščina verjetno v zajmu ali zakupu, omenja pa se v urbarju iz leta 1265. Imela je 40 podložnih vasi s 355 kmetijami. Leta 1269 se gornjeradgonski grad prvič izrecno omenja kot vest Rakherspurg. Gospoščino so vsaj od 13. stoletja dalje upravljali v mestu, na gradu pa so bili cesarski zakupniki. V mestu so kmalu pozidali tudi utrdbo, ki je v srednjeveških virih poimenovana enako kot grad. Leta 1363 se grad skupaj s svobodnimi lastniki (vitezi Ortolf in Henrik Lindeški, Konrad pl. Schwabau in Wulfing der Kelz) omenja kot svobodna posest vest Rakerspurch. Ta je zatem prešla (najbrž s poroko) na Ulrika Sefnerja. Med leti 1389-1392 jo je posedoval krški škof Johan, ki jo je prodal Frideriku Stubenberškemu. Stubenberški je okoli leta 1420 grad prezidal, obenem pa povečal posest. Ko je Friderikov vnuk Hans Stubenberški leta 1468 (1469) pridružil svojemu tastu Andreju Baumkircherju v boju zoper cesarja Friderika IV., so gornjeradgonski meščani, ki so bili na cesarski strani, naskočili na grad in ga zavzeli. Stubenberški se je moral gospoščini odpovedati, cesar pa jo je združil s svojim uradom v mestu.
Leta 1470 je cesar podelil grad Žigi Polheimskemu, ko pa so tega v neki bitki ujeli Turki, je gospoščino prevzel v upravljanje njegov brat Andrej. Andrej je grad leta 1478 izročil Jörgu Weisseneckerju, toda že leto dni pozneje, leta 1479, ga je skupaj z mestom zavzel ogrski kralj Matija Korvin. Šele po Korvinovi smrti leta 1490 je njegov poveljnik Jakob Szekely grad spet izročil cesarju.
Grad so poslej upravljali cesarski oskrbniki ali upravitelji: leta 1492 sekovski škof Matthäus, leta 1494 Heinrich pl. Eberbach, leta 1496 Hanns pl. Eberbach, leta 1501 Wolfgang pl. Graben, leta 1505 Seifried pl. Mettnitz. V 16. stoletju so ga deželni knezi oddajali v zakup različnim plemenitaškim rodovinam, tako leta 1530 Margareti Preiner, leta 1532 Ahacu Mettnitzerju, leto zatem Rosini, vdovi Hansa Ivniškega in njenim otrokom, leta 1547 Adamu pl. Trautmansdorff, leta 1551 Žigi Herbersteinskemu. Leta 1572 ga je imel od deželnega kneza v zakupu Gabriel Strein za 12 000 fl. in 1000 fl. stavbnega denarja, naslednje leto pa ga je dobil v dosmrtni zakup za 20 000 fl. s klavzulo, da mu bo cesar denar vrnil, če bi ga kdo v pogodbenem času brez njegove krivde pregnal z utrdbe. V naslednjih desetletjih so grad temeljito prezidali.
Leta 1614 je bil grajski zakupnik Hans Žiga pl. Schrottenbach in leta 1621 Gotfrid baron pl. Stadl. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. leta 1623 prodal gospoščino Hansu Ulriku, knezu Eggenberškemu. V rokah tega rodu je ostal grad, ki je bil medtem zaradi novega strelnega orožja že izgubil svoj strateški obrambni značaj, vse do leta 1717, ko ga je Ana Eleonora, sestra poslednjega eggenberškega kneza, prinesla za doto svojemu tretjemu soprogu Leopoldu, grofu Herbersteinskemu, ta pa je gospoščino prevzel šele leta 1776; poprej jo je izplačal graškim klarisam, ki so jo imele nekaj časa v zakupu. Leta 1789 je grad skupaj z gospoščino prodal Francu Hožefu, grofu Wurmbrandu. Njegovi dediči so posedovali grad do leta 1914, ko so ga prodali Karlu grofu Chorinsky. Leta 1931 je bilo posestvo na drobno razprodano, grad pa je prevzela banovinska uprava v Ljubljani z namenom, da ga preuredi v humanitarni zavod za onemogle. Med boji leta 1945 je bil severni trakt razdejan, vendar so ga kmalu po vojni obnovili. V gradu je bila zatem tudi osnovna šola, še pred desetletjem stanovanja, danes pa ga ima za 99 let v najemu domačin Milan Herzog, ki zgradbo obnavlja. V gradu je urejena poročna dvorana.

