Celje (Stari grad, Gornje Celje)
Cilli

13.stoletje

Stari grad Celje ali Gornje Celje leži na Grajskem hribu nad Celjem, natančneje jugozahodno od mestnega jedra na skalnem pomolu nad reko Savinjo. Po velikosti je največji grad na Slovenskem. Njegov nastanek sega verjetno že v 12.stoletje, natančneje med leti 1120 in 1130, ko se po Celju imenuje Gunther - Gunthero marchione de Cylie, prvi in edini po Celju imenovani mejni grof, sin Hohenwart-Pozzuola iz stranske veje Vovbržanov. Gunther je domnevno imel svoj grad - stolp, lociran na mestu današnjega grajskega jedra, ki ga je obdajalo obzidje in verjetno še kakšna postranska poslopja. Vendar za to trditev ni neposrednih dokazov - arheoloških ali pisnih. Stolp naj bi bil požgan med boji za vovbrško zapuščino med Žovneškimi in Auffensteini. Po Guntherjevi smrti okoli leta 1140 so celjsko posest podedovali njegovi sorodniki Vovbržani in je bil v njihovi lasti do smrti grofa Hermana Vovbrškega, zadnjega moškega predstavnika te mogočne rodovine. V času Vovbrških se leta 1185 v neki admontski listini kot priča omenja vovbrški vazal Bernard iz Celja - Pernhardus de Cilie.
Prva posredna omemba gradu nastopi 18. decembra 1241, ko med pričami grofa Viljema iz Vovber nastopa njegov ministerial Hiltprando de Cilli, prvi vitez, za katerega lahko upravičeno domnevamo, da je domoval na celjskem gradu. Prva neposredna omemba gradu pa nastopi šele leta 1323 kot Cylie die purch, sledijo pa še omembe kot vest Cili leta 1341, castrum Cilie leta 1451, gsloss Obercilli leta 1468 in leta 1479 kot Cilia superius. Ime Gornje Celje - Obercilli - se torej za razloček od spodnjega celjskega gradu uveljavi šele v času, ko je rod celjskih grofov in knezov že izumrl.
Novo obdobje v zgodovini gradu se je začelo po izumrtju Vovbrških grofov leta 1322. Vdova Hermana Vovbrškega in njen nečak Ulrik IV.Pfannberški sta dne 30.januarja 1323 zastavila celjsko gospoščino in vse kar spada zraven, koroškemu deželnemu maršalu Konradu Auffensteinu za dobo treh let. Ker Konrad Auffenstein po treh letih ni hotel vrniti zastavljenega, kar je zase na podlagi dedne pogodbe terjal Friderik svobodni Žovneški, je med njima prišlo do dolge vojne, ki je trajala od leta 1327 do 1331. Vojna se je končala s spravo, po kateri je moral Konrad Auffenstein izročiti polovico gradu Celje in gospoščine Frideriku Žovneškemu, drugo polovico pa je obdržal zase. Vendar ne za dolgo, ker je denarna pogodba z dne 28.februarja 1333 prinesla Frideriku Žovneškemu tudi drugo polovico gradu. Od tega leta naprej nastopajo svobodniki Žovneški kot edini gospodarji Celja, ter postanejo 16.4.1341 s cesarsko diplomo (v Münchenu) grofje Lemberški, imenovani Celjski, kar je bilo kasneje, 30.9.1372 znova potrjeno s cesarsko diplomo (v Brnu). Dne 30. novembra 1436 jih cesar Sigismund pokneži in rezultat tega je vojna s Habsburžani, ki celjskega kneževstva niso priznavali. Vojna traja od 1439 do 1443 in se konča z medsebojno dedno pogodbo.
