Radgona je bila ena poglavitnih štajerskih obrambnih postojank proti Ogrski. Grad je bil zgrajen kmalu po letu 1147,
vsekakor pa pred letom 1182 (ante ecclesiam Rachersburch), ko je že nosil osebno ime graditelja oz. gradiščana,
nekega Ratigoja ali Richerja (orig. nem. ime gradu je bilo Richersburg), ministeriala teritorialnega gospoda
(štajerskega mejnega grofa). Tedaj je pod gradom nastalo manjše naselje z istim imenom, ki se je v 13. stoletju razvilo
v mesto. Zaradi pomembnosti gradu in mesta je na gradu vedno živelo več uglednih gradiščanov, t.j. plemičev s podrejenimi
obroženci. Leta 1211 se omenja radgonska fara, leta 1213 pa Rategoyspurch in Gebehardus offitialis de
Ratigoyspurch. Tega leta se omenjata tudi viteza Poppo et Liutoldus miles de Ratigoyspurch.
Gornjeradgonski deželnoknežji urad v babenberškemu urbarju iz okoli leta 1230 ni zabeležen, ker je bila gospoščina
verjetno v zajmu ali zakupu, omenja pa se v urbarju iz leta 1265. Imela je 40 podložnih vasi s 355 kmetijami. Leta
1269 se gornjeradgonski grad prvič izrecno omenja kot vest Rakherspurg. Gospoščino so vsaj od 13. stoletja
dalje upravljali v mestu, na gradu pa so bili cesarski zakupniki. V mestu so kmalu pozidali tudi utrdbo, ki je v
srednjeveških virih poimenovana enako kot grad. Leta 1363 se grad skupaj s svobodnimi lastniki (vitezi Ortolf in Henrik
Lindeški, Konrad pl. Schwabau in Wulfing der Kelz) omenja kot svobodna posest vest Rakerspurch.
Ta je zatem prešla (najbrž s poroko) na Ulrika Sefnerja. Med leti 1389-1392 jo je posedoval krški škof Johan, ki jo je
prodal Frideriku Stubenberškemu. Stubenberški je okoli leta 1420 grad prezidal, obenem pa povečal posest. Ko je
Friderikov vnuk Hans Stubenberški leta 1468 (1469) pridružil svojemu tastu Andreju Baumkircherju v boju zoper cesarja
Friderika IV., so gornjeradgonski meščani, ki so bili na cesarski strani, naskočili na grad in ga zavzeli. Stubenberški
se je moral gospoščini odpovedati, cesar pa jo je združil s svojim uradom v mestu.
Leta 1470 je cesar podelil grad Žigi Polheimskemu, ko pa so tega v neki bitki ujeli Turki, je gospoščino prevzel v
upravljanje njegov brat Andrej. Andrej je grad leta 1478 izročil Jörgu Weisseneckerju, toda že leto dni pozneje, leta
1479, ga je skupaj z mestom zavzel ogrski kralj Matija Korvin. Šele po Korvinovi smrti leta 1490 je njegov poveljnik
Jakob Szekely grad spet izročil cesarju.
Grad so poslej upravljali cesarski oskrbniki ali upravitelji: leta 1492 sekovski škof Matthäus, leta 1494 Heinrich pl.
Eberbach, leta 1496 Hanns pl. Eberbach, leta 1501 Wolfgang pl. Graben, leta 1505 Seifried pl. Mettnitz. V 16. stoletju
so ga deželni knezi oddajali v zakup različnim plemenitaškim rodovinam, tako leta 1530 Margareti Preiner, leta 1532 Ahacu
Mettnitzerju, leto zatem Rosini, vdovi Hansa Ivniškega in njenim otrokom, leta 1547 Adamu pl. Trautmansdorff, leta 1551
Žigi Herbersteinskemu. Leta 1572 ga je imel od deželnega kneza v zakupu Gabriel Strein za 12 000 fl. in 1000 fl. stavbnega
denarja, naslednje leto pa ga je dobil v dosmrtni zakup za 20 000 fl. s klavzulo, da mu bo cesar denar vrnil, če bi ga kdo
v pogodbenem času brez njegove krivde pregnal z utrdbe. V naslednjih desetletjih so grad temeljito prezidali.
Leta 1614 je bil grajski zakupnik Hans Žiga pl. Schrottenbach in leta 1621 Gotfrid baron pl. Stadl. Po njegovi smrti
je cesar Ferdinand II. leta 1623 prodal gospoščino Hansu Ulriku, knezu Eggenberškemu. V rokah tega rodu je ostal grad, ki
je bil medtem zaradi novega strelnega orožja že izgubil svoj strateški obrambni značaj, vse do leta 1717, ko ga je Ana
Eleonora, sestra poslednjega eggenberškega kneza, prinesla za doto svojemu tretjemu soprogu Leopoldu, grofu
Herbersteinskemu, ta pa je gospoščino prevzel šele leta 1776; poprej jo je izplačal graškim klarisam, ki so jo imele
nekaj časa v zakupu. Leta 1789 je grad skupaj z gospoščino prodal Francu Hožefu, grofu Wurmbrandu. Njegovi dediči so
posedovali grad do leta 1914, ko so ga prodali Karlu grofu Chorinsky. Leta 1931 je bilo posestvo na drobno razprodano,
grad pa je prevzela banovinska uprava v Ljubljani z namenom, da ga preuredi v humanitarni zavod za onemogle. Med boji leta
1945 je bil severni trakt razdejan, vendar so ga kmalu po vojni obnovili. V gradu je bila zatem tudi osnovna šola, še
pred desetletjem stanovanja, danes pa ga ima za 99 let v najemu domačin Milan Herzog, ki zgradbo obnavlja. V gradu je
urejena poročna dvorana.