Kot zanimivost naj navedem, da ime gradu ni v nobeni zvezi s kolesom, ki ga najdemo v radgonskem grbu (nem. Rad pomeni kolo), saj je ime Radigoj slovenskega izvora.

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje", Založba Park, Ljubljana, 1991, ISBN /
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
TIC Radgona - Grad Gornja Radgona
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
TIC Radgona - Grad Gornja Radgona
Prireditve:
Razno, tudi poroke, glej spletišče http://www.tic-radgona.si
GPS koordinate:
N 46° 40.979' E 15° 58.939'

nazaj

Grajska cesta, ki se vije po južnem pobočju 265 metrov visokega griča, pelje tik do grajskega vhoda
Severna stena
Stičišče nadstropnega gospodarskega trakta z osrednjo grajsko stavbo
Deli grajske zidave, ki jih fasada ne prekriva pričajo o starejši, srednjeveški osnovi grajskega stavbe
Nadaljevanje severne stene
Pogled na grad iz vzhodne smeri
Južna stena
Južna stena, kjer se stika nadstropni trakt z osrednjo grajsko stavbo
Vhodni portal je kamnit, polkrožno sklenjen, s pravokotnim rustičnim okvirom
V portalu so ohranjene odprtine za verige vzdižnega mostu
Nad njim je grb Herbersteinov, pod njim pa kamnitna napisna plošča, ki sporoča, da je Herberstein grad leta 1775 temeljito obnovil
Vratnice so sočasne, obite s pločevino
Ob ključavnici nastopa baročna ornamentika
Vhod nas skozi vežo pripelje na dvorišče, ki je obdano z enonadstropnimi gospodarskimi trakti
Z dvorišča drži ograjena rampa poševno navzgor proti portalu notranjega gradu; portal je v jedru renesančen, polkrožno sklenjen, v baročni dobi pa je dobil nov arhitektonski okvir; dostop do notranjega gradu je bil ravno tako nekoč varovan z dvižnim mostom
V atiki portala je spet grb Herbersteinov, vendar kombiniran z grbom grofov Eggenberg, kjer trije koncentrično razvrščeni vrani s kljuni pridržujejo krono (foto: Brane Lončar)
Skozi vhodni trakt pridemo na notranje dvorišče, kjer je pritličje na vseh štirih straneh arkadirano; arkadne loke nosijo močni kamniti stebri s kvadratnim ali pravokotnim prerezom, s profiliranimi bazami in kapiteli
V nadstropjih nastopajo namesto arkad v prvem nadstropju bogato členjene neorenesančne bifore, v vrhnjem pa trifore (v vzhodni fasadi pa celo quadrifora)
Vrh notranjega gradu zaključuje lep stolpič, ki je opremljen z delujočo uro.
Vinska klet, ki je zaenkrat še dokaj prazna
Zanimiva vrata v kletnih prostorih tik vinske kleti
Še druga vinska klet (desno)
Hodnik pod arkadami severnega trakta
Pod arkadami vhodnega (zahodnega) trakta naj bi bil nakazan nekdanji vodnjak, ki je bil svoj čas globok 56 metrov
Vzhodni trakt; neorenesančne arkadne hodnike je leta 1931 pozidala banovinska uprava v Ljubljani
Notranje dvorišče nakazuje, da se v njemu godijo kulturne prireditve; v nadstropju vhodnega trakta je vidno navadno pravokotno okno s profiliranim okvirom
Bifore in trifore iz umetnega kamna je leta 1931 uredila banovinska uprava v Ljubljani
Vežo v vhodnem traktu krasijo fotografije obnovitvenih del na gradu in ostale
Na zunanjščini župnijske cerkve v Radgoni naj bi bila vzidana tudi nagrobna plošča gornjegradgonskega fevdnika Ahaca Mittnitzerja, vendar je tam nisem zasledil, pač pa sta med zanimivejšimi ploščami ti dve; prva nosi letnico 1632
V ploščo je vklesana letnica 1629
Poslikan les v eni izmed soban v pritličju gradu (foto: Brane Lončar)
Ob parku, ki večidel obdaja grad, se nahaja tudi ribnik (foto: Brane Lončar)
Grad Gornja Radgona; bakrorez iz Vischerjeve topografije Štajerske, okoli leta 1681
Grad v Gornji Radgoni na kolorirani litografiji C. Reicherta
Ferdinand Runk - Johannes Ziegler, Gornja Radgona; koloriran bakrorez, detajl, okoli leta 1802, štajerski deželni arhiv v Gradcu


nazaj