Celjski grofje oz. kasnejši celjski knezi so gotovo najbolj znani lastniki gradu Celje in hkrati tudi najpomembnejša plemiška in vladarska rodbina s sedežem na območju današnje Slovenije. Izhajajo iz rodbine svobodnih Savinjsko-Žovneških gospodov, ki so imeli v lasti gradove Žovnek, Šenek, Liebenstein in Ojstrico. Posebno mesto med njimi zaseda grad Žovnek v Savinjski dolini, po katerem nosijo Žovneški tudi ime. Zadnji svobodni Žovneški in hkrati tudi prvi grof Celjski je bil Friderik I., ki je umrl okoli leta 1359. Grad Celje je v njihovi posesti ostal vse do leta 1456, ko v Beogradu umorijo Ulrika II. Celjskega, zadnjega moškega predstavnika rodbine. Kot zanimivost, potomci Celjskih (po ženski strani) živijo še danes, družinsko drevo pa si lahko ogledamo na zadnji povezavi.
Po izumrtju Celjskih knezov, po hudih bojih za celjsko zapuščino, na eni strani Ulrikova vdova Katarina skupaj s Celjskim vojskovodjem Janon Vitovcem in Habsburžani na drugi, postane grad Celje deželnoknežja last, na njem pa gospodarijo razni oskrbniki. Med oskrbniki so znani Krištof pl. Ungrad leta 1461, leta 1463 Jurij pl. Apfalter, leta 1468 Jošt Hauser in istega leta še Ulrik Schaumburški, leta 1470 Andrej Hohenwarter ki ga leta 1502 nasledi Jakob Landauski, leta 1565 je omenjen Gall pl. Gallenberg in Leta 1522 se kot kastelan omenja Gašper Herbst. Kot gradiščan v stolpu (Friderikov stolp) se leta 1424 in 1426 omenja kamnoseški mojster Hans Melfrid. Lastniki gradu, ki sledijo kasneje so še grof Gaisruck leta 1755, leta 1802 kmet Gorišek in leta 1846 grof Wickenburg.
Stavbna zgodovina sedanjega gradu Celje se začenja šele z nastopom Žovneških oz. Celjskih. Kot vse kaže, je Friderik I.Celjski stanovanjsko primitivni, v bojih za njegovo posest poškodovani vovbrški grad odstranil ali vsaj tako prezidal, da ni ostalo od njega ničesar ohranjenega, razen najdenega kosa romanskega portala. Nikakor namreč ne moremo nastanka današnjega gradu postaviti pred čas visoke gotike, v 14.stoletje, nekje po letu 1333 in tudi arhivsko je izpričano, da je Friderik I. po tem letu grad prezidal in povečal, utrdil in priredil za stanovanje. Januarja leta 1348 je Celje prizadel uničujoč potres. Takrat se je del prvotnega romanskega palacija s pečino vred sesul in poslej ni bil več primeren za bivanje. Tako so postavili nov, gotski palacij, ki so ga prestavili proti notranjosti dvorišča. Grad se je nato stavbno razvijal skozi 14.stoletje in vse do 16.stoletja, ko ga v času velikega punta leta 1515 zavzamejo uporni kmetje, pozneje pa je bil nekaj časa hudo opustel. Nato so ga v letih med 1566 in 1579 temeljito obnovili in znova utrdili. Ko je grad pozneje izgubil svoj strateški pomen, je pričel polagoma propadati. Ob koncu 17.stoletja je bil veliki (Friderikov) stolp že brez strehe, leta 1748 so z gradu pobrali strešno opeko za popravilo mestnega gradu (celjski vicedom Haugwitz), leta 1755 snamejo ostrešje in odpeljejo najlepše klesance za gradnjo dvorca Novo Celje (grof Gaisruck), leta 1803 pa ga kmet Gorišek začne uporabljati za kamnolom. Grof Wickenburg, ki je razvaline odkupil leta 1846, jih je izročil štajerskim deželnim stanovom, da bi jih obvaroval pred popolnim uničenjem. Prizadevanja za ohranitev gradu so se pričela ob koncu 19.stoletja in še vedno trajajo. V gradu je tudi izpričana kapela sv.Andreja in sicer je prvič neposredno omenjena leta 1479 in nato še leta 1480.

V povezavi s starim gradom Celje je znanih mnogo zgodb in pripovedk, od tistih o mostovih, ki so povezovali grad z vrhovi sosednjih hribov ali podzemeljskih rovov, ki so se razprostirali v smereh proti Bežigradu in proti spodnjemu gradu Celje, zakladov, skritih na graadu do pripovedk o graščakih, ki so napadali in ropali trgovce na poti skozi Celje in o krutem ravnanju grofov s tlačani. Celjski grofje naj bi tudi povzdignili prebivalce bližnjega naselja Teharje v plemiče, ker naj bi grofje hodili na Teharje zapeljevat tamkajšnja dekleta in so se s to gesto oddolžili Teharčanom. Na to temo je Benjamin Ipavec leta 1892 napisal opero »Teharski plemiči«. Znana je tudi pripoved o Dolinarjevi Marjanci, ki jo je grof Viljem ugrabil in umoril. Ko je njen oče izvedel, da je njegova hčerka umrla onečaščena in nasilne smrti, je grad in njegove prebivalce preklel.
Tukaj velja omeniti še verjetno najbolj znano zgodbo, povezano z gradom Celje. Govori o prepovedani ljubezni med Friderikom II.Celjskim in Veroniko Deseniško, plemkinjo nižjega stanu. Njuni ljubezni je nasprotoval predvsem Friderikov oče, Herman II.Celjski, ki je dal sina Friderika zapreti v stolp (od tod tudi ime Friderikov stolp), Veroniko pa zapreti na grad Ojstrica, kjer so jo kasneje umorili.

Upravljanje s starim gradom Celje je že leta 1949 prevzelo Turistično društvo Celje. V tej vlogi ostanejo do leta 2000, ko pridejo navzkriž z Mestno občino Celje, ki društvu ne priznava ne pravice upravljanja ne vlaganj v objekte na gradu in je proti društvu sprožila tožbo.

Do gradu lahko pridemo iz večih smeri. Po severni strani iz mesta in po južni iz Zagrada je grad dostopen z vozilom, lahko pa ga obiščemo peš po Pelikanovi poti. Vstopnina za vstop na grad znaša 2 EUR. Del tega zneska (1 EUR) je bonus, ki ga obiskovalci lahko na dan obiska izkoristijo v Kavarni Veronika. Za otroke do 6. leta starosti je vstop brezplačen.

Besedilo in slike (če ni navedeno drugače): Aleš Hotko

Literatura:
Curk, Jože: "Celje - urbanistično-gradbeni zgodovinski oris", Celjski zbornik 1963, Celje, 1963-64, ISBN /
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Spodnja Savinjska dolina", Založba Park, Ljubljana, 1992, ISBN /
Stopar, Ivan, Dr.: "Stari grad Celje - med včeraj, danes in jutri", ZVNKD Celje, Celje, 2000, ISBN 961-90869-0-2
Kontaktni podatki:
Oskrbnik:
Zavod Celeia Celje
Krekov trg 3
3000 Celje
Tel.: +386 (0)3 428 79 30, 428 79 36
Fax.: +386 (0)3 428 79 31
e-mail: zavod.celeia@celje.si ali tic@celje.si
http://www.celeia.info/
Spletne povezave:
Celjski grad (Wikipedia)
Celjski grad (burger.si)
Zavod Celeia Celje - Stari grad Celje
Celjski grofje
Sorodniki vladarskih hiš
Turistično društvo Celje
Janko Orožen: Gradovi in graščine v narodnem izročilu - Gornje Celje
Drevo rodbine Savinjsko-Žovneško-Celjskih
Prireditve:
Poroke, poleti Veronikini večeri, povitezevanje, srednjeveški dnevi (prireditev dežela celjska vabi...) vsako leto zadnji vikend v avgustu. Za podrobnosti poglejte povezave Zavoda Celeia Celje.
GPS koordinate:
N 46° 13.167' E 15° 16.349'

nazaj

Zahodna stena Friderikovega stolpa pred obnovo; ohranjen do originalne višine 4. etaž, včasih je bil pokrit in je imel vhod v prvi etaži (trenutno potekajo na njemu obnovitvena dela pri čemer bodo rekonstruirali tudi prvotni vhod); zgrajen je bil v prvi polovici 14.stoletja kot propugnaculum - izpostavljeni stolp, kasneje, okoli leta 1400 pa so ga z obzidjem oklenili in je tako dobil značaj bergfrida
Med obnovitvenimi deli (januar 2010): postavitev obrambnega hodnika ter obnova prvotnega vhoda v stolp v njegovem nadstropju
Vhod v grad; včasih je bil zavarovan z vhodnim stolpom in dvižnim mostom
Vhod v grad z notranje strani; na desni je južno medzidje zahodnega predgradja, kjer se sedaj nahaja kavarna
Severno obzidje s Pelikanovim stolpom; ta je bil pozidan v prvih desetletjih 16.stoletja in nazadnje obnovljen pred desetletjem
Severni grajski jarek
Južno obzidje, v ozadju je viden gotski palacij
Del južnega obzidja, ki zapira notranji obrambni jarek na južni strani
Južni polstolp s ključasto strelnico; avtor: G.Ž.
Južni grajski jarek
Andrejev stolp na južni strani grajskega jedra, zgrajen približno v istem času kot Pelikanov stolp, torej nekje v prvih desetletjih 16.stoletja
Zidani kaminski dimnik v vzhodni steni Andrejevega stolpa
Pogled z lokacije Friderikovega stolpa proti grajskemu jedru; spodaj na sliki se vidi obnovljen grajski vodnjak v predgradju
Grajski vodnjak v predgradju
Letnica na vodnjaku kaže 1589; venec vodnjaka so leta 1906 prinesli iz nekdanjega Jožefovega dvora pri Celju
Na novo postavljena tribuna (prej je bila na nasprotni strani); avtor: G.Ž.
Severno obzidje z notranje strani predgradja; vidni so ostanki stolpa, ki se je držal severnega obzidja
Ostanki romanskega palacija na zahodni strani kompleksa; na temeljih romanskega in kasnejšega zahodnega gotskega palacija je sedaj pozidan nov prostor, v katerem je bilo do pred nekaj let nazaj gostišče
Ostanki povezovalnega prečnega zidu med severnim obzidjem in južnim notranjim obzidjem; ta zid je delil predgradje na vzhodni in zahodni del; ta zid je najprej obkrožal zahodno predgradje in Friderikov stolp, kasneje, v začetku 15.stoletja, ko so obzidali še vzhodno predgradje, je pa delil predgradje na dva dela
Utor za spustno mrežo v ostankih stolpiča v prečnem zidu
Južna stena Friderikovega stolpa z vidnimi gotskimi linami
Južno medzidje med obnovo
Obnovljen Pelikanov stolp
Pogled iz zahodnega predgradja na gotski palacij, postavljen v prvi polovici 14.stoletja
Vzhodna stran gotskega palacija
Ohranjene kamnite krogle - izstrelki, najdene med arheološkimi izkopavanji na gradu
Zunanja zahodna stena gotskega palacija; avtor G.Ž.
Ostanki zahodnega gotskega palacija z notranje - dvoriščne strani
Notrajna vzhodna stena vzhodnega gotskega palacija, slikano iz notranjega grajskega dvorišča
Zazidani romanski portal pred nekdanjo hurdo v vzhodni steni vzhodnega gotskega palacija
Prekajevalnica v pritličju zahodnega dela gotskega palacija
Mesto, kjer je bila nekoč cisterna na notranjem grajskem dvorišču
Medzidje na severni strani grajskega jedra
Pogled iz grajskega jedra v smeri južnega medzidja v zahodnem predgradju
Vzhodno predgradje; nekoč je na tem mestu stala lesena uta - "Hermanov brlog", sedaj pa služi prostor različnim namenom v času prireditev (npr. srednjeveški tabori in podobno); avtor: G.Ž.
Vhod v peterokotni stolp na skrajni vzhodni strani gradu
Notranjost peterokotnega stolpa
Strelna lina v južnem zunanjem obzidju (vzhodno predgradje)
Friderikov stolp je bil postavljen na naravni vzpetini vzhodno od grajskega jedra
Medzidje na južni strani vzhodnega predgradja, zgrajeno okoli leta 1500
Rov z dostopom do strelnih lin v medzidju v vzhodnem predgradju
Vzhodni peterokotni stolp in vzhodno obzidje z zunanje, vzhodne smeri
Severna stena obzidja, ki zapira notranji obrambni jarek na severni strani; spodaj je viden gotski prehod, skozi katerega se pride v grad po Pelikanovi poti - prehod je zdaj zaprt; na obzidju je viden lesen obnovljen obrambni hodnik; notranji jarek so bzidali okoli leta 1400
Prehod, sekundarno vsekan v severno zidovje, ki vodi v obrambni jarek; po obliki spominja na gotskega, čeprav je njegov nastanek v obdobju gotike vprašljiv; opazimo ga že na nekaterih starejših upodobitvah, čeprav točen čas nastanka ni znan; avtor G.Ž.
Razgledna ploščad; postavljena je na renesančni bastiji iz okoli leta 1500
Nadzidki v medzidju na poti proti razgledni ploščadi, na skrajnem jugozahodnem delu gradu, kjer je nekoč stal romanski palacij
Vinska trta, ki je zrasla iz sadike 400 let stare mariborske trte; vidimo jo lahko v medzidju vzhodnega predgradja
Pogled na grad z jugo-zahodne smeri (s poti na Celjsko kočo); avtor neznan
Pogled na grad s severne smeri (s ceste na grad); avtor: G.Ž.
Grajski vhod nestrpno čaka na primerna okovana vrata, kot jih lahko zasledimo na nekaterih ostalih slovenskih gradovih; avtor: G.Ž.
Bifora v vhodnem stolpu; avtor: G.Ž.
Ostanek zidovja nekega objekta vzhodno od gradu; šlo naj bi za nepomemben objekt, hlev ali gospodarsko poslopje; avtor: G.Ž.
Pogled na grad v jutranjem soncu, z vzhoda
Pogled na grad Celje z zahoda - v ospredju romanski palacij
Pogled na staro mestno jedro Celja z razgledne ploščadi na gradu Celje
G. M. Vischer, grad Celje; bakrorez iz Knjige gradov, okoli leta 1686
Grad Celje s severa; fotografija (iz okoli 1900) izgubljenega originala, avtor neznan, verjetno iz leta 1633; Pokrajinski muzej Celje
Grad Celje z jugovzhoda; fotografija (iz okoli 1900) izgubljenega originala, avtor neznan, verjetno iz leta 1633; Pokrajinski muzej Celje
Johannes Hötzel - J. v. Rainhoffen: Celje z okolico (izrez gradu), 1751 (1830); Pokrajinski muzej Celje
Kurz v. Goldenstein: Razvaline gradu Celje, 1867; Štajerski deželni arhiv v Gradcu
Püttner - Closs: Razvaline gradu Celje, 1878; Pokrajinski muzej Celje
Stanovi Svetega rimskega cesarstva; Celjski upodobljeni med državnimi grofi
Starejša fotografija iz notranjosti gradu; o avtorju zaenkrat nimam podatka
Starejša fotografija gradu iz zraka; leto nastanka posnetka mi ni znano, sklepam da 80-ta leta; o avtorju zaenkrat nimam podatka
An older photo of the castle's inside area; author not known yet, will update soon
A photo of the castle taken from above; one can clearly see the extensive vegetation and poor ruins; author not known yet, will update soon


nazaj