Kot zanimivost naj navedem, da ime gradu ni v nobeni zvezi s kolesom, ki ga najdemo v radgonskem grbu (nem. Rad pomeni
kolo), saj je ime Radigoj slovenskega izvora.
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Prekmurjem in porečjem Dravinje", Založba Park,
Ljubljana, 1991, ISBN /
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
TIC Radgona -
Grad Gornja Radgona
|
Prireditve: |
Razno, tudi poroke, glej spletišče http://www.tic-radgona.si
|
nazaj
|
|
Severna stena
|
|
Stičišče nadstropnega gospodarskega trakta z osrednjo grajsko stavbo
|
|
Deli grajske zidave, ki jih fasada ne prekriva pričajo o starejši,
srednjeveški osnovi grajskega stavbe
|
|
Nadaljevanje severne stene
|
|
|
|
|
|
|
|
Pogled na grad iz vzhodne smeri
|
|
Južna stena
|
|
Južna stena, kjer se stika nadstropni trakt z osrednjo grajsko
stavbo
|
|
|
|
Vhodni portal je kamnit, polkrožno sklenjen, s pravokotnim rustičnim
okvirom
|
|
V portalu so ohranjene odprtine za verige vzdižnega mostu
|
|
Nad njim je grb Herbersteinov, pod njim pa kamnitna napisna
plošča, ki sporoča, da je Herberstein grad leta 1775 temeljito obnovil
|
|
Vratnice so sočasne, obite s pločevino
|
|
Ob ključavnici nastopa baročna ornamentika
|
|
|
|
Vhod nas skozi vežo pripelje na dvorišče, ki je obdano z
enonadstropnimi gospodarskimi trakti
|
|
Z dvorišča drži ograjena rampa poševno navzgor proti portalu
notranjega gradu; portal je v jedru renesančen, polkrožno sklenjen, v baročni dobi pa je dobil nov arhitektonski
okvir; dostop do notranjega gradu je bil ravno tako nekoč varovan z dvižnim mostom
|
|
V atiki portala je spet grb Herbersteinov, vendar kombiniran
z grbom grofov Eggenberg, kjer trije koncentrično razvrščeni vrani s kljuni pridržujejo krono (foto: Brane Lončar)
|
|
|
|
|
|
Skozi vhodni trakt pridemo na notranje dvorišče, kjer je pritličje
na vseh štirih straneh arkadirano; arkadne loke nosijo močni kamniti stebri s kvadratnim ali pravokotnim prerezom, s
profiliranimi bazami in kapiteli
|
|
V nadstropjih nastopajo namesto arkad v prvem nadstropju bogato
členjene neorenesančne bifore, v vrhnjem pa trifore (v vzhodni fasadi pa celo quadrifora)
|
|
|
|
Vrh notranjega gradu zaključuje lep stolpič, ki je opremljen z
delujočo uro.
|
|
|
|
|
|
Vinska klet, ki je zaenkrat še dokaj prazna
|
|
Zanimiva vrata v kletnih prostorih tik vinske kleti
|
|
Še druga vinska klet (desno)
|
|
Hodnik pod arkadami severnega trakta
|
|
Pod arkadami vhodnega (zahodnega) trakta naj bi bil nakazan nekdanji
vodnjak, ki je bil svoj čas globok 56 metrov
|
|
Vzhodni trakt; neorenesančne arkadne hodnike je leta 1931 pozidala
banovinska uprava v Ljubljani
|
|
Notranje dvorišče nakazuje, da se v njemu godijo kulturne
prireditve; v nadstropju vhodnega trakta je vidno navadno pravokotno okno s profiliranim okvirom
|
|
Bifore in trifore iz umetnega kamna je leta 1931 uredila banovinska
uprava v Ljubljani
|
|
Vežo v vhodnem traktu krasijo fotografije obnovitvenih del na
gradu in ostale
|
|
|
|
Na zunanjščini župnijske cerkve v Radgoni naj bi bila vzidana tudi
nagrobna plošča gornjegradgonskega fevdnika Ahaca Mittnitzerja, vendar je tam nisem zasledil, pač pa sta med
zanimivejšimi ploščami ti dve; prva nosi letnico 1632
|
|
V ploščo je vklesana letnica 1629
|
|
Poslikan les v eni izmed soban v pritličju gradu (foto:
Brane Lončar)
|
|
Ob parku, ki večidel obdaja grad, se nahaja tudi ribnik (foto:
Brane Lončar)
|
|
Grad Gornja Radgona; bakrorez iz Vischerjeve
topografije Štajerske, okoli leta 1681
|
|
Grad v Gornji Radgoni na kolorirani litografiji C.
Reicherta
|
|
Ferdinand Runk - Johannes Ziegler, Gornja Radgona;
koloriran bakrorez, detajl, okoli leta 1802, štajerski deželni arhiv v Gradcu
|